Joan Baez: Jaz sem hrušč

za +

Diamanti & rja.

Joan Baez je bila soprano aktivizma in protesta – soprano revolucije. Imela je popoln, natančen, idealen glas, perfect pitch, mesijansko čist, jasen kot moralni imperativ, spremljevalec njene zasvojenosti z bojem, ali kot sama pravi: »Imela sem pravi glas v pravem trenutku.« Blagor protestu. Blagor aktivizmu. Blagor revoluciji. Objela je Boba Dylana, ko je bil še nobody, a jo je pustil, ko je postal somebody. Ne da je kdaj to prebolela. Njene stene so še vedno polne njegovih fotografij, njen štikel Diamonds & Rust – »Here comes your ghost again« – je večni spomenik njuni romanci. Pa je objela protivojno gibanje (in protivojnega protestnika Davida Harrisa), a se je vietnamska vojna zlagoma končala (in David tudi). Nič hudega – prišle so nove in nove vojne, nove in nove krize, nove in nove družbene katastrofe. Pravih trenutkov, ki so klicali pravi glas, ni nikoli zmanjkalo. Joan Baez, hči kvekerjev, Mehičana in Škotinje, je v mladosti okrog tekala bosa in dolgolasa in si domišljala, da je devica Marija, a je kmalu spoznala, »da nisem svetnica, temveč trušč,« pove v dokuju Joan Baez: Jaz sem hrušč.

Debitirala je leta 1959 na prvem Newport Folk Festivalu (sloviti folk pevec Bob Gibson je njen nastop primerjal z »odkritjem Grand Canyona«), dve leti kasneje že pristala na naslovnici tedaj prestižne revije Time, potem pa se šestdeset let kljub napadom panike, tesnobe, depresije in želodčnih krčev ni ustavila – vse tja do leta 2019, ko je v Madridu priredila svoj zadnji, poslovilni koncert. Dylan še koncertira, toda sama dahne: »Obstaja meja.« Glavno vlogo v tem dokuju odigrajo arhivski materiali iz njene in družinske zakladnice filmskih in zvočnih posnetkov, kaset, dnevnikov, fotografij, pisem, zabeležk, miniesejev, risb in spominov, med katerimi so tudi nepričakovani, po malem frapantni zvočni posnetki s terapevtskih seans, na katerih naj bi izkopani »potlačeni spomini« razkrivali spolne zlorabe v otroštvu, kar daje predirni čistini in kristalni jasnosti njenega glasu nov spin. Bolečina je kot revolucija – potrebuje tri oktave. Kot pravi Gabriel García Márquez: Vsak človek ima tri življenja – javnega, zasebnega in skrivnega. (Kinodvor + art kino mreža)