Komentar / Olajšanje

Janko Lorenci

21. 6. 2024  |  Mladina 25  |  Kolumna

Iz bližnjih francoskih volitev, ki jih je predsednik Macron sklical po svoji polomiji na evrovolitvah, se lahko izcimi karkoli: mršava Macronova zmaga (najmanj verjetno), zmaga po novem sodelujoče levice (ni povsem izključeno) ali zmaga skrajne desnice (najverjetneje). Slednje bi še bolj razmajalo unijo.

Po evrovolitvah se vpliv skrajnih desničarjev krepi že zato, ker so močni v vseh ključnih članicah EU, to pa se bo poznalo v delovanju evropske komisije in evropskega sveta, ki najbolj določata politiko skupnosti. Še bolj se jim bo odslej prilagajala tudi vsa zmerna politika in jih ponekod kooptirala v oblastno sfero.

Skrajna desnica je skupnost že doslej pošteno predelala. Tega sicer unija ne priznava, a postaja nova, bolna normalnost. Zato se zeleni prehod upočasnjuje, EU pa zapira vrata migrantom. Pri tem postarana Evropa ne more brez krepkih odmerkov uvožene delovne sile, podnebna kriza pa jo muči bolj kot svet v povprečju. Volilni desni zasuk bo oba procesa, ki slabšata življenje navadnih ljudi, pospešil, dodal pa še svoje nacionalizme in suverenizme, evropsko inačico Trumpovega gesla Najprej Amerika. Odslej bo v Uniji še bolj odmevalo Najprej Nemčija, Francija, Italija ... To bo skupnost slabilo in rahljalo, kar življenju navadnih ljudi spet ne bo v korist. Krepitev skrajne desnice pa povsod ogroža tudi demokracijo.

Vsi ti slabi procesi glodajo EU od znotraj, nič boljši pa ni njen zunanji položaj. Zahod, katerega del je, naglo izgublja nekoč velikanski gospodarski, politični in kulturni vpliv na »ostanek sveta«. Zlasti hitri napredek Kitajske vsiljuje vprašanje, ali je njen državno vodeni, avtokratsko nadzorovani kapitalizem učinkovitejši kot kapitalizem na Zahodu, kjer razvoj bolj kot politika usmerja kapital – v svojo, ne pa tudi v splošno korist. Liberalna demokracija si komaj še zasluži ime demokracija, če ljudje volijo politiko, da bi kaj naredila zanje, politika pa bolj streže kapitalu in lobijem. To je osnovni problem vsega Zahoda.

Unija pri tem ostaja v podrejenem položaju do Amerike in ji v svojo škodo slepo sledi tudi v ukrajinski krizi, namesto da bi sprožila resno mirovno pobudo in tako dokazala strateško suverenost. Ugled in privlačnost za svetovni jug izgublja tudi v Palestini. Mir v nesrečni Ukrajini bi ji v vseh pogledih izjemno koristil. Toda ironično to bolj kot etablirana evropolitika na čelu z bojevito von der Leynovo poudarja skrajna desnica in tudi zato žanje uspehe, saj imajo prebivalci Evrope za svojo prvo prioriteto poleg ekonomske in socialne varnosti prav mir. V vojnah vidijo grožnjo za svoj socialni položaj, kar je realen pogled, ki pa ga zmerna evropolitika ne zmore.

Unija se že dober ducat let zvija v primežu zunanjih in notranjih kriz in anomalij. Skrajna desnica napreduje predvsem zato, ker zmerna politika, že dolgo povsod na oblasti, zmore ohranjati zgolj status quo, vedno bolj negotov, vedno manj perspektiven. Skrajna desnica jo kritizira deloma upravičeno, a sama bo, zdaj še močnejša, zgolj zaostrila vse težave, saj ne ponuja zdravih alternativ. Za zmerno politiko bi moral biti izid evrovolitev alarm, ostro svarilo, da deluje slabo ter sebi in uniji postopoma koplje grob. A namesto tega si je oddahnila, da na ravni EU in v večini članic ostaja na oblasti. Toda množice so izčrpane od nenehnih kriz, izgubile so občutek varnosti in zaupanje v etablirano politiko. Zato bo skrajna desnica še napredovala in postajala glavni tok, to pa bo unijo postopoma spremenilo v zombija ali jo pripeljalo do razpada.

Napredovanje skrajnežev ni neustavljiv, objektivno pogojen trend. Zmerna politika ga lahko ustavi, če prizna realnost, sodelovanje s skrajno desnico ostro zavrne, sama pa stori vsaj troje. Prvič, uvede več socialnosti in enakosti, npr. resno obdavči bogate in odpravi davčne oaze. Drugič, vztraja pri zelenem prehodu in tu pritisne zlasti na fosilne energetske velikane. Tretjič, doseže mir v Ukrajini (predpostavka za to je konec stopicanja za Ameriko). To niso lahki cilji, vendar so s politično voljo dosegljivi. Razmere tak zasuk zahtevajo, saj se bo sicer gnitje unije stopnjevalo. Tudi podnebna kriza prav kriči, da svet z EU vred rine v velikansko krizo in nujno potrebuje oster zasuk v solidarnost in sodelovanje. A pomika se v nasprotno smer, v militarizacijo, vojno psihozo, tekmovanje vseh proti vsem, rast skrajnežev.

Evrovolitve – naše in v drugih članicah – so ostro svarilo tudi za Slovenijo. Napredovanje skrajne desnice v uniji opogumlja in zaostruje janšizem, hkrati pa ga dela nekako normalnega – poglejte, saj je tako tudi v Nemčiji, Franciji, Italiji … No, mi imamo močno skrajno desnico že dolgo in izkustveno vemo, kaj prinaša. Zato ostaja antijanšizem živ, se ob rednih volitvah aktivira in – nezadovoljen z vsakokratno levosredinsko koalicijo – izvoli nov obraz. A tako zasilno reševanje pred janšizmom Janšo od časa do časa spet spravi na oblast, predvsem pa se ne more ponavljati v nedogled. Hkrati drži Slovenijo v krču stagnacije.

Sedanja koalicija je daleč od idealne, vendar je bolje, da dobi še en mandat, kot da si znova nakopljemo Janšo ali iščemo nov obraz. To ji lahko uspe, če bo otipljivo koristna za večino – če bo stabilizirala javno zdravstvo, zgradila več dostopnih stanovanj, uvedla razumen premoženjski davek. Golob pa se mora zavedati, da bo s samopašnim vodenjem koalicije podobno kot Janša ostal brez partnerjev za nov mandat. Najbrž tudi ve, da je s Prebiličem in še kom že na voljo tudi izvoljiv novi obraz.

Vsa misleča Slovenija pa ne sme pozabiti, da razkrajanje unije ogroža naš razvoj, demokracijo in celo ozemeljsko celovitost. To koaliciji narekuje, da doma pošteno navije ušesa razgrajačem v črnem in njihovemu Botru, navzven pa sklepa zavezništva za bolj zdravo unijo. Ursula ni njeno jamstvo.