Komentar / Ponos

Janko Lorenci

14. 6. 2024  |  Mladina 24  |  Kolumna

Ponosen sem, da sem Slovenec. Bil je ponosen človek. Ponosno se je nosila. Ponosni smo na Dončića in Pogačarja. Ponosni smo na gasilce. Ponosen sem, da moja vlada postavlja temelje za trajno jedrsko skladišče. Itd. Itd.

Besedo ponos, ponosen, imamo kar pogosto na ustih. Pomenila naj bi, da nas navdajajo močna, odobravajoča, celo vznesena občutja – zadovoljstvo, spoštovanje, navdušenje, zanos … Ponos se lahko nanaša na nas ali na druge, na skupino (recimo nogometne navijače, krvodajalce, alpiniste), pa tudi na domovino. Ponosu nase lahko rečemo samospoštovanje. Ponosen si lahko, če narediš kaj posebnega, pa tudi če nečesa ne narediš, ker je problematično, a bi ti prineslo koristi – ravnaš torej častno.

V glavnem je ponos kar občutljiv, izmuzljiv pojem, marsikdaj preveč lahkotno uporabljen.

Tak je denimo stavek: ponosen sem, da sem Slovenec. Če ga vzamemo dobesedno, živita pri nas dva milijona ponosnih dojenčkov, odraslih, starčkov, saj naj bi ti ponos zagotovilo že rojstvo. Zanj pa imaš sam bolj malo zaslug – naredijo te in rodijo, na tebi je le, da preživiš prihajanje na svet. Skratka, da si lahko na kaj ponosen, moraš k temu kaj prispevati sam, s svojimi odlikami ali dejanji. Res pa je lahko človek s tem, da ga rodijo tu, kar zadovoljen, saj bi lahko prijokal na svet kot nesrečen, od revščine in vojn mučen Tibetanec, Eritrejec, Palestinec.

Druga stvar je, če kdo reče, da je ponosen na Slovenijo in s tem misli na državo, domovino in svoje vsakdanje življenje v njej. Najdejo se tudi taki ponosneži, najbrž pa v odnosu do domovine prevladujeta zmerno zadovoljstvo in nezadovoljstvo. Zase bi rekel, da sem kar patriot, a sem s Slovenijo precej nezadovoljen, ker tako slabo izrabljamo svoje potenciale. Katastrofe ni, razlogov za ponos pa tudi ne.

Gremo naprej. Nekoč je bila večina novinarjev in zdravnikov ponosna na svoj poklic, govorili smo celo, da imamo poslanstvo. Predpostavka poklicnega ponosa je, da se ti v poklicu godi razmeroma dobro in da te javnost ceni. Za veliko večino poklicev to ne velja (več), ker je delo na splošno slabo vrednoteno, ker avtoritete pri nas zatiramo, forsiramo pa pretiran individualizem, ker je družba razdrobljena, njeni deli (in poklici) pa v umetno ustvarjenih sporih. Kot da so na svoj poklic ali početje zdaj ponosni le še gasilci, krvodajalci in morda še kdo, iz preteklosti pa partizani in osamosvojiteljski borci veterani. Skoraj vsi izstopajoči osamosvojitelji so spoštovanje zakockali. To velja tudi za menedžerje.

Ponosen nase pa je gotovo Dončić, uspešen v Ameriki, še vedno po malem popku sveta. No, za svojih 205 centimetrov, brez katerih ne bi bil tak fenomen, nima nobenih zaslug, ponosen pa je lahko na voljo, s katero je postal velik košarkar. Enako velja za Janjo Garnbret, Pogačarja, Prevca … Bolj intrigantno je vprašanje, ali smo lahko nanje ponosni mi. Malo že, to je naravno. Zaslug za njihove uspehe res nimamo, smo pa del iste skupnosti, ki je pomagala izoblikovati nas in njih in s katero se bolj ali manj identificiramo. Skratka, ponos zaradi dosežkov uspešnih športnikov (in drugih izstopajočih sodržavljanov) je izraz skupne pripadnosti državi in narodu. No, na Dončića so nekateri manj ponosni (ali pa sploh ne), ker je »po krvi« le na pol Slovenec. To kaže, kako bolesten je goreč nacionalizem.

Krasno bi bilo, ko bi lahko bili ponosni na svojo politiko, ki nam, če to hočemo ali ne, najbolj kroji življenje. S tem po malem vpliva tudi na naš patriotizem, ki je vedno nekoliko racionalno pogojen: če je država-domovina uspešnejša in pravičnejša, je večji tudi patriotizem. Zakaj na politiko nismo ponosni, pa jasno priča klavrno stanje sveta in Slovenije. No, na Janšo je najbrž ponosnih veliko privržencev SDS, na levi sredini pa je volivcev, ki bi imeli svoje politične izbrance za male bogove, na srečo malo ali nič. To velja tudi za sedanjega predsednika vlade. Golob se nosi ponosno, a sam nase ne more biti ponosen, saj ga je doslej tudi na veliko lomil. Lahko pa bo ponosen nase in koristen za vse, če bo storil nekaj, kar je res težko: zlezel iz svojega v dolgih letih pridobljenega menedžersko-energetsko-bogataškega oklepa in začel – bodimo vzneseni – služiti ljudstvu. To bo dokazal, če bo postavil temelje za trdno javno zdravstvo in uvedel pošten premoženjski davek (in tako rahlo prizadel tudi sebe).

Ponos rad preide v napuh, nadutost, domišljavost, narcisizem – v pretirano samospoštovanje, precenjevanje samega sebe. Oholežev in nastopačev v časih izrazitega individualizma in samorazkazovanja ni malo. A mnogi psihologi mislijo, da veliko več ljudi trpi zaradi pomanjkanja samospoštovanja in dvomov, da so kaj vredni. Taki ljudje radi iščejo Voditelje, postanejo orodje demagogov, sovražijo ponujene grešne kozle. Samospoštovanja pa niti ne morejo imeti, saj jih nespoštljivo, kot decimalke, obravnava sistem, v katerem živijo.

Skratka, ponos posameznikov je do neke mere družbeno vprašanje, odziv posameznikov na ureditev. V družbah, polnih kričečih neenakosti in družbenih krivic, je težko biti ponosen – imeti pravo mero samospoštovanja, ne biti nadut in ne podlegati občutku manjvrednosti. Skrajna desnica, ki počasi maliči Zahod, najbolj uspeva v takih družbah.

Kakorkoli, ponos je izmuzljiva in hkrati visoka, zanosna, s čustvi nabita beseda. S takimi besedami je križ in jih gre uporabljati skopo. Ljudje, ki imajo ponos (patriotizem, ljubezen, poštenost …) kar naprej na ustih, sami praviloma niso taki; pri njih gre bolj za donos kot za ponos.