Beak>: >>>>

+ + + + +

Čeprav kultna bristolska zasedba Portishead studijskega albuma ni izdala že dobrih petnajst let, njenim fenom ni treba abstinirati, saj nas krovni člani zadnje čase redno razvajajo z izjemnimi stranskimi projekti. Pred dvema tednoma je z odličnim samostojnim prvencem Lives Outgrown navdušila pevka Beth Gibbons – Borka je ploščo za Mladino opisal kot »pedantno pripravljen akustični biser, ki nas ziba med senzibilnostjo folkaške nežne preprostosti in zanosom orkestralne mogočnosti« –, zdaj pa je iznenada izšla še nova »plošča presenečenja« benda Beak>, krautrockovsko-psihedeličnega projekta velikega Geoffa Barrowa, Portisheadovega idejnega vodje.

Barrow je sicer tudi onkraj Beakovih studijskih vragolij – okrog katerih nikoli ne zganja posebnega pompa, čeprav bi si ga zaslužile – sila dejaven, predvsem kot avtor filmske glasbe. Ravno pred nedavnim je navdušil s soundtrackom za polarizirajočo distopično dramo Državljanska vojna (2024, Alex Garland) in pravzaprav je kot skladatelj (skupaj z Benom Sailsburyjem) podpisal vse filme, ki jih je v zadnjem desetletju režiral Alex Garland, sicer priznan scenarist. Ob tem se seveda lahko vprašamo, kje za vraga Barrow najde čas, da nas ob vsej tej izjemni filmski glasbi (dokaj) redno zalaga še z Beakovimi ploščami.

Odgovor je preprost: Beakove studijske seanse so kot sprintanje na kratke proge. Popolnoma drugače kot Beth Gibbons, ki je prvenec gnetla več kakor desetletje, se Beak> (zasedbo poleg Barrowa sestavljata še Will Young, sicer producent ambientalne elektronike, znan kot Moon Gangs, in Billy Fuller, sicer član spremljevalne zasedbe Roberta Planta) v studio zapre sporadično, vsakih nekaj let, in album napiše in posname v šusu. Čeprav se to zdi kot recept za na hitro skupaj nametane posnetke, ki zvenijo kot džemanje brez repa in glave, rezultat vselej, tudi na novi, četrti plošči, zveni izjemno pedantno in osredotočeno. Album je izšel brez napovednih singlov, saj Barrow želi, da izdelku prisluhnemo v celoti, kar ob poslušanju postane zelo smiselno, ker ploščo odlikuje zares premišljena dramaturgija.

Beak> na novem albumu ostaja zvest neposrednemu nadaljevanju veličastne tradicije krautrocka: skozi raziskovanje minimalizma, monotonosti in atonalnosti se skladbe na četrti plošči vztrajno sestavljajo v »motorik« – poravnan groove, značilen za ta (sicer danes krivično zapostavljen) žanr »kozmične glasbe«. Pri tem pogosto zvenijo kot neposreden poklon klasikom, kakršna sta Can in Neu!, a Beak> pri ustvarjanju še zdaleč ni omejen zgolj na mežikanje očakom krautrocka, temveč čvrste motorik ravnice na vsakem drugem koraku preseka z otožno in spokojno psihedelijo, zazrto v šestdeseta leta, kar je zares zmagovalna kombinacija, ki tudi tokrat obrodi nekaj magičnega, hipnotičnega in na trenutke celo transcendentalnega.