»Stroški so vse večji, velik problem je tudi dostopnost do stanovanj«

Sabina Lange je znanstvena sodelavka na Centru za mednarodne odnose, na Fakulteti za družbene vede, zadnjih 15 let pa je delala tudi na Evropskem inštitutu za javno administracijo (EIPA) v Maastrichtu. Tam je diplomate in uradnike držav članic EU usposabljala za predsedovanje EU, uradnike in diplomate, zaposlene v EU-institucijah, pa je učila o delovanju unije. Je torej ena naših najboljših poznavalk notranjega ustroja Evropske unije v vseh njenih odtenkih.

Zadnjih 12 let ste živeli v Belgiji in delali na Nizozemskem. Ste kdaj občutili ta zahodnoevropski premik k skrajni desnici, ki je zdaj po EU-volitvah očiten? 

Na Nizozemsko sem prišla leta 2009. Torej pet let po širitvi EU s 15 na 25 in kasneje na 27 držav članic. Ja, bilo je že opaziti, da se je Nizozemska, ki je bila nekoč znana po svoji svobodomiselnosti, začela spreminjati.

Kako? Eden od vse močnejših skrajno desnih politikov na Nizozemskem je danes Geert Wilders. 

Wilders se je začel krepiti na Nizozemskem v obdobju širitve EU proti vzhodu, teza je tedaj bila, če se še spomnite, da bodo poljski vodoinštalaterji domačim zaposlenim odvzeli službe. Eden od zelo opaznih trendov je bilo krčenje prostora za uporabo angleščine v javnem življenju. Nizozemska je bila pri uporabi angleščine izjemno odprta, nato pa je oženje njenega prostora postalo del integracijske politike.

Eklatanten primer je sinhroniziranje televizijskih oddaj za otroke s ciljem, da bi se otroci migrantov priučili nizozemščine. To je sicer popolnoma legitimen integracijski ukrep. Drugače je v Flandriji, kjer sicer pogosto angleško govoreči javni uslužbenci vztrajajo pri uporabi flamščine v stiku s prebivalci. Na Nizozemskem tega nisem doživela. Trend krepitve desnice se sicer v EU kaže že od sredine devetdesetih. Vsaj z vidika volitev v evropski parlament pa sedaj ta trend rasti desnice kot iskra preskakuje še bolj v smeri desnega, to je na skrajno desnico, od konservativnih sil k skrajno desno populističnim.

Ko je skrajna desnica zmagala na revnem vzhodu, na primer na Poljskem, smo to še razumeli. Ampak od kod takšna jeza na razvitem Zahodu? 

Prepričanje, da bo šlo mojim otrokom bolje kot meni, se tudi v Zahodni Evropi v zadnjih letih ruši. Ljudje imajo občutek, da bo šlo v ekonomskem pomenu vse le še navzdol. Stroški so vse večji, velik problem je tudi dostopnost do stanovanj. Če pogledamo vsakokratne volitve, je očitno, da se ta desnica, ki je desno od tradicionalnih konservativnih strank, krepi tudi na račun tistih, ki so nekoč spadali bolj na levo. To je vidno tudi iz rezultata zadnjih EU-volitev. Desnosredinska EPP se je ponekod celo okrepila, zelo pa se je okrepila skrajna desnica, na drugi strani pa so največ izgubile zelene, levosredinske in skrajno leve stranke. Na Poljskem je uspeh njihove donedavno vladajoče stranke Zakon in pravičnost mogoče razložiti tudi z ekonomskimi ukrepi. Ta stranka je imela srečo, da je vladala v času izjemne gospodarske rasti na Poljskem, najvišje v Evropi po koncu hladne vojne, Marcin Piątkowski, ekonomist pri Svetovni banki, je tako zagovarjal tezo o zlati dobi Poljske. To visoko gospodarsko rast je vladi v rokah stranke Zakon in pravičnost uspelo prenesti v žepe volivcev, na primer prek izjemno visokih otroških dodatkov. Da so volivci tam obkrožili PiS, je bila z vidika slehernika precej racionalna odločitev. A ta politika ni bila izolirana in usmeritev Poljske, ki jo je zastavila stranka Zakon in pravičnost, se je izkazala za nevzdržno.

Kako bo zdaj Geert Wilders, ki je nekoč zrasel z retoriko proti poljskim vodoinštalaterjem, sodeloval v EU-parlamentu s poljsko stranko Zakon in pravičnost? 

Nadnacionalno sodelovanje nacionalistov je resda oksimoron, a te stranke znajo vendarle najti neke skupne točke. Vendar, vsaj v tej novi situaciji, ko imajo več glasov v evropskem parlamentu, ne pri večini evropskih politik. Pogosto sicer tudi same posamezno nimajo stališč na širšem spektru politik.

Največje presenečenje ali najbolj skrb zbujajoči trendi so seveda v Franciji in Nemčiji. V kateri od teh držav je krepitev skrajne desnice, tudi glede prihodnosti EU, nevarnejša? 

Bolj kot vprašanje, v kateri državi so razmere bolj nevarne, je relevantno vprašanje, v kateri državi je več upanja, da se bo ta trend zaustavil. Trend razumem kot pot, ki vodi v skrajni nacionalizem, razgradnjo Evrope, ne nujno v vojno tipa druga svetovna vojna, v kateri je podoben trend dosegel vrh in katere prič je vedno manj, ampak v neko stanje pomanjkanja miru. Mark Leonard, sicer ustanovitelj Evropskega sveta za zunanje zadeve (European Council for Foreign Affairs), to stanje imenuje obdobje nemiru (The Age of Unpeace). V kateri od obeh držav imamo v tem trenutku voditelje, ki jim bo uspelo to preprečiti? Zdi se, da ima francoski predsednik Macron neko vizijo in odločenost, pogum, da potegne črto. Marsikomu se lahko njegove zadnje poteze, kot je razpustitev parlamenta, zdijo izjemno nevarne. Ampak Francija ima zgodovino razpršenih strank na skrajni desnici, ki se redno pojavljajo in med seboj tekmujejo, ima pa tudi tradicijo, da se tem trendom upre, najbolj prepričljivo fašizmu v drugi svetovni vojni. Ni sicer dvoma, da gre EU na desno. A še večjo skrb lahko zbuja, če tega ne dojamemo. Če ste v zadnjih dneh spremljali izjave po volitvah v evropski parlament in dogajanje v Bruslju, ste lahko ponovno dobili občutek, kot da je vse normalno. Običajna slika iz Bruslja je še vedno slika, da je vse normalno, gremo naprej. Vsakih pet let si v EU oddahnejo, češ, saj ni tako slabo, je pa vedno malo slabše in v neki točki vsi vemo, da bo že precej slabo. Zadnja poročila iz Bruslja, da se jim ni uspelo zediniti glede kandidatov za tri odprte visoke funkcije, in kazanje s prstom na EPP, ki želi unovčiti svojo relativno zmagoslavje na volitvah, pričajo o tem »business as usual« pristopu. In tukaj se mi zdi ob vseh alternativnih razlagah in kritikah pogled na Macronovo reakcijo, ko reče, da je bila rdeča črta prestopljena, ustrezna.

Politiki iz vrst EPP, v Sloveniji na primer Ljudmila Novak, pravijo, da gre Macronu predvsem za njegovo politično preživetje in da dela šov, ker želi dobiti glasove. 

Da, gre tudi za njegovo osebno držo, za željo, da se zapiše v zgodovino z velikimi črkami, ampak njegova dejanja in izjave skozi daljše obdobje nakazujejo, da resno misli, ko opozarja na to nevarnost, ki ni le nevarnost za Francijo, ampak tudi za Evropo v celoti. V nedavnem govoru na pariški Sorboni, v njegovem drugem govoru o prihodnosti Evrope, je opozoril na to, da Evropa lahko umre. Večina si je oddahnila, ker da brexit dejansko ni ogrozil enotnosti držav članic, on pa, nasprotno, opozarja, da se je za Evropo treba boriti. Zveni dramatično, a ne neutemeljeno, kot kažejo rezultati volitev.

Bolj kot vprašanje, v kateri državi so razmere bolj nevarne, je relevantno vprašanje, v kateri državi je več upanja, da se bo ta trend zaustavil.

Nemčija je torej precej pasivna in izgubljena, Francija pa postaja evropska ideološka voditeljica z vizijo?

Nemčija je notranjepolitično drugačna, v njej je kancler odvisen od vsakokratnih koalicijskih razmerij in trenutne razmere s tako imenovano semafor koalicijo, imenovano po treh barvah koalicijskih strank, je izjemno težka, Francija pa ima predsedniški sistem, v katerem se Macronu ni treba nenehno pogajati v okviru vlade na način, kot mora to početi nemška vlada. Zato večkrat zamenja premiera, ima pa tudi skrajno možnost vladati brez odločitev v parlamentu, ki jo od zadnjih volitev redno uporablja. Obe državi imata tudi drugačen pristop do političnega oziroma drugačno politično kulturo. Francija je država, ki zmore živeti z negotovostjo, kar je sedaj vidno tudi iz francoskega predloga, kako bi naj EU v razmerju do Rusije vodila politiko tako imenovane strateške dvoumnosti. Nemčija je na drugi strani koalicijsko paralizirana, hkrati pa se izogiba tveganjem: ves čas želi biti na varni strani. Noben nemški politik ne bo potegnil takšne nepredvidljive poteze, kot je Macronov sklic volitev čez tri tedne. A vendarle gre pri Nemčiji in Franciji za dvojec, ki mora delovati in deluje enkrat z več, drugič z manj kemije. Je pa dejstvo, da se sedaj obe, Francija in Nemčija, izjemno trudita pri iskanju neke rešitve, kar kaže na zgodovinsko resnost stanja, v katerem smo se znašli.

Tudi za nekatere pri nas, na primer na desnici, je EU organizacija, ki nam jemlje suverenost. 

Alternativo imamo precej blizu nas, to so države zahodnega Balkana, ki se jim ni uspelo približati EU in imajo zaradi tega danes povsem drugačno socialno in ekonomsko situacijo, kot jo imamo mi. Res je, da smo se mi EU priključili v nekem zanosu in smo kmalu za tem zaradi finančne krize Evropsko unijo doživeli drugače. Sprva smo se priključili skupini držav, ki so imele neka svoja pravila delovanja, ki jih mi nismo poznali, in ravno ko smo se pravil naučili in je v EU nastopila prva izmed številnih kriz – ekonomsko-finančna kriza izpred 15 let –, je v Sloveniji zaradi naših notranjepolitičnih razlogov prišlo do diskontinuitete, torej zamenjave političnih elit in zamenjave tistih, ki so se prej ukvarjali z EU, zaradi česar je morda kdo kdaj dobil vtis, kot da je EU neki tujek.

Velik vpliv na rezultate zadnjih EU-volitev so imeli protesti kmetov, na primer proti zelenemu prehodu. Ali imajo konservativne stranke, pri nas SDS ali NSi, prav, ko trdijo, da je EU na teh področjih šla predaleč? 

Ti isti politiki ali večina njih se je v preteklosti strinjala s takšno usmeritvijo evropske komisije. Evropski voditelji so junija 2019 sprejeli strateške smernice za naslednjih pet let EU, v katerih so med drugim podprli podnebno nevtralno, zeleno, pa tudi socialno pravično Evropo. Njihov aktualni umik ali odmik od zelenega prehoda je videti kot predvolilna taktika, ko so ugotovili, da so nekatere interesne skupine, kot so kmetje, nezadovoljni. Ampak prav ti politiki, ki so sedaj obrnili ploščo, so tradicionalni zavezniki podeželskega prebivalstva v mnogih državah, kar pomeni, da niso naredili domače naloge. Torej že v osnovi niso pravilno predstavljali teh ljudi oziroma prevedli njihovih interesov v politike, ki jih zastopajo. Ta obrat zdaj prej kaže na njihovo lastno napako. Kje so bili v EPP v času oblikovanja politik, zakaj niso šli h kmetom, k svoji volilni bazi, zakaj jim niso predstavili problemov in rešitev in jih vprašali, kje vidijo težave? Kdaj pa kdaj je razumljivo, da kot politik spregledaš kakšne posebne, razpršene ali neorganizirane akterje, ampak da spregledaš tako močno bazo, kot so kmetje, kaže prej na kratki stik med politiko in volivci kot pa na napako EU.

Kaj pa, če je to dokaz odtujenosti EU? 

Prej gre za neko splošno odtujenost človeka od politike, ne le od EU. To se odraža tudi pri majhnem odstotku ljudi, ki spremljajo resne medije, ki kupujejo in berejo časopise, posledica česar niso le šumi v komunikaciji med političnimi strankami in ljudmi. Tako dobimo zelo preproste rešitve, ki jih ponujajo skrajne stranke in jih seveda potem tudi ne znajo realizirati. Takšen eksperiment trenutno teče v Italiji, prej je bil to brexit.

Je pa dejstvo, da se sedaj Francija in tudi Nemčija izjemno trudita pri iskanju neke rešitve, kar kaže na zgodovinsko resnost stanja, v katerem smo se znašli.

Ampak na koncu je za razmere vedno odgovorna politika. EU se trudi, da bi se približala ljudem, z akcijami poskuša motivirati ljudi, da bi volili, komisija redno meri vzdušje v Evropi z raziskavami javnega mnenja, bori se proti sovražnemu govoru, populizmu, ali to ni dovolj? 

Imeli smo tudi konferenco o prihodnosti Evrope in obstajajo delujoči mehanizmi, ki naredijo proces sprejemanja politik na ravni EU dostopnejši in jasnejši. Tudi na tem področju je EU v zadnjih desetih letih naredila ogromen napredek, predvsem zaradi nezadovoljstva novih držav članic, ki so bile prepričane, da v strukturah EU niso ustrezno zastopane, in tistih držav, ki se tradicionalno zavzemajo za več transparentnosti – države severne Evrope –, in Nizozemska je med njimi. Sedaj ne govorim o najvišjih ravneh odločanja, ampak o vseh postopkih pred tem. V povprečju, preden evropska komisija izdela neki zakonodajni predlog, mine namreč okoli leto in pol. In v tem času lahko marsikdo sodeluje pri oblikovanju zakonodaje. Po zadnji širitvi EU se je izkazalo, da komisiji ni uspelo v te postopke dovolj dobro vključiti novih držav. Pokazalo se je, da organiziranim interesom iz novih držav članic ne uspe prodreti v centre odločanja. Na FDV, na Centru za politološke raziskave, so v eni od raziskav ugotovili, da slovenske interesne organizacije – mednje spadajo kmeti in tudi sindikati, profesionalna združenja, združenja delodajalcev, itn. – zaostajajo v zastopanosti v bruseljskih krovnih organizacijah. Komisija je zaradi tega izvedla več reform. Prevetrila je svoje strokovne skupine, povečala število njihovih članov, vključila je več predstavnikov iz Vzhodne Evrope, jasneje opredelila, kakšne interese predstavljajo posamezniki, ki se udeležujejo teh strokovnih skupin, ki prispevajo k oblikovanju zakonodajnih predlogov, ki jih pripravlja evropska komisija. Ne nazadnje pa ima EU tudi spletno stran Your Voice in Europe, kjer lahko vsak, če je le motiviran, tudi vsaka organizacija, brez večjih stroškov vpliva na nastajanje evropskih aktov. Komisija je zavezana k pregledu teh prispevkov, ki jih tudi posreduje državam članicam v svetu EU.

Se je potem izboljšala vključitev Vzhodne Evrope v delo EU? 

Mislim, da se je. Po vključenosti stro -kovnjakov gotovo, hkrati pa ni več treba najemati dragih konzultantskih podjetij. Nove države članice so se tudi naučile, kako je treba v Bruslju delovati strateško in dolgoročno.

Je vtis pravilen, da je Hrvaška pri tem boljša od Slovenije? Hrvaška ima celo vrsto regionalnih predstavništev in tudi pri nekaterih političnih konfrontacijah s Slovenijo – na primer glede terana – je bila močnejša od Slovenije. 

Mi imamo gotovo probleme s kontinuiteto vpliva, s pozicioniranjem svojih kadrov, poleg tega Slovenija v Bruslju tudi hitro menjava fokus, torej pogosto ni konsistentna. Če Slovenijo primerjam s Hrvaško: gospod Plenković se že več kot desetletje pripravlja na neko pomembnejšo pozicijo v EU. V času, ko je bil še EU-poslanec, je bilo zanj znano, da je deloval dolgoročno in zelo premišljeno, da se je gradil kot evropski politik. Slovenija ima v tej primerjavi sicer nekaj objektivnih težav, ne le, da smo manjši od Hrvaške, smo tudi država na križišču, kjer imamo večji nabor interesov, zaradi česar se moramo pogosto priključevati različnim koalicijam. Zato nimamo ozko usmerjene, specifične identitete. Naši interesi so na primer pri prometu, imamo specifično kmetijstvo, smo delno gorata dežela, delno pomorska. Na vse to ne moremo vplivati, bi pa lahko bili vseeno uspešnejši, če bi obstajalo več kontinuitete, pri kadrih in prioritetah. In še nekaj je za nas značilno: Slovenija ima tudi globalno identiteto in agendo. Smo zagovornik multilateralnega delovanja, spoštovanja mednarodnega prava in človekovih pravic – kar je sicer logično glede na zgodbo naše osamosvojitve in statusa male države, ampak pri tako majhnih zmogljivostih in ko sta zunanja politika in koordinacija evropskih politik na istem ministrstvu, kdaj tudi zmanjka sape.

Ena od naših želja je tudi širitev EU. Kako bo rezultat teh volitev vplival na te velike EU-teme, kot je zeleni prehod ali širitev EU?

Širitve EU verjetno ne bo mogoče držati visoko na agendi v razmerah, ko bo zeleni prehod, če ga želimo, ogromno stal. Rezultat teh volitev je namreč pokazal, da bodo politiki morali še dodatno poskrbeti za tiste, na katere bo ta zeleni prehod srednjeročno negativno vplival. V prvi vrsti so to kmetje. Na drugi strani pa so ukrepi na tem področju nujni, posledice podnebnih sprememb so očitne in treba je nekaj storiti. Drugo veliko zgodbo, širitev EU oziroma njeno financiranje, bo zato težko držati v fokusu. Države Zahodnega Balkana in njihove največje podpornice, med katerimi je Slovenija, bodo morale več narediti same, če želijo v EU. In tu je težava, saj motivacija v teh državah ni premočrtna. Kot pogosto vidimo, se politiki v teh državah ohranjajo na položajih tudi s politikami, ki niso vedno v skladu s temeljnimi vrednotami in usmeritvami v EU. Glede Balkana je v Bruslju znan rek, da tisti, ki so od tam želeli v EU, že so v EU, torej kot posamezniki.

Kakšne so alternative? 

Alternative so, ena je širitev področja prostega trga na Zahodni Balkan, s čimer bi vsi pridobili, deloma se ti ukrepi že uresničujejo in ovire se ukinjajo. Liberalni, ekonomski ali tržni obraz EU namreč ne potrebuje institucionalnega okvira. Širitev kot vključitev v EU potrebujemo predvsem zaradi vladavine prava, zaščite okolja in pravic dela.

Zadnja novica iz Bruslja je, da so sicer po volitvah glavne funkcije že razdeljene. Von der Leynova ostaja na čelu evropske komisije, Portugalec in socialist Costa bo predsednik evropskega sveta, liberalka Kallas iz Estonije pa bo vodja EU-diplomacije. Kaj to pomeni?

Videti je sicer, da se v evropskem svetu državam še vseeno ni uspelo dogovoriti. Vprašljiv sicer ni drugi mandat Ursule von der Leyen, tudi Kallasova, kot poročajo, ni več vprašljiva, si je pa Evropska ljudska stranka, kot je razumeti, zaželela, da bi dobila še več, skladno z njenim – zelo ozkim – razumevanjem rezultata volitev. Sedaj predlagajo, da bi se predsednik evropskega sveta po enem mandatu, ki traja dve leti in pol, zamenjal, kot je to sicer pri vodenju EU-parlamenta. To je, če držijo kuloarske informacije iz Bruslja, predlagal prav gospod Plenković – tu lahko tudi vidimo vpliv in težo Hrvaške.

Bo pa s Kallasovo nova država članica dobila enega od treh najpomembnejših mest? 

Države članice, ki so se pridružile EU leta 2004 in kasneje, so prvi večji položaj dobile z Jerzyem Buzkom, Poljakom, ki je bil predsednik EU-parlamenta. Takrat je sicer bil institucionalni ustroj EU malce drugačen. Leta 2019 je Donald Tusk, nekdanji in sedanji poljski premier, prevzel vodenje evropskega sveta. Drži pa, da so se vsaj od leta 2010 države članice, ki so se EU priključile po letu 2004, pritoževale, da so podpovprečno zastopane. Je pa pri teh pogajanjih treba tudi gledati širše. Ko se gredo države to funkcionarsko trgovino na najvišjih položajih, imajo v mislih tudi, kdo sedi na vrhu Evropske centralne banke, Evropske investicijske banke, kdo je generalni sekretar zveze Nato, kdo je visoko zastopan pri Svetovni banki in Mednarodnem denarnem skladu, v OZN in tako naprej. Ker je Bolgarka Kristalina Georgieva direktorica Mednarodnega denarnega sklada, Bolgarija zato realno ne more pričakovati, da bo dobila še kak visok položaj.

Zakaj pa je bil za predsednika evropskega sveta izbran prav Costa? 

Costa je eden najbolj priljubljenih socialdemokratov, znan tudi po tem, da je EU po finančni krizi zaradi angažmaja Portugalske in njenih socialdemokratov dobila steber socialnih pravic. Portugalska je njegovo uresničevanje postavila v ospredje svojega predsedovanja svetu EU leta 2021.

Drži, da je bila EU pred 15 leti veliko bolj neoliberalistična tvorba, ki je vse želela prepustiti trgu, danes pa je socialna komponenta veliko močnejša? 

Velika ideja za EU je, da postane vojna nepredstavljiva, načina, kako naj bi to dosegli, pa sta prepletanje gospodarstev in ukinjanje mej. Gre torej predvsem za liberalni projekt ukinjanja ovir za trgovanje, a že na začetku, na primer še v času, ko je obstajala Evropska gospodarska skupnost, so zato morali obstajati instrumenti za podporo najšibkejšim. Eden prvih je bila skupna kmetijska politika. Med temeljnimi cilji, ko so podprli kmete s subvencijami iz naslova skupne kmetijske politike, je bilo zagotoviti jim dostojno življenje in hkrati zagotoviti zadostno količino hrane po dostopni ceni za vse. Še pred tem, v času Skupnosti za premog in jeklo, je EU že tudi imela ekonomsko-socialni svet. Po prvi širitvi, ko so se EU pridružile razmeroma revne države, Irska, Velika Britanija in Danska, je EU dobila še kohezijsko politiko, s katero pomagamo nerazvitim regijam. Socialne komponente so torej ves čas obstajale, hkrati pa tudi rastejo in se ves čas krepijo.

Ena od tez, ki jo ves čas slišimo in ki so jo na EU volitvah tudi ponavljali mnogi kandidati, je, da EU v svetu izgublja vpliv in ekonomsko moč, da postaja vse bolj nepomembna. Je to res? 

Statistike res kažejo, da se delež trgovine, ki jo predstavlja EU na svetovni ravni, znižuje, da je delež evropskega BDP v svetu vse manjši, toda to se dogaja, ker se BDP zvišuje v drugih delih sveta, kar pa je bil navsezadnje tudi cilj EU. V pogodbah o delovanju EU lahko med cilji mednarodne razvojne politike zasledimo zavezo dvigniti preostale države iz revščine in jih vključiti v svetovno gospodarstvo. To, da v relativnem smislu ekonomska teža EU pada, ni nekaj negativnega, ampak je tudi dokaz uspeha razvojnih politik EU in njenih držav članic kot največjih donatork razvojne pomoči. Na drugi strani pa je EU na številnih področjih postala velesila, kjer niti ni imela takšnih ambicij. Na primer na področju pravil GDPR ali pa zakonodaje, ki ureja digitalno poslovanje. Imamo izjemno uspešna podjetja iz ZDA, a okvire za delovanje teh podjetij dejansko pišemo v EU. Temu se reče bruseljski efekt, termin je skovala Anu Bradford, ekonomistka na Univerzi Columbia. Ni pa dvoma, da EU na nekaterih področjih zaostaja, recimo na področju električnih vozil. Tukaj je EU razvoj prepustila trgu, druge države pa so to spodbujale, Kitajska na primer.

Ti politiki, ki so sedaj ploščo obrnili, so tradicionalni zavezniki podeželskega prebivalstva v številnih državah, kar pomeni, da niso naredili domače naloge.

Na začetku ste omenili, da je eden od razlogov za nezadovoljstvo v številnih EU-državah, ne le v Sloveniji, tudi dostopnost stanovanj. So razmere pri nas na primer za mlade slabše kot v nekaterih državah zahodne Evrope in zakaj? 

Težko je primerjati, ker je cena stanovanja del nekega ogromnega paketa pogojev in ukrepov, ki obsegajo socialno-ekonomska razmerja v posamezni državi, njeno davčno politiko, infrastrukturno politiko, tudi tradicijo in tako naprej. Tako je v Belgiji dostop do stanovanjskih kreditov veliko boljši kot v Sloveniji in kredit za 30 let, ki ti omogoči nižje mesečno plačilo, kot bi bila najemnina, je redna izbira. Hkrati je pa davek na nepremičnine neprimerljivo višji kot v Sloveniji, tako pri nakupu kot pri vsakoletnem obračunu. Razlika je tudi pri javni prometni infrastrukturi, ki omogoča, da lahko živiš precej daleč od mestnih središč. Tretjič, decentralizacija delovnih mest olajša pritisk na nekaj večjih urbanih središč. Nizozemska se je tudi zaradi tega zelo decentralizirala in gradila odlično javno infrastrukturo, hkrati pa celo s tem problema niso rešili. Tudi na Nizozemskem, kjer je sicer navada, da se pri osemnajstih odseliš od doma, mladi ne dobijo stanovanj.

Na Evropskem inštitutu za javno upravo uradnike učite, kako v praksi deluje EU. Povejte nam kakšen trik. Kako lahko države skozi proceduro EU spravijo nekatere predloge ali ideje? 

Ni posebnega trika, moraš vedeti, kaj želiš doseči, in začeti čim prej. Seveda moraš poznati kontekst, v katerem deluješ. Nekatere države imajo sicer privilegije. Nedavno se je v dveh primerih zgodilo, da je Nemčija s svojim negativnim stališčem presenetila skoraj na koncu procesov odločanja, s čimer je tvegala, da bi jo drugi gledali postrani. Ampak Nemčija si lahko privošči, da kaj zamudi, in še vedno doseže svoje. Četudi na dolgi rok s tem škodi EU. Manjše države, kot je Slovenija, ki na koncu ne morejo ničesar blokirati, pa morajo biti že zelo zgodaj pripravljene na koalicijsko delovanje.

So nekatere države, pri katerih opažate, da zelo dobro razumejo delovanje EU, in druge, ki so izgubljene? 

Tisti, ki pridejo k nam na izobraževanje, so visoko motivirani, sicer sploh ne bi prišli. Neka agencija iz neke severnoevropske države k nam pošlje na nekajdnevno izobraževanje skupino svojih uradnikov, ki bodo sodelovali pri pripravi in sprejemanju nekega zakonodajnega predloga. Za njih je neki predlog zelo pomemben in prek našega inštituta bodo ekipi povečali sposobnosti delovanja. Pri drugih državah pa morda niti ni te motivacije ali pa pač ni prioritetno.

Ena naših zadnjih večjih zunanjepolitičnih potez je bilo priznanje Palestine. Smo s tem ošibili skupno evropsko zunanjo politiko EU? 

Mislim, da ne. Mislim, da smo s tem prej delovali v skladu z zunanjo politiko EU. Pri skupni zunanji politiki EU gre za to, da države delujejo skupaj, ko se o tem strinjajo, in da v takem primeru ne delujejo proti komu. Če pri nekem vprašanju ni skupne odločitve, so države splošno zavezane delovati v duhu evropskih vrednot, v okviru mednarodnega prava, sprejmejo pa lahko svoja stališča. Pri slovenskem priznanju Palestine, tako kot pri drugih državah, ki so jo priznale, je šlo za suvereno odločitev države, ki pa so jo druge EU-države razumele v kontekstu vojne v Gazi in celotne zgodovinske situacije na Bližnjem vzhodu, in hkrati ob razumevanju, da druge države tega koraka ne storijo, vendar pa v isti smeri delujejo s finančnimi prispevki, na primer tako, da pomagajo Palestincem humanitarno. Drug tak podoben primer je Kosovo, ki ga tudi niso priznale vse države EU.

To, da v relativnem smislu ekonomska teža EU pada, ni nekaj negativnega, ampak je tudi dokaz uspeha razvojnih politik EU in njenih držav članic kot največjih donatork razvojne pomoči.

V zadnjih letih redno intervjuvate slovenske diplomate v sklopu raziskovalnega projekta o vplivu Slovenije na zunanjepolitičnem področju. Kakšen je vaš vtis o naši diplomaciji, kako kakovostne kadre imamo? 

Ugled diplomacije v Sloveniji ni najboljši. Ministrstvo je daljše obdobje izgubljalo v proračunskih pogajanjih, primanjkuje mu kadra. Čeprav imamo med diplomati briljantne posameznike, nam zmanjkuje prostora za bolj strateško delovanje. Ministrica sedaj to rešuje z večanjem aktivnosti diplomatske akademije in z okrepitvijo strateškega in analitičnega delovanja na Jablah.

Rešitev je torej več denarja? 

Z Boštjanom Udovičem sva na Centru za mednarodne odnose na FDV pripravila priporočila ob zaključku raziskave za povečanje globalne prisotnosti in dometa slovenske zunanje politike. Glavno priporočilo je, da je treba izboljšati ugled diplomacije v slovenski javnosti, povečati finance in diplomacijo kadrovsko okrepiti. V Veliki Britaniji se vsak diplomat pred napotitvijo v neko državo leto ali dve, odvisno od države, izobražuje. Če bo na primer poslan na Kitajsko, se bo moral v dveh letih naučiti kitajščine. Mi seveda nismo Velika Britanija in ne moremo za leto ali dve nadomestiti vsakega diplomata, ki odhaja v tujino, vendarle pa so to standardi, ki veljajo po svetu in bi se jim morali približati.