Ezra

zadržan

Rain Man

»Kdo pravi, da avtisti ne znajo komunicirati,« vzklikne Max (Bobby Cannavale), ko se vrne iz sobe, v kateri je dal spati Ezro (William Fitzgerald), svojega avtističnega sina. »Odličen komunikator je,« doda. Sam je sicer stand-up komik, a ne zna komunicirati. Jenna (Rose Byrne), Ezrova mati, ga je zapustila, z vsemi je v vojni, bari, v katerih nastopa, so še vedno majhni, njegovi vici so tako fiktivni, kot so fiktivne pesmi v filmih o fiktivnih rokenrol bendih, en passant napade zdravnika, ker se mu zdi, da sinu daje napačne tablete (takšne, kakršne dajejo »duševno bolnim kriminalcem«). Nenehno je na robu živčnega zloma. Celo iz Stana (Robert De Niro), svojega povsem umirjenega očeta, pri katerem živi, potegne fuck-you tornado.

Ezra nas zalije z naturalizmom, spontanostjo, občutenostjo in iskrenostjo, preden nas ne zalije z vsiljivo artificielnostjo, lenobnimi komplikacijami in prisiljenimi emocionalnimi bližnjicami – Max najprej dobi ponudbo za gostovanje v šovu Jimmy Kimmel Live!, potem »ugrabi« svojega sina, potem se z njim odpelje proti Los Angelesu (pot na Zahod je vedno regenerativna), potem obiščeta »inspirativnega« ekscentrika (Rainn Wilson) in »inspirativno« eks (Vera Farmiga), potem slišimo velike modrosti (»Življenje včasih postane kaotično«), potem se začne policijski lov za njima, potem se lovu priključita tudi Jenna in Stan in potem se začne privajanje na objeme. Ezra je cenena spravna slovesnost, ki nas skuša »presenetiti« s klišeji in »ganiti« s formulami, o Jimmyju Kimmlu pa ne duha ne sluha. (kino)