»Živimo v svetu, ki od nas zahteva, da moramo poraženca, ko je že na tleh, tepsti še malo«

Na začetku leta so Italijane razburili videoposnetki s shoda v Rimu, na katerem je več sto ljudi dvignilo desnico v fašistični pozdrav. Nemčijo so, po drugi strani, pred evropskimi volitvami preplavili videoposnetki z letovišča na otoku Sylt, kjer nemška mladina prepeva rasistično parolo »Deutschland den Deutscher, Ausländer Raus« (Nemčijo Nemcem, tujci ven). Nezamisljivo, bi rekli, a podobno se je dogajalo prejšnji teden pri nas, v slovenski prestolnici, na shodu tako imenovane Slovenske obrambne straže. Ti primeri se morda zdijo nepomembni, obrobni izbruhi skrajnosti. A žal je prav takšna skrajnost našla zatočišče pri nekaterih uveljavljenih političnih strankah po Evropi. Pri postfašističnih Bratih Italije Giorgie Meloni, pri francoski skrajno desni stranki Nacionalni zbor, pri skrajno desni nemški Alternativi za Nemčijo, ne nazadnje pa pri domači SDS. In zdaj, z utrditvijo položaja teh strank po evropskih volitvah, tudi v evropskem parlamentu. O tem, kako različne skrajnosti pronicajo skozi družbene pore ter kako podpihujejo in izkoriščajo nekatere politike, smo se pogovarjali s priznanim britanskim sociologom in političnim komentatorjem dr. Richardom Seymourjem.

V Evropi se krepijo skrajno desne sile, kar so pokazale tudi evropske volitve. Oblikuje se združenje konservativnih populistov in prinašalcev iliberalne demokracije, ki pravijo, da je liberalizem glavni krivec za moralni razkroj Zahoda. Smo res tako zelo zašli? 

Zanimivo se mi zdi, da imajo pojmi, kot je »ideologija spola«, kar vneto prodajajo na desnici in nas pred tem ves čas strašijo, danes takšno težo. Če bi leta 2010 vprašali povprečnega Britanca, kaj si misli o transspolnih osebah, bi verjetno dejal, da mu je zanje precej vseeno. Da z njimi skratka nima nobenih težav. Ne pravim, da so imeli vsi radi transspolne osebe, ampak večinoma jih niso razumeli kot problem.

Kako si to razlagate? 

Nekoč je v družbi prevladovala miselnost, vtkana v prakso našega vsakdana, ki je šla nekako takole: za preživetje moraš prodajati svojo delovno silo, da lahko z njo kupuješ blago in druge dobrine, s tem pa si, kolikor je mogoče, prizadevaš za lastno srečo. Gre za precej ozko definirano obliko svobode, a vendar – to je svoboda. Problem pa je, da to danes postaja vedno težje. Alarmantno težje, če ne v številnih primerih celo nemogoče. In ko se znajdeš v takšnem položaju, ko si nesrečen, postaneš dojemljiv za iskanje krivcev za svojo nesrečo. V tem primeru so to istospolni pari in transspolne osebe.

Tak grešni kozel so tudi migranti. 

Točno tako. Mislim, da večino ljudi danes preveva občutek globoke ontološke negotovosti. Kar je seveda neprijetno; to je občutek, da se nekakšna »normalnost« vedno bolj izmika. In ta občutek je vseprisoten, tudi vi in jaz ga zagotovo kdaj zaznava. Ampak potem pride mimo slogan skrajno desne Alternative za Nemčijo, ki pravi: Deutschland. Aber Normal. (Nemčija. Vendar normalna.) To je trenutek, ko se moramo vprašati, kakšno normalnost imajo pravzaprav v mislih. Je to kritika v smislu, da so vse krize, ki jih spremljamo, nekaj zelo čudnega? Če bi imeli v mislih to, se ne bi motili. Svet je danes res zelo čuden. Ampak njihova rešitev za odpravo občutka ontološke negotovosti je, da postavijo meje in zaostrijo nadzor nad migranti. Kar pa je brezupno, saj na ta način ne bodo uspeli resno nadzorovati pretoka migrantov, ki ga razumejo kot izvor svojih težav, kot tisto, kar moti njihovo »normalnost«.

Podobno je, ko gre za boj proti »ideologiji spola«. Levici in njenim »prebujenskim« idejam, kot jih opisujejo, očitajo, da si želi napasti samo bistvo tega, kaj pomeni biti človek, po njihovem torej moški in ženska v zelo tradicionalnem pomenu. Očitajo ji, da njene politike nimajo nič skupnega s tem, kar ljudje potrebujejo in si resnično želijo. Strah pred transspolnimi ljudmi – podobno je ne nazadnje tudi z liberalizacijo žensk – se tako izrazi v zagovoru tradicionalne ženske in moške vloge kot nečesa, iz česar naj bi kot družba črpali užitek. Desnica je ljudem to vlogo predstavila kot oprimek, ki jim daje vsaj nekakšen občutek varnosti. Kar pa je smešno, saj je bilo prav to dolgo in v številnih primerih vir precejšnje nesreče.

Živimo v svetu, ki od nas zahteva, da moramo poraženca, ko je že na tleh, tepsti še malo.

Skrajna desnica bi nas danes pravzaprav rada prepričala, da je liberalizem postal zatočišče komunistov. Komunisti, tudi pri nas, v Sloveniji, domnevno tičijo v vsakem grmu. 

Nekdanji vodja britanskih laburisto v Jeremy Corbyn je bil bojda komunistični vohun vzhodnega bloka, Joe Biden naj bi bil prav tako pod palcem komunizma, enako se je govorilo za Baracka Obamo. To ni nekaj novega, saj je bilo take očitke mogoče poslušati že v 20. letih prejšnjega stoletja. Ko je skrajna desnica v 30. letih protestirala proti takratnemu predsedniku francoske levosredinske vlade Édouardu Daladierju, mu je očitala, da načrtuje komunistično zaroto. Podobne stvari so se dogajale skozi vso zgodovino antikomunizma; da se še vedno dogajajo danes, pa je čudno, saj živimo v svetu, kjer tega zgodovinskega komunizma praktično ni več. Morda ga najdemo še v kakšni državi, vendar ni več živ kot gibanje, ki smo ga poznali. V Zahodni Evropi je ta pojav še posebej zanimiv: govori se, da komunisti niso nikoli odšli, da imajo v državi še vedno vse niti v rokah, vodijo sodstvo in šolstvo, zdaj pa naj bi prevzeli še ključne evropske institucije. Antikomunizem je bil v tem smislu vedno halucinacijski, videl je komuniste tam, kjer jih sploh ni, ali pa je deloval predvsem preventivno.

Kaj mislite s tem? 

Liberalizem v zarotniškem imaginariju ni nujno že komunizem, ima pa nastavke, da to postane. Združuje vse, kar ljudje pojmujejo kot disfunkcionalno, nedelujoče ali antagonistično. Nekateri to opisujejo kot antikomunistično črno luknjo. V njej je lahko zbrano čisto vse, vse je lahko del globalne komunistične zarote, ki poskuša zasaditi svoje kremplje v družbeno tkivo, v tej ideji pa gredo lahko ljudje tudi absurdno daleč. V Ameriki so na primer prepričani, da veliko komunistično zaroto vodi antifašistično gibanje ali antifa. Antifa je tista, ki je bila za protesti Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo), še več, kriva je bila celo za požare v Oregonu. Desnica mora, da zmaguje, slikati sovražnika. Ta je lahko iz mesa in krvi, lahko pa je tudi precej abstrakten. Seveda, to bi bil lahko kapitalizem, lahko bi bile podnebne spremembe. A namesto tega pravijo, da za vsem, kar ljudem otežuje življenja, stoji nekdo ali raje nekaj, kar je mogoče iztrebiti. Tudi z orožjem, če je treba.

Gre za globalen trend potrebe, da bi uničili – četudi navideznega – sovražnika, tistega, ki stoji v ozadju našega nezadovoljstva, in po drugi strani želje, da tak sovražnik sploh obstaja. To je pravzaprav zasvojljiv, kompulziven cikel želje po grožnji, potreba po nekakšnem adrenalinskem navalu, ki na drugi strani prinaša sprostitev. In to se lahko odrazi tudi v najokrutnejših primerih, na primer v Indiji, kjer potekajo pogromi proti muslimanom, ali na Zahodnem bregu in v očitnem genocidu v Gazi.

Francis Fukuyama je zapisal, da je s padcem Berlinskega zidu prišlo do »konca zgodovine«, zmagala naj bi liberalna demokracija. Pa vendar, tako se zdi, je ta danes po svoje res v krizi. 

Mislim, da je bila možnost »konca zgodovine«, ne nazadnje tudi v smislu, kakor ga lahko interpretiramo pri Heglu, napačna predstava, da lahko odpravimo družbena protislovja. V resnici ta naloga postaja vedno bolj nerešljiva. Ne bi rekel, da govorimo o zatonu liberalne demokracije – kar se seveda dogaja, to lahko vidimo v številnih primerih –, temveč gre prej za zaton liberalne civilizacije.

Ampak ali ni prava kriza vrednot Zahoda v resnici to, da lahko vsi vidimo genocid v Gazi, nekateri pa še vedno najdejo način, kako sredi te morije podpreti Izrael? 

Liberalna civilizacija se je od leta 1945 vsaj načeloma strinjala, da genocida ni mogoče opravičiti. Ta zaveza pa ima zdaj opombo: genocida ni mogoče opravičiti – razen če poteka proti Palestincem. In v povezavi s tem prihaja do erozije drugih liberalnih norm. Kaj se je v Ameriki dogajalo študentom, ki so protestirali za mir v Gazi? Veste, študentje v 60. letih prejšnjega stoletja, s katerimi radi primerjajo današnje proteste, so zažigali stavbe, zdaj pa govorimo o mirnih, neškodljivih zasedbah po univerzitetnih kampusih. Ob tem bi se morali vprašati, zakaj je bil odziv vladajočih tako agresiven. Dejstvo je, da se počutijo ogrožene.

Zakaj? 

Na eni strani so donacije, ki jih prejemajo univerze, tudi različni interesi v ozadju, ampak to morda niti ni tako pomembno. Bistveno je, da se vladajoči očitno počutijo ogrožene, saj zaradi politične šibkosti prek tradicionalnih mehanizmov ne morejo več zagotoviti soglasja v družbi. Vse bolj je prisotna težnja, da je politikom pravzaprav vseeno, kaj si ljudje mislimo o njih. Nekoč je veljalo, da so res skrbeli za javno mnenje, od tega so bili odvisni tudi njihovi politični projekti. Ronaldu Reaganu in Margaret Thatcher ter njunemu krogu zaupnikov ni bilo vseeno, kaj si misli javnost, tudi socialdemokratom »tretje poti« ne. Medtem pa je novim politikam mrtve sredine in desnice, skrajne desnice pa sploh, za to več ali manj vseeno. Slednjim je mnenje ljudi pomembno izključno v smislu, kako lahko javna čustva zlorabijo za ustvarjanje novih priložnosti razburjenja in kaosa v družbi. Samo za teater in kulturni boj jim gre.

Mar ni prava kriza vrednot Zahoda tudi to, da lahko vsi vidimo okoljsko katastrofo – dogaja se pred našimi očmi, tukaj in zdaj –, v Evropski uniji pa se raje pogovarjamo o dodatnem oboroževanju in z zeleno politiko odlašamo? 

Zanimivo je, kako kratkoročne so nekatere ideje politikov. Že, že, okolje je zelo pomembno, ampak zanje je pomembnejše, da uvedemo carine na kitajska električna vozila. Biden je zelo jasno povedal, da je njegov glavni cilj premagati Kitajce v konkurenci zelenih tehnologij. Okolje je drugotnega pomena. Ali ni to sprevrženo? V globalni krizi bi bilo potrebno tudi globalno usklajevanje. In sodelovanje. Na splošno je pri vsem prisotna nekakšna družbena paraliza, saj je sprememba, ki je potrebna, tudi sprememba v našem načinu življenja, tako temeljna in globoka. Ne gre samo za vprašanje uporabe električnih vozil, recikliranja, smotrne uporabe pravih žarnic, temveč moramo tudi korenito spremeniti naš način prehranjevanja – niti približno ne bi več smeli jesti toliko mesa, postati bi morali čim bolj samooskrbni in manj živil uvažati iz tujine. Tudi način transporta in potovanj bi morali spremeniti. Vse to bomo brez vsaj malo tehnokratskih voditeljev, ki bi smiselno postavili omejitve, sami težko izpeljali.

Je pa res, da bi ljudje lahko to tudi zavrnili. 

To je res, a samo v primeru, če se ne bodo počutili dovolj vključene v proces. Zato mislim, da bi za kaj takega potrebovali predvsem demokratično samoorganizacijo od spodaj navzgor. Če bi podnebno krizo jemali dovolj resno, bi imeli vsak teden izredno sejo v občinskem svetu. Že minimalna resnost bi od nas zahtevala veliko več demokratičnega vključevanja. Vendar pa je liberalna demokracija vedno manj sposobna, da bi to omogočila. Za nekaj takšnega bi verjetno potrebovali revolucijo. Rosa Luxemburg bi rekla: socializem ali barbarstvo. Pri čemer barbarstvo, v tem primeru kapitalizem, morate imeti, da je ta izbira sploh smiselna. Šele ko bo kapitalizem povzročil dovolj globoko krizo in za seboj pustil samo še pokopališče, bomo morda v položaju, ko bo revolucija mogoča.

Kaj si ljudje mislijo, je novim politikam pomembno izključno v smislu, kako lahko javna čustva zlorabijo za ustvarjanje novih priložnosti razburjenja in kaosa.

Karl Marx bi rekel, da se bodo množice pripravljene dvigniti, ko kapitalizem ne bo več znal reševati svojih kriz, ljudje pa bodo ozaveščeni glede lastnega družbenega položaja. Ali to ne pomeni, da je že prišel čas za revolucijo? 

Ni tako preprosto. Lahko se strinjava, da je med ljudmi precej, recimo temu tako, latentnega sovraštva do kapitalizma. Toda čustva pogosto uberejo nenavadne poti. V Združenem kraljestvu smo predlani izvedli raziskavo, ki je pokazala, da je zaradi varčevalnih ukrepov, sprejetih leta 2010, doslej umrlo približno 300 tisoč ljudi. Tisti, ki so to doživeli ali bili blizu umrlemu, najbrž sploh ne bi pomislili, da so bili varčevalni ukrepi ključni za poslabšanje njihovega zdravstvenega stanja in smrt.

V neoliberalnem kapitalizmu ni nenavadno, da občutimo sovraštvo; imamo občutek, da je naša eksistenca postavljena pod vprašaj in da z nami neprimerno ravnajo. Vprašanje je, v kaj ta čustva nato usmerimo. Na velikega kapitalista naletiš bolj redko, večinoma videvaš strokovnjake srednjega razreda, tiste, ki ti poveljujejo, ljudi, ki se pogosteje pojavljajo na televizijskem zaslonu. Zato je najlažje negativna čustva preusmeriti, ustvariti nekakšno teodicejo, razlago zla, ki temelji na ideji, da bi bilo vse v najlepšem redu, da bi vse skrbi preprosto odšle, če bi na primer migrantom, tem »zlikovcem«, preprečili, da pridejo čez mejo.

To je ena stvar. Druga pa je, da že 40 ali 50 let po svetu nenehno spremljamo vojno proti načinom združevanja. Ena glavnih sil, ki se lahko upre mehanizmom skrajne desnice, je sindikalizacija. Če si del sindikata, poznaš stvari, kot sta kolektivno organiziranje in kolektivna moč. Poznaš občutek, kako je kdaj zmagati, se postaviti za nekaj in si izbojevati pravice, ki ti pripadajo. Ta občutek je popolnoma drugačen od zmage v prepiru na družbenih omrežjih ali navdušenja ob deportaciji migrantov, kar vam ne daje ničesar. Govorim o pravih, pomembnih zmagah v življenju, pri čemer pa skozi ta proces (kot opisuje Marx) odkrivate tudi potrebo drug po drugem. Neoliberalizem si na vso moč prizadeva to preprečiti – že samo spoznanje, da potrebujemo drug drugega, da lahko delujemo. Zato ni čudno, da številne patologije današnjega časa, poznega kapitalizma, izhajajo prav iz tega pomanjkanja.

Iz nekakšnega občutka odtujenosti? 

Živimo v svetu, ki od nas zahteva, da moramo poraženca, »zgubo«, ko je že na tleh, tepsti še malo. Če bi zdajle sedela sredi Londona, recimo ob pivu, in bi mimo prišel berač, ne bi bilo nič nenavadnega, če bi ga kdo nahrulil. Ne mislim, da so ljudje sociopati, gre za način, kako si pojasnjujemo in upravičujemo stopnjo skrajne neenakosti v družbi. Morda neenakost sploh ni pravi izraz – pravilnejši bi bil nečloveškost. Da bi razumsko to razumeli, si govorimo, da so poraženci sami krivi za svojo nesrečo; verjetno zato, ker so na primer preleni. In tako si govorimo že zadnjih 50 let, vse od prehoda v neoliberalizem. Zaradi tega je svet veliko bolj sovražen, ljudje si ga težko predstavljajo drugače. Temeljni slogan neoliberalizma, čeprav je impliciten, pravi, da si vsi okoli tebe prizadevajo, da bi ti škodili. Da nečesa takšnega, kot je javni interes, v resnici sploh ni, to je samo laž, vsi so paraziti na davkoplačevalskem denarju, vse, kar si želi država, je, da bi imela prste v tvoji denarnici. Svet, kot ga slika neoliberalizem, je resnično sovražen, tekmovalen in paranoičen prostor. Zato ni čudno, da se je tako težko združiti v prizadevanju, ki bi temeljilo na razumu, ljubezni in človečnosti.

Ali družbeno-ekonomski sistem, ki ga živimo danes, sploh še lahko opišemo kot kapitalizem? Janis Varufakis na primer to obdobje opisuje kot čas novega fevdalizma – kot tehnofevdalizem. 

Nisem najbolj naklonjen tej ideji. Povsem mogoče je sicer, da se bomo približali nekapitalistični razredni družbi – kapitalizem je očitno nevzdržen, ljudje so to že ugotovili, nenehna rast preprosto ni mogoča –, bojim pa se, da bi bila alternativa lahko še veliko hujša. Vladajoči razred, o tem ne dvomim, razmišlja o drugih možnostih urejanja družbe, ne le o vprašanjih demokracije, ampak tudi o različnih oblikah despotizma, od liberalnega do zelo trdega. Če pogledamo, kako zdaj deluje svet, vseeno ugotovimo, da gre še vedno primarno za akumulacijo kapitala in konkurenčnost, še vedno prevladuje mezdno delo in tako naprej.

Zdi se, kot da so naša življenja nepretrgoma zvezana z velikimi korporacijami in njihovimi interesi. Ne le da skušajo korporacije monetizirati naša življenja, tudi aktivno jih oblikujejo. V svoji knjigi The Twittering Machine opisujete, kako družbena omrežja niso le pasivni odsev interesov uporabnikov, temveč aktivno oblikujejo naše misli in vedenje. Kaj to pravzaprav pomeni za družbo kot celoto? 

Včasih smo rekli, da internet ni resnični svet. Toda danes imamo veliko več stikov z ljudmi prek naprav, res velik del družabnega življenja ljudi zdaj poteka prek spleta. Postal je naše družabno življenje, na neki način je danes to resnični svet, sestavljen primarno iz digitalnih sličic. Ključno vprašanje pa je, kako so te sličice ustvarjene. Izdelane so namreč v skladu z nizom protokolov in kod, ki jih ne oblikujete vi, uporabnik, temveč kapitalisti iz Silicijeve doline. Zasnovali so jih v skladu z lastnim modelom, kakšen naj bi človek bil – tekmovalen, brez zvestobe in naklonjenosti, pripravljen obrniti se v trenutku in obseden z zvezdniki. Namenjen je temu, da ljudi požene v tekmovanje, kdo ima več všečkov, in posledično: čigavo mnenje več šteje.

Ni to v resnici precej podobno kot v resničnem življenju? 

Glejte, v resničnem življenju, tistem pravem, smo zvesti svojim prijateljem. Morda se z njimi ne strinjamo vedno, a to še ne pomeni, da jih bomo zaradi tega napadli. Na internetu pa se bo veliko prej zgodilo, da boš poobjavil kakšno prijateljevo stališče, s katerim se ne strinjaš, in ga obsodil na sramotilni steber. Še toliko prej boš to naredil človeku, ki ga ne poznaš ali ne maraš. Ampak to je na družbenih omrežjih že postalo nekaj, čemur bi rekli povsem normalno ravnanje, čeprav gre v resnici za neverjetno tekmovalno in izrazito asocialno vedenje. Zato so tudi kulturne vojne, ki potekajo prek spleta, veliko bolj toge kot v resničnem življenju ali kot je veljalo nekoč. Stuart Hall je vedno govoril, da meje kultur niso enake dejanskim mejam. Bolj so podobne vremenskim frontam. Premikajo se, so porozne. Zato o kulturah ne moremo govoriti, kot da so povsem ločene. No, na internetu pa lahko pride do teh razmejitev razmeroma hitro.

Družbena omrežja so leglo dezinformacij in teorij zarot; so tudi pomemben ojačevalec populističnih glasov. Primer je lahko Donald Trump. Menite, da bi bil lahko tako priljubljen med ameriškimi volivci, če ob volitvah leta 2016 ne bi uporabljal Twitterja, danes znanega kot platforma X? 

Zagotovo. Vsaj čisto na začetku. Morda se spomnite, kako mu mediji sploh niso nehali namenjati pozornosti, te je dobil veliko več kot protikandidatka Hillary Clinton. Mediji so bili navdušeni nad njim, očarani, zdel se jim je naravnost fascinanten. Twitter je bil zanj kljub temu zelo koristno orodje, omogočil mu je, da je lahko prosto, spontano izrazil svoje misli; ne da bi o tem zares razmišljal, je izrazil fašistično nezavedno velikega števila ljudi. In jih tako očitno uspel nagovoriti. Njegov nastop je bil odlična predstava, še vedno je.

Ali bo, če bo smel kandidirati, spet zmagal na predsedniških volitvah? 

Najverjetneje res.

Če bi podnebno krizo jemali resno, bi imeli vsak teden izredno sejo v občinskem svetu. Že minimalna resnost bi od nas zahtevala veliko večjo demokratično aktivacijo.

Svet se kdaj zdi skorajda brezupen. Kako poskrbeti, da ne zdrsnemo v čisti nihilizem?

Nihilizem je lahko povsem razumljiv čustveni odziv na svet. Vendar bi rekel, da gre pri vsem skupaj za preusmeritev temeljne melanholije, ki jo občutimo v svetu danes – saj veste: pozabimo na podnebne spremembe, pokurimo vso nafto in uživajmo, dokler lahko, ni nam mar za prihodnje generacije. Psihologinja Renée Lertzman je pri terenskem delu v Michiganu, kjer se soočajo s hudim onesnaženjem tamkajšnjih jezer, na primer ugotavljala, da prebivalci Michigana uteho pogosto iščejo prav v takšnem razmišljanju, v nekakšni apatiji. Ko je nadaljevala pogovore z njimi, pa se je pokazalo, da ljudi na ta jezera, na naravno okolje, v katerem so odraščali in v njem živijo, vežejo pomembni spomini in nezavedne asociacije. Izkazalo se je, da so bili v stanju melanholije – kar pa ni enako žalovanju; pri melanholiji gre pravzaprav za nekakšno »zamrznjeno« žalovanje. In čudno je bilo, skoraj reakcionarno, da so se na onesnaženje vseeno odzivali tako apatično. V resnici je šlo za nezmožnost soočenja z nečim, kar je bilo izgubljeno. Kajti soočiti se z izgubljenim – to pomeni biti sposoben žalovati.

Kar je lahko tudi zelo težko ... 

Vendar pomembno. Žalovati za nečim pomeni, da lahko rečeš: Ljubim to, za čimer žalujem. In če rečeš, da ljubiš svet, je to lahko veliko boljša motivacija za iskanje rešitev, kot če se ves čas počutiš krivega. Krivega, ker misliš, da nikoli ne moreš storiti dovolj. Lahko poskušaš reciklirati plastične vrečke, se odrekati mesu, jesti ekološko pridelano hrano ... Ampak to ni dovolj, nikoli ne moreš storiti dovolj, stvari gredo še vedno k vragu. In potem se počutiš še bolj grozno, vedno bolj si zaskrbljen. To je težko dobra motivacija. Če pa obrneš perspektivo in rečeš, da je ta svet vse, kar imaš, da je to vse, kar imamo vsi, stvari lahko spet dobijo smisel. Ko se zbudim in pogledam modro nebo, lahko pomislim, kako bo nekega dne zaradi geoinženiringa postalo povsem belo. Gledam drevesa, ki jih nekega dne ne bo več dovolj, ptice, ki bodo izginile, in živali, ki jim grozi izumrtje. Morje, ki je vse bolj zakisano, vse to čudovito življenje, ki izginja. In ob tem se lahko spomnim, kako zelo imam vse to rad. Veliko bolj kot službo, ki jo imam, veliko bolj kot vse, kar spremljam v politiki ali medijih. In za to se bom boril. To je način, kako se lahko rešiš: spoznaš, kaj ti je na svetu zares všeč in pomembno – in se boriš za to.