Edward St Aubyn: Patrick Melrose 4-5

+ + + +

Materina vloga

V prvih treh delih o družini Melrose je angleški pisatelj Edward St Aubyn (1960) popisal Patrickovo mladost in zrelo odvisnost, ki izhaja iz očetovih zlorab. Natančno preračunavanje časa do odmerka, ki bi ga moral dobiti na newyorškem trgu, je izpisano hlastno, vročično, izredno prepričljivo. Prva knjiga se konča s splošno in duhovito jamrarijo bogatašev, ki pogosto nimajo sredstev za ohranjanje svojih posestev in se potem poročajo s kšeftarji in prodajalci na veliko, da lahko obdržijo gradove v blatu in zelenju. Predvsem zadnji od treh delov je imeniten vpogled v pritoževanje aristokracije, da še nikoli ni toliko ljudi toliko dolgovalo tako zoženi eliti, in njeno pomilovanje.

V četrtem in petem delu St Aubyn popiše materino vlogo pri Patrickovi vzgoji; prej je bil v ospredju nadarjeni, tudi cinični in zapiti oče, njegova smrt in pogreb, zdaj je na tapeti mati. Ta se navleče na reševalce duš in sveta, odete v šamanski holizem in polne ljubečih naukov, ki pa se ne izkažejo za obstojne, saj na mater v hipu, ko nanje prepiše francosko posestvo in se preseli v dom za starostnike, pozabijo.

Mati je zvijačna, ljubezen do Patricka kaže tako, da ga razdedini. Očitno jo krivda zaradi prikrivanja moževe dvojne zlorabe – tudi nad njo – tako krivi, da postaja iracionalna in se poganja v boj za očiščenje duše. Zadnja dva dela romana tako govorita najprej o postopnem izgubljanju francoskega počitniškega raja Patrickove družine; predvsem njegovima otrokoma to pomeni edini pravi dom. Zato je v tem delu veliko o razvijajočem se umu in odraščanju najstnika z odvisniškim očetom – zdaj se pridno naliva, kar je nadaljevanje početja staršev – in analiza njunih značajev. Temu sledita materin pogreb in popis čudne druščine, ki se tam zbere, od stricev bogatašev iz Amerike do cinikov iz angleškega plemstva in nekoliko naivni in kmetavzarski šamani, zraven kakšen ženin ljubček in Patrickova ljubica.

Vsekakor gre za pisan nabor oseb, ki s svojo mimobežnostjo, neosrediščenostjo in včasih z rahlo karikiranimi lastnostmi prikazujejo segment sveta, ki vpleta vse sloje in različne odnose do bogastva – mati se hoče Patricka znebiti in si s tem očistiti kosmato vest ter jo preliti z dobrodelnostjo. Že njena sestra, užaljena, ker jima je očim spulil vse in prepustil svojim otrokom, nalašč čezmerno troši in se potem vleče ven na različne načine.

St Aubyn je mojster v popisovanju visoke konverzacije, naj gre za čudaške dandyje ali togi konservativizem ameriških stricev in obubožanih tet. Kot v prvem delu, ki se po letih odvisnosti konča z obetom in spravo, se tudi zdaj kaže luč na koncu tunela; Patrick se, če ne drugega, zaveda svoje kompulzivnosti in odvisnosti, terapije in notranje bitke so ga izmodrile in morda bo poskušal nadaljevati znotraj družine, v bližini otrok. Gre za velik roman, ki natančno razporedi protislovne in zanimive, konverzacijsko okretne like, da bi izpisal svet, ki izginja in ga prelivata običajnost in neizrazitost množic.