»Želela bi si, da bi bilo drugače, a pot do dobre obrambe je lažja za tiste, ki si jo lahko privoščijo«

Nova generalna državna tožilka dr. Katarina Bergant je celotno poklicno pot posvetila tožilstvu, na njem je zaposlena že skoraj tri desetletja. Preden je prevzela vodenje državnega tožilstva, je vodila ljubljansko, daleč največje tožilstvo v državi. Meni, da bi se že zdavnaj morali odreči pregonu blažjih kaznivih dejanj, kraj sendvičev in podobno, in energijo usmeriti v pregon gospodarskega kriminala. Pri tem opozarja, da pomembno vlogo igrajo pravni in drugi svetovalci, ki menedžerjem svetujejo že, kako storiti kaznivo dejanje, in potem tudi, kako se izogniti kazni v morebitnih kazenskih postopkih. Sovražni govor in s tem povezano poveličevanje nacizma in fašizma, pravi, tožilstvo zdaj jemlje resno.

Za večino tožilcev javnost nikoli ne sliši. Vi niste taka tožilka. Danes se malokdo spomni, a leta 2008 se je afera Patria v Sloveniji razplamtela zaradi finskega dokumentarca Resnica o Patrii. Janez Janša je ovadil avtorja oddaje Magnusa Berglunda, vi ste ovadbo zavrgli, a tožilstvo je postopek zoper novinarja nadaljevalo še pet let, dokler ni potem ovadbe vendarle zavrglo. Kaj se je v tem primeru sploh dogajalo? 

Res je bila zadeva dodeljena meni in po preučitvi sem pripravila osnutek zavrženja kazenske ovadbe, ki je bil še na moji mizi, ko sem ugotovila, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih sem predlagala svojo izločitev. Bilo mi je ugodeno in zadevo je prevzela druga tožilka. Ta je vložila zahtevo po preiskavi, štiri leta za tem pa je odstopila od pregona, ker je ocenila, da ni šlo za kaznivo dejanje, in postopek je bil ustavljen. S strokovnega vidika je šlo za običajno zadevo, vsa odmevnost zadeve je v njeni politizaciji.

No, pet let je v Sloveniji tekel kazenski postopek zoper tujega novinarja, potem pa je tožilstvo od njega odstopilo, ker menda sploh ni šlo za kaznivo dejanje. 

Med preiskavo so nastopile okoliščine, ki so zahtevale odstop od pregona in s tem ustavitev postopka.

Ker so bili posamezniki, ki jih je novinar obtožil korupcije, na Finskem in v Avstriji dejansko obsojeni za korupcijo? 

Na to vam ne morem odgovoriti, ker se s spisom nisem več ukvarjala.

Verjetno vas je ravno ta primer spodbudil, da ste kasneje napisali doktorsko disertacijo »Kazenskopravni vidiki delovanja preiskovalnih novinarjev«? 

Da, v bistvu res. Me pa nasploh zanima preplet treh pravnih vej, kazenskega, medijskega in ustavnega prava. Novinarji opravljate zelo pomembno funkcijo v javnem interesu, mi tožilci pa tudi delujemo v javnem interesu. In v nekaterih primerih ta dva interesa lahko prideta v navzkrižje glede vprašanja, kaj je prav in kaj ne.

Kaj je bistvena ugotovitev, bistveno sporočilo vašega raziskovanja?

Bistvena ugotovitev je, da novinarje poleg svobode izražanja varuje tudi svoboda tiska, ki je institucionalno ustavno varstvo vašega poklica. Da pa vam pri pridobivanju informacij kazensko pravo ne podeljuje dodatnih privilegijev oziroma imunitete, kar pomeni, da morate tudi vi pri pridobivanju informacij to početi zakonito. Če govorimo o dobrem preiskovalnem novinarju, ne bo črpal informacij zgolj iz javnih virov, ampak bo skušal vzpostaviti mrežo virov, ki imajo dostop do dokumentov, ti pa so včasih označeni s stopnjo tajnosti ali zaupnosti. Ker je dober novinar in je torej pridobil dostop do takšnih informacij, je lahko hkrati tudi storilec kaznivega dejanja.

Hočete reči, da se mora tisti, ki razkrije res slabe nezakonite prakse oblasti – kot je to recimo storil Julian Assange – pač zavedati, da bo za to plačal zelo visoko ceno in bo njegovega življenja v bistvu konec? Kakšno sporočilo je to?

Ko je govor o žvižgačih, je ne glede na formalno zaščito njihovega statusa in njihov plemeniti namen razkriti nepravilnosti to navadno zanje osebno tudi trnova pot.

Včeraj je sodišče po dolgih letih izreklo zaporne kazni v zadevi Marina, pri kateri je šlo za to, da so akterji izkoriščali ženske za prostitucijo. Med njimi je bil obsojen tudi eden najbogatejših Slovencev Sergej Racman. Verjetno ste zadovoljni. 

To seveda štejem za uspeh državnega tožilstva, vendar moramo imeti v mislih, da sodba še ni pravnomočna. Ne zdi pa se mi pomembno samo to, da smo v tej fazi dosegli obsodilno sodbo, ampak je ta primer pomemben za vnaprej, je do določene mere precedenčen, in sicer glede načina izvrševanja prostitucije.

Direktorji, menedžerji so že v fazi izvrševanja kaznivega dejanja podprti s strokovnjaki, ki potem to tolmačenje nadgrajujejo še v kazenskem postopku.

Tožilstvo upravičeno slavi etapno zmago, a Sergej Racman, ki že prestaja kazen za neko drugo kaznivo dejanje, bo še kako leto dlje v zaporu, potem pa bo, kot številni drugi poslovneži, užival sadove svojega »dela«, ki jih ima varno spravljene v davčnih oazah. 

Tožilka je vse te vidike upoštevala, predlog kazni ni šel zgolj v smeri zaporne kazni, pač pa je bil upoštevan tudi premoženjski vidik. Kar se tega tiče, bo tožilstvo gotovo vložilo pritožbo, in ko bo zadeva kočana, bomo lahko povedali, kako uspešni smo bili v tem delu.

Ker sem to vprašal že vaše predhodnike, me zanima tudi vaš svetovni nazor. 

Kot vsakdo imam tudi jaz svoj pogled na človeka, družbo in svet, ampak moj pogled in vrednotni sistem v ničemer nikoli nista vplivala na moje delo tožilke in tudi v bodoče ne bosta, zato se mi razkrivanje tega ne zdi pomembno za opravljanje funkcije.

Več let ste vodili največje tožilstvo v državi. Gotovo imate v mislih nekatere spremembe, ki jih želite izpeljati v tožilski organizaciji, ali je vse tako, kot mora biti? 

Vsi podatki izkazujejo, da smo učinkoviti, strokovni in tudi ekonomični. A to seveda ne pomeni, da prostora za izboljšave ni, seveda je. Moja prioriteta je učinkovitost, vendar ne na račun kakovosti opravljenega dela. Učinkovitost pa se ocenjuje na podlagi obvladovanja pripada, in sicer v celotni državnotožilski organizaciji. Dejstvo je, da se tožilstva po državi zelo razlikujejo po količini pripada zadev ali recimo po obremenitvi s pripornimi zadevami; kot veste, je to zelo aktualno vprašanje tudi zaradi migracijskih tokov. V tem pogledu so nekatera tožilstva izjemno obremenjena. Generalni državni tožilec ima možnost izenačevanja teh obremenitev in to možnost sem izkoristila že v prvem mesecu po nastopu funkcije. Prenesli smo reševanje zadev z bolj obremenjenih državnih tožilstev na manj obremenjena. Veliko prostora za izboljšave je v segmentu povezovanja vpisniških sistemov policije, tožilstva in sodišča. To ni odvisno zgolj od državnega tožilstva, ampak bo potrebna odločitev na državni ravni.

O čem govorite? 

V 21. stoletju se mi zdi pri vsej informacijski tehnologiji nerazumljivo, da ima policija svoje dokumente v elektronski obliki, a zaradi nekompatibilnosti sistemov in s tem nezmožnosti prenosa teh dokumentov v elektronski obliki na tožilstvo – razen v majhnem obsegu – to dokumentacijo dobimo v natisnjeni, fizični obliki in potem dokumente skeniramo in jih ponovno pretvorimo v elektronsko obliko in vpišemo v svoje elektronske vpisnike. Zgodba se ponovi še pri prenosu zadev s tožilstva na sodišče. Zagotovo je ena od mojih nalog tudi, da opozarjam na to, in to je bila tudi že ena od tem na sestanku ta teden z ministrico za pravosodje. Poleg tega si želim tožilstvo očistiti balasta.

Kaj pa je balast na tožilstvu? 

Mislim, da je čas, da podamo predlog za drugačno zakonodajno ureditev glede bagatelne kriminalitete. To seveda je neko protipravno ravnanje, nikoli pa nisem bila prepričana, da vsaka kraja narezka s salamo potrebuje kazenskopravni odziv. To bi bilo mogoče urediti v okviru prekrškov.

Nesprejemljivo se mi zdi, da se tožilstvo v več tisoč zadevah ukvarja z ovadbami za krajo predmeta, ki je vreden manj, kot je vreden papir, na katerem je ta ovadba napisana. Enako menim glede ovadb za neznane storilce, ki smo jih lani na ravni celotnega tožilstva prejeli skoraj 35 tisoč.

Kaj hočete reči? Naj policija najde storilca ali pa kar opusti zadevo, če tega ne zmore? 

Seveda ne. Policija mora nadaljevati v smeri odkritja storilcev, če v fazi odkrivanja potrebuje umeritve ali določene odredbe, se tu seveda vedno vključi tožilstvo, ne glede na končni izid. Ker je kazenski pregon mogoč samo zoper znane storilce kaznivih dejanj, pa ne vidim tehtnega razloga, da je tožilstvo neke vrste arhivar kazenskih ovadb zoper neznane storilce. Vse to so zakonodajni predlogi, ki bi, če bi bili realizirani, sprostili kadrovske resurse na tožilstvu, da bi se lahko ukvarjali s tistimi zadevami, ki so pomembne.

Katere pa uvrščate med pomembne? 

To so seveda najtežji in najbolj kompleksni primeri gospodarske kriminalitete, korupcije in organiziranega kriminala. Na teh se predvsem tudi gradi javna podoba tožilstva.

Javnost navadno res najbolj zanima, kakšen načrt ima novi generalni državni tožilec ali tožilka glede pregona gospodarskega kriminala. 

Glede na pomembnost boja proti gospodarskemu kriminalu je logično in pričakovano, da bo to prioriteta pregona vsakega generalnega državnega tožilca. Tudi pri meni ne bo nič drugače. Vendar mora biti za resen in učinkovit pregon gospodarske kriminalitete predhodno podan iskren interes države, ne le policije in tožilstva, kar se kaže z zakonodajo, ki nam bo to omogočala. Dokazni standardi se zvišujejo, smo v prelomnem trenutku, saj bo od novele zakona o kazenskem postopku, ki je v zakonodajnem postopku in spreminja režim pridobivanja bančnih podatkov, odvisno, ali bomo celo naredili korak nazaj in ne naprej v smeri možnosti učinkovitega preiskovanja bančne kriminalitete. Na to je tožilstvo zelo aktivno in utemeljeno opozarjalo med celotnim procesom priprave za naše delo ključne novele. Ta je sicer predvsem posledica implementacije odločbe ustavnega sodišča. Pridobivanje bančnih podatkov v zgodnjih fazah predkazenskega postopka je naše osnovno orodje. Če ostanemo brez njega, bo tožilstvo težko prevzelo odgovornost za neučinkovito preiskovanje in pregon gospodarske kriminalitete. Nadalje moramo ločiti, da je državno tožilstvo organ pregona, ne pa odkrivanja kaznivih dejanj. Tu smo zelo odvisni od policije v smislu zaznave, torej odkrivanja kaznivih dejanj. Vendar se mi zdi, da imamo pri obravnavi kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete, korupcije in zlorabe položaja tudi na tožilstvu prostor za izboljšave. Rada bi, da premislimo, kako se že v zgodnji fazi predkazenskega postopka lotevati zadev, da bodo po obsegu kasneje na sodišču bolj obvladljive. Kaj mislim s tem? Da gre tožilec iz pisarne na policijo in je prisoten pri zaslišanjih in podobno, da potem lažje usmerja policijo v točno določene preiskovalne ukrepe, da potem dobi tisto, kar potrebuje za dokazovanje nekaterih zakonskih znakov kaznivih dejanj.

Od tožilcev torej želite več usmerjanja dela policije že od začetka konkretnih postopkov? 

Da. Pri tem se zavzemam tudi za spremembo zakonodaje, ki bi tožilcu omogočila, da se v kompleksnejših in obsežnejših zadevah lahko osredotoči na temeljno kaznivo dejanje in glavne storilce. Tožilec bi potreboval večjo možnost oportunitete, da se lahko odloči, kaj in koga bo preganjal, ter možnost drugačnih rešitev za preostala lažja kazniva dejanja. Pomembno se mi zdi, da obtožnice osredotočimo na bistvene in temeljne očitke, da niso preobsežne. Naš kazenski postopek, kakor je zastavljen danes, ni narejen za velike in obsežne procese, zato v praksi nekatere obsežne zadeve prevečkrat ujame zastaranje in ne dobimo končnega vsebinskega sodnega epiloga. Nastop zastaranja pa je najslabši mogoči izid kazenskega postopka.

Na tožilstvu ugotavljamo, da imamo opraviti s sistemskim porastom nezakonitih praks na škodo delavskih pravic.

V zadnjem desetletju so se res dobro prijele »amerikanizirane« novosti, ki omogočajo hitre postopke s kaznovalnim nalogom, sporazumom, priznanjem. So po vašem mnenju pravice obdolžencev še dovolj dobro varovane? 

Ločiti je treba dvoje. Eno so alternativni postopki, ki jih ima na voljo tožilstvo, in sicer odloženi pregon in postopek poravnavanja, drugo so vložitev predloga za izrek kaznovalnega naloga in priznanja ter sporazumi. Tu težko govorimo, da imajo obdolženci kakršnokoli jamstvo manj. Menim celo, da je država z alternativnimi postopki stopila domnevnim storilcem nasproti. Vzemimo študenta, ki ni delinkvent in je situacijsko pogojeno prišlo do tega, da je storil neko kaznivo dejanje z zagroženo kaznijo do treh let zapora. S stališča države se mi zdi izjemno pomembno, da zagotavlja možnost alternativne rešitve zadeve. To pomeni, da če tak storilec v postopku odloženega pregona nakaže nekaj v humanitarne namene, se lahko kazenska ovadba zavrže in potem to nima zanj dolgoročnih posledic v smislu vpisa v kazensko evidenco, ker ni prišlo do kazenskega postopka. Država je torej obravnavala protipravno ravnanje, se s tem ukvarjala tudi v smislu preventive, posameznik je nosil posledice za svoje ravnanje, ni pa to vplivalo na njegovo nadaljnje življenje. Takšen študent tako ne bo imel težav pri iskanju zaposlitve, saj bo njegova kazenska evidenca prazna. In teh postopkov sploh ni tako malo. Skupaj pa na tožilstvu zavržemo do 70 odstotkov kazenskih ovadb, bodisi zaradi nesorazmernosti ali ker je bilo uspešno omenjeno alternativno reševanje zadev.

V mislih sem imel nekaj drugega. Vedno bolj se zdi, da si polne pravice, dolge in poglobljene kazenske postopke lahko privoščijo predvsem premožnejši in vplivnejši, za vse druge pa so na voljo hitri postopki, ki so v bistvu hitre obsodbe. 

Glede tega je analiza pokazala, da je od primerov, v katerih dejansko vložimo obtožni akt, že kakih 20 odstotkov takšnih, da je sodba izdana na podlagi kaznovalnega naloga. Če v tem primeru ni podan ugovor, takšna sodba postane pravnomočna brez sojenja. Tudi v dodatnih desetih odstotkih ne pride do sojenja, bodisi zaradi sprejetja sporazuma s tožilstvom ali priznanja, in se le še izreče kazenska sankcija. Tudi v teh postopkih imajo obdolženci vsa jamstva in v zameno za priznanje dobijo odpustek v obliki nižje kazni. V preostalem pa drži, kar pravite, in sicer, da se le deset odstotkov zadev, ki jih prejmemo, konča s sojenjem. Tudi glede tega, da si lahko te dolge postopke privoščijo predvsem bogatejši, bi se lahko delno strinjala z vami. Tu moramo v okviru obrambe govoriti tudi o najemanju raznih dragih strokovnjakov in izvedencev. Želela bi si, da bi bilo drugače, a pot do dobre obrambe je lažja za tiste, ki si jo lahko privoščijo. Pri tem ne gre pozabiti še na nekaj. Pri gospodarski kriminaliteti so ti poznavalci in strokovnjaki vključeni že v zgodnjo fazo, ko neki direktor, menedžer hodi po robu zakonitosti po nasvetu pravnih strokovnjakov.

Ti storilci so že v fazi izvrševanja kaznivega dejanja podprti s strokovnjaki, ki potem to tolmačenje nadgrajujejo še v kazenskem postopku.

To seveda je protipravno ravnanje, nikoli pa nisem bila prepričana, da vsaka kraja narezka s salamo potrebuje kazenskopravni odziv.

Na drugi strani pa so žrtve kaznivih dejanj pogosto delavci. Odločneje ko stopamo v kapitalizem in neoliberalizem, več je izkoriščanja delavcev. A pregon na tem področju si malokdo postavlja za prednostno nalogo. 

Če govoriva o kršitvah temeljnih pravic delavcev, je to vprašanje, ki ni zgolj kazenskopravno, ampak v prvi vrsti družbeno vprašanje, ki se dotika temeljnega človekovega dostojanstva. In sicer, da je človek za pošteno, dobro opravljeno delo primerno plačan ter tudi spoštovan in obravnavan kot človek in delavec. Imate prav, na tožilstvu ugotavljamo, da imamo opraviti s sistemskim porastom nezakonitih praks na škodo delavskih pravic. S tem namenom je bila pri vrhovnem državnem tožilstvu ustanovljena delovna skupina tožilcev, ki se s to problematiko ukvarja in se zelo hitro odzove ob zaznanih novih načinih izvrševanja kaznivih dejanj kršitev pravic delavcev.

Sodeluje tudi s policijo, finančno upravo in Delavsko svetovalnico, saj želi prispevati k temu, da bi delavska stran čim bolje poznala svoje pravice in bi delavci vedeli, kdaj in kaj lahko prijavijo kot kaznivo dejanje. Žal gre za širši družbeni problem in po mojem mnenju tu umanjka država v podobi inšpektorskih služb. Ta linija obrambe bi morala bolje delovati, kazensko pravo je zgolj zadnja možnost, uporabna za najhujše odklonsko ravnanje. Narobe je misliti, da če inšpekcijski sistem ne deluje, bo s kazenskim pregonom potem vse popravilo tožilstvo. To ni prava pot.

Morda se vam bo zdelo vprašanje nekoliko provokativno, a sprašujem povsem resno. Kakšna je glede teh vprašanj, pa tudi glede pregona gospodarskega kriminala, recimo, po vašem mnenju družbena vloga, dolžnost, odgovornost tožilstva, če pogledamo malo širše, zunaj zakonskih paragrafov? 

Državno tožilstvo deluje v javnem interesu. Imamo pa kot organ pregona določene omejitve, kot rečeno, nismo organ odkrivanja in bomo vedno odvisni od tega, kdo bo lahko prijavil kaznivo dejanje in koliko teh dejanj bo sploh odkritih. S tem ko bomo uspešni pri pregonu in bomo dosegli obsodilne sodbe in bomo to tudi ustrezno skomunicirali z javnostjo, bomo dali signal tistim, ki kršijo pravila, da se to ne splača, in hkrati dali – v tem primeru delavcem – impulz, da prijavljajo kazniva dejanja in da jim stojimo ob strani, da pri prijavi ne glede na dolgotrajnost in zahtevnost postopka tudi vztrajajo. To preventivno funkcijo bo tožilstvo doseglo, ko bo doseglo pomembne obsodilne sodbe in poslalo sporočilo, kaj je prav in kaj narobe in kaj temu, kar je narobe, sledi. Zato moramo ves trud vložiti v to, da bomo uspešni in da pravica ne bo prišla prepozno, ker za mnoge od delavcev je pravica prepozna. Če se tak postopek vleče deset, 15 ali 20 let, je to za marsikoga prepozno.

Zdi se, kot da čutite, da bi tudi tožilstvo tu lahko storilo več? 

Tožilstvo je uspešno, skoraj v celoti obvladuje pripad in ima visoko stopnjo obsodilnosti. Seveda pa to, kako uspešnost tožilstva dojema javnost, temelji na nekaj velikih, zahtevnih, kompleksnih, predvsem gospodarskih zadevah. To velja tudi glede vprašanja, ali pravo v Sloveniji velja za vse enako. Moja vizija je, da bomo na tožilstvu storili vse, kar je v naši moči, da bomo v teh primerih, ki najbolj vplivajo na percepcijo javnosti, uspešnejši.

Bomo čez leta, ob zaključku vašega mandata na čelu tožilstva, lahko opazili nekatere konkretne pozitivne premike pri delu tožilstva? 

Načrtovane spremembe so kot tek na dolge proge, ampak menim, da je šestletni mandat dovolj dolga proga, da se bodo lahko pred ciljem in na njem videli izboljšani rezultati.

Prav. In ena od tem, pri katerih bo treba hitro najti rešitve, je povezana z migracijami. Tožilstvo se že nekaj časa veliko ukvarja s pregonom tihotapcev, v bistvu malih rib. Slovenski zapori so polni, v njih je polovica tujcev, tihotapcev, ki so ali v priporu ali pa prestajajo zaporno kazen. 

To je trenutno eden večjih problemov, in to ne zgolj tožilstva in tudi ne zgolj slovenskega tožilstva. S tem problemom se ukvarjajo številne evropske države. Problema tožilstvo ne more rešiti, saj je izvorni problem v državah, iz katerih ljudje prihajajo. Gre za razmere, ki so jih pripeljale do tega, da so se podali na pot v boljše življenje.

To je posledica različnih družbenopolitičnih dejavnikov v svetu. Drugo je odločitev na državni ravni, odločitev vlade, na kakšen način bo upravljala migracije in kako zaprte oziroma odprte bodo meje in kako bo ta kazniva dejanja odkrivala. Tožilstvo nastopi šele, ko je podana ovadba za kaznivo dejanje. V našem kazenskem postopku je uveljavljeno načelo legalitete, ki pomeni, da ob utemeljenem sumu kaznivega dejanja tožilec mora začeti kazenski pregon in ob podanih pripornih razlogih mora predlagati pripor. Poudarek je na besedi mora. Glede na to, da gre za tujce, je priporni razlog begosumnosti podan že po naravi stvari. Prišli smo do točke, ko se tožilstvo večidel ukvarja prav s tem. Na ministrstvu za pravosodje delovna skupina preučuje potrebo po morebitni spremembi 308. člena kazenskega zakonika, in sicer se obetajo spremembe, da bi bil pri temeljni obliki kaznivega dejanja spodnji minimum kazni nižji. To pa po mojem ne bo prav zelo vplivalo na manjšo zasedenost slovenskih zaporov, saj so tri četrtine teh zadev storjene v hudodelski združbi, kar seveda ni temeljna oblika kaznivega dejanja. Ampak če bo šlo za lažje primere, bodo lahko zahtevane kazni nižje in pripori in zaporne kazni krajši. Več od tega pa tožilstvo težko prispeva, kot rečeno, nas zavezuje načelo legalitete in si ne predstavljam, da bi na tožilstvu sprejeli politiko pregona, ki bi predvidevala več pogojnih obsodb samo zato, da zapori ne bi bili prezasedeni.

Naš kazenski postopek, kakor je zastavljen danes, ni narejen za velike in obsežne procese, zato v praksi obsežne zadeve prevečkrat zastarajo.

Z migracijami je tesno povezan tudi vzpon skrajne desnice po Evropi, neonacizma, poveličevanja nacizma in fašizma in s tem povezanega sovražnega govora. Tožilstvo je na tem področju le izjemoma preganjalo storilce, bo zdaj, ko je očitno, da to postaja težava, kaj drugače? 

Da se s sovražnim govorom, kot skrajšano opisujemo kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali/in nestrpnosti, na tožilstvu ne ukvarjamo, se z vami ne morem strinjati. Lahko zatrdim, da je položaj ravno nasproten. Kot vodja ljubljanskega tožilstva sem imela precejšen vpogled na to področje, saj smo obravnavali veliko večino teh zadev. Problem je večplasten. Več kot 70 odstotkov sovražnega govora je na spletu in ta, žal, omogoča anonimnost. Svoboda izražanja varuje posameznika, da lahko izrazi svoje mnenje, in želela bi si, da bi v družbi prepoznali, da je posameznik varovan pri izražanju svojega mnenja le, če se ne skriva za anonimnostjo. Želela bi, da bi v družbi dosegli konsenz, da lahko vsak pove, kar misli, in za to, kar pove, tudi prevzame odgovornost. Težava je najprej torej pri odkrivanju storilcev kaznivih dejanj. Dojemanje javnosti, da se to ne preganja, je morda tudi posledica tega, da se v medijih problematizirajo izjave, ki pa so bile objavljene anonimno ali pa je šlo za anonimne komentarje pod nekaterimi izjavami. Ta del bi bilo mogoče urediti na način, da ne bi bili več dovoljeni anonimni in psevdonimni komentarji in zapisi. Glede samega sovražnega govora pa imamo problem, ker smo na tožilstvu soočeni s filozofskimi in sociološkimi pogledi na nekatere izjave. Mi kot pravniki pa pri posamezni izjavi pogledamo, ali izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja, pri čemer upoštevamo tudi, kdo je to izrekel ali zapisal in s kakšnim namenom, ob kakšni priložnosti, kakšen je kontekst, kolikšen je domet izjave, in upoštevamo vse druge okoliščine. V vseh primerih, ko ugotovimo, da so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja, vložimo obtožne akte. Dosegli pa smo tudi že v tem kontekstu pomembne pravnomočne obsodbe. A zdi se, kot da se v družbi ne zavedamo več, kam vodi vse višji prag sprejemljivosti grobe javne besede, še posebej, ko je ta usmerjena zoper ranljivejše skupine oseb. Poglejte porast groženj v šolah, medvrstniškega nasilja in nasilja nad starostniki.

Ampak težava je bila med drugim v tem, kako se je bral zakonski člen, ki ste ga tudi na tožilstvu brali na način, da je bil pregon sovražnega govora bolj zamejen, kot bi bilo treba. 

Drži. Ampak te dileme ni več. Odpravljena je bila tudi tako, da je prav vrhovno državno tožilstvo v neki zadevi vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, in vrhovno sodišče je jasno povedalo, kako brati zakonske znake kaznivega dejanja. Zdaj je jasno, da v primerih uporabe grožnje, zmerjanja ali žalitev ni potrebno hkratno dokazovanje možnosti vpliva na javni red in mir. Dovolj je, da naštete oblike obstajajo samostojno, brez neposrednega vpliva na javni red in mir, vendar morajo biti del javnega razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Oblike sovražnega govora, ki ne pomenijo groženj, zmerjanja ali žalitev, pa morajo vsaj potencialno pomeniti ogrozitev ali motenje javnega reda in miru.