Olfamož (h)upa, da ste dobro

Čeprav lahko Andreja Fona (1980), sežanskega glasbenika, ki živi in ustvarja v Ljubljani, med drugim opišemo tudi z izrazom »multiinštrumentalist«, se zdi ta naziv v njegovem primeru pravzaprav nekoliko preskromen. Pa ne le zato, ker je Fon, ki kot kantavtor ustvarja pod psevdonimom Olfamož, na svoji pestri ustvarjalni poti zaigral na več glasbil, kot bi jih lahko preštel na prste svojih rok in nog, temveč tudi zato, ker glasbeni potencial odkriva v naključnih, vsakdanjih predmetih, ki jih z domiselnimi prijemi preobrazi v edinstvene inštrumente. Priznani skladatelj Tomaž Grom, eden od očakov domače tako imenovane svobodnoimprovizacijske scene, v kateri deluje tudi Fon, se je v nedavnem pogovoru za Mladino spraševal: »Kaj je moja muska, moja tehnika? Kako je mogoče, da lahko po dveh tonih veš, da je to Coltrane?« In dodal: »To je neka moja fascinacija. En tak primer je zame kolega z impro scene Andrej Fon. Ni svetovno znan glasbenik, ampak je totalen genialec. Nekaj ima v sebi. Lahko mu daš čik, pa bo iz njega musko naredil.«

Fon je, potem ko smo ga obiskali in intervju, med katerim je sestavljal petnadstropno borovničevo torto za sinov rojstni dan, že končali, to ponazoril z igranjem na nenavadne (recimo temu) dude, ki jih je ustvaril iz gumijaste rokavice, konzerve in plastičnih slamic. Čeprav bi lahko po videzu tega recikliranega izuma sklepali, da bo iz njega prihajalo le neko razštelano avantgardno piskanje, je Fon z glasbilom proizvajal presenetljivo lepo, konkretno definirano melodijo.

Podobno je tudi z inštrumentom, ki ga je ustvaril iz noge izložbene lutke. Vanjo je zvrtal luknjo za saksofonski ustnik. »Igranje na to zadevo spominja na podobo ljudožerca med obrokom,« pravi v smehu. Ko ga povprašamo po tem, kako v naključnih predmetih prepozna glasbeni potencial, v roke prime rdečo papriko, jo prelomi in pravi: »To je lahko na primer zvok konjička, ki si zlomi nogo.« S tem namigne na zvočni dizajn in glasbo, s katerima opremlja razne animacije, predstave in pripovedovalske dogodke.

Skratka, skorajda ni predmeta, ki ne bi tako ali drugače proizvajal zvoka, primernega za specifičen kontekst. »Moramo le dobro prisluhniti zvokom, ki nas vsakodnevno obkrožajo,« pravi. Vendar izumljanje samosvojih »naredi sam« glasbil še zdaleč ni primarni fokus Fonovega umetniškega udejstvovanja. »To je razsežnost mojega dela, ki je sicer zanimiva za širšo javnost, saj je fotogenična, mogoče celo senzacionalna, a pravzaprav niti ni tako pomembna,« pravi. Olfamož namreč v prvi vrsti ni izumitelj nenavadnih glasbil, temveč je avtor, pesnik, improvizator, performer in pedagog: redno izvaja delavnice za najmlajše, na primer Zvočni mikroskop, katere namen je »zbuditi zanimanje za zvočnost nam praviloma neslišnega sveta«, in delavnico Zvočni sprehod, s katero želi v otrocih »zbuditi zanimanje za zvočno krajino okolice in za poslušanje zvokov, ki nas vsakodnevno obkrožajo«.

Fonov pesniški slog je dokaj abstrakten, avantgarden in na trenutke tudi absurden in skorajda ludističen, njegova besedila so odprta za razne interpretacije, a so v jedru pogosto družbenokritična, čeprav niso nikoli moralizirajoča.

Je pa tudi povezovalec scene: kot vezivno tkivo lokalne glasbene skupnosti se je izkazal na primer takrat, ko je sestavil enajstčlanski orkester Olfamoštvo in z njim posnel izjemno ploščo Hupam, da ste dobro, ki je leta 2015 izšla pri založbi Radia Študent. V recenziji za Mladino je naš glasbeni kritik Borka album opisal kot »pester, bučen, a vedno pod nadzorom miniorkestrski direndaj, ki na trenutke zveni že kot prav podalpsko sun-rajevsko«. Dodal je še, da Olfamožev kantavtorski pečat odlikujejo »lucidni nesmisli, dovtipi in enovrstičnice vsakdanjika«.

Še ena od številnih zasedb, v katerih deluje Fon, je septet Oholo!, samooklicani »kolektiv jazov, ki se združujejo v nezajezenem jazzu«. To je »all-stars« ekipa domačih protagonistov robnih glasbenih praks, ki deluje pod založniškim okriljem Zavoda Sploh, nekakšnega štaba domače »svobodnoimprovizacijske« scene, ki ga je leta 1999 ustanovil (v uvodu omenjeni) Tomaž Grom. Ta je v ljubljanskem Centru kulture Španski borci vrsto let organiziral tudi tedenske glasbene delavnice, imenovane Raziskava, refleksija, na katerih se je Fon pobliže spoznaval s konceptom svobodne oziroma neidiomatske improvizacije in se začel povezovati z domačimi somišljeniki z obrobja eksperimentalnih glasbenih praks.

Kaj je pravzaprav ta, v tem članku že neštetokrat omenjena »svobodna improvizacija«, ki je ena od sestavin »mitologije« Olfamoža? V bistvu gre za abstraktno, avantgardno, radikalno improvizacijo, pri kateri glasbeniki namesto pravilom sledijo lastni intuiciji, pri čemer jih ne omejuje niti glasbena teorija niti žanrske konvencije. Glasbenik razloži, da je »tovrstna improvizacija nekaj, kar stoji samo zase. Pri njej ne izhajaš iz jazza, ne iz klasike in ne iz na primer folka, temveč enostavno iz zvoka, tekstur. Veliko različnih usmeritev obstaja«. Kot dodaja, so koncerti tovrstne glasbe »lahko obupni ali pa zares magični«. Poudari tudi, da »veliko glasbenikov pri tem uporablja razširjene tehnike igranja, preparirana glasbila in podobno, skratka, instrumenti se odlepijo od svojih konvencionalnih vlog, tako kot se od konvencionalnih vlog odlepijo sami inštrumentalisti«.

Pravzaprav se je Fon z improvizacijo ukvarjal že davno prej, preden se je s Krasa preselil v prestolnico in se začel pajdašiti z domačimi protagonisti svobodne improvizacije. Morda je bil v glasbenega posebneža na neki način izoblikovan, še preden je shodil, saj mu je ob stajci enkrat zapel Marko Brecelj, ki je pri Fonovih prespal po koncertu.

Že s prvim bendom, imenovanim Strahuljarji, s katerim je bil v Sežani dejaven v poznih devetdesetih letih, je nekako rušil žanrske konvencije in improviziral v krautrocovskem slogu. »Navdihovali smo se tako z dediščino naših fotrov, na primer s Frankom Zappo, Captainom Beefheartom in The Doors, po drugi strani pa so nas navdihovali Nirvana, Sonic Youth, Jesus Lizard,« pravi. Spominja se, kako je Strahuljarje takrat v okviru kulturne izmenjave Forbidden Fruits of Civil Society za ekskurzijo v Utrecht angažiral sociolog in aktivist Miha Zadnikar, mu napisal opravičilo za izostanek v šoli in ga skupaj z bendi 2227, Deca Debilane ter različnimi likovniki in drugimi umetniki za deset dni popeljal v svet neodvisne, skvoterske kulture. »To je bila za sedemnajstletnega mulca velika reč, to so formativna leta,« pravi.

Po razpadu Strahuljarjev je bil dejaven v malem morju različnih bendov in kolektivov, kot so Kraški solisti, Žoambo Žoet Workestrao, Horda Grdih, Barka tone in bele plombe, Buče4, Tropičja, Samo gromofon in Svojat. V teh zasedbah je zasedal široko paleto vlog, saj se nikakor ne boji spoprijemanja z novimi, še nepoznanimi glasbili. »Pri meni to poteka v precej manični maniri, zapičim se v neki instrument in ga intenzivno igram nekaj mesecev ali let, potem me malo popusti, vendar vse ostaja z mano. Tehniko krožnega dihanja sem na primer najprej osvojil z igranjem didžeriduja, zdaj pa jo lahko uporabljam na vseh pihalih. Davna obsesija s kalimbo in s tem osvojene tehnike mi pomagajo pri sveži navdušenosti nad balafonom in tako naprej,« pravi.

V rosnih letih je v glasbeni šoli začel s klarinetom, kasneje pa je med drugim v roke prijel tudi kitare in različna eksotična brenkala (na primer arabsko basovsko lutnjo sintir), saksofon, dude in razna tolkala. V študentskih letih je med prostovoljskim delom v Makedoniji nabavil gajde, znane tudi kot južnoevropske dude, s katerimi se je po koncu faksa lep čas preživljal kot ulični muzikant in za nekaj let v prestolnici uzurpiral podhod med Moderno galerijo in promenado parka Tivoli. »Mislim, da so me imeli ljudje, ki se redno sprehajajo po Tivoliju, poln kufer,« se spominja smehljaje.

Pravzaprav pa je eden od »inštrumentov«, ki jih kantavtor najbolj predano guli, svinčnik: »Besedila pišem že od šestnajstega leta, teh zvežčičev in pildkov se je nabralo že ogromno, a le malo je uglasbljenih.« Fonov pesniški slog je dokaj abstrakten, avantgarden in na trenutke tudi absurden in ludističen, njegova besedila so odprta za različne interpretacije, a so v jedru pogosto družbenokritična, čeprav niso nikoli moralizirajoča. »Tako se zgodi čisto po nesreči, kot bi imel to nekako vmasirano vase. Ni tako, da se usedem za list in želim napisati nekaj družbenokritičnega, temveč nekaj pišem in se igračkam z besedami, potem pa se včasih samo od sebe tako postavi,« pravi. Ko ga povprašamo po družbenih temah, ki jih rad obdela s pesniškim jezikom, pravi: »Počutim se sorodnega z vsemi obrobneži, z vsemi marginaliziranimi. Bolijo me nepravičnosti, boli me kapitalistična pošast, ki nam daje občutek, da tukaj ne more nihče ničesar spremeniti.« Te dni Fon veliko prahu dviguje s hrupnim avantrockovskim trojcem Svojat. Ta je pri domači butični založbi Ente Tapes ravnokar izdal drugo ploščo Ošili me modro, ki jo je Borka za Mladino opisal kot »radikalno nemirno in stalno trzajoče potovanje do Razdrtega in naprej do vrtač absurda, ki se včasih vali čez mogočne zvočne balvane, drugič jih po poti preprosto šili in razbija«. Prejšnji konec tedna je bend ploščo najprej predstavil v legendarnem samoniklem prizorišču MKNŽ v Ilirski Bistrici, večer kasneje še v ljubljanskem Kinu Šiška, Fon pa se je nato nemudoma odpravil novim zmagam naproti: v torek sta z Vidom Drašlerjem v Španskih borcih premierno predstavila glasbo, ki sta jo snovala za performans Metastaze svobode, projekt umetnice Olje Grubić v produkciji platforme Via Negativa. Še letos se lahko veselimo nove samostojne plošče Olfamoža in pa tudi novega albuma benda Oholo!. »Zdaj je žetev pridelka zadnjih petih let,« pravi.

Prihajajoči Olfamoževi dogodki

Od gledaliških predstav prek delavnic za otroke do hrupnih koncertov V prihodnjih tednih lahko vsestranskega umetnika Andreja Fona v živo ujamete na najrazličnejših dogodkih. Na Kongresnem trgu v Ljubljani bo 14. junija skupaj z Mašo Jazbec izvedel interaktivno lutkovno predstavo za otroke Cecilija in zmaj, ustvarjeno po knjižni predlogi slikanice Lawrencea Schimla. Umetnika predstavo podpisujeta kot režiserja, ustvarjalca priredbe in izvajalca, Fon pa je za predstavo napisal tudi glasbo.

Med 3. in 7. julijem bo Fon na Kreativnem taboru Sajeta, ki bo že 25. leto potekal ob sotočju Tolminke in Soče, izvajal »glasbene delavnice za človeške mladiče«, na katerih se bodo najmlajši spoznavali z improvizacijo in zvočnimi potenciali različnih ljudskih glasbil, izdelovali bodo zvočila in »preizkušali hipno komponiranje«.

V torek, 9. julija, bo v Sokolskem domu v Škofji Loki skupaj z Luno Ornik izvedel otroško predstavo Pojte, pojte drobne ptice, gledališko-glasbeno priredbo ljudskih pesmi.

Julija pa bo trikrat nastopal tudi z bendom Svojat, ki te dni predstavlja drugi album Ošili me modro: 12. julija bo bend igral v italijanskem mestecu Zgonik, dan kasneje na Festivalu drugačne glasbe Trnje v Pivki, 20. julija pa na festivalu In memoriam prof. Hafner v Škofji Loki.