Komentar / Travnik

Janko Lorenci

28. 6. 2024  |  Mladina 26  |  Kolumna

Magnifico hoče za svoj koncert Tivoli in nič drugega, uničen travnik ga ne zanima. A bi lahko vedel, da ne gre samo za konkretni travnik. To je primer vase zazrtega egoizma v času akutne okoljske krize. Podpira ga mestna oblast, tista, ki se rada druži z znanimi in slavnimi, tvegano speljuje kanalizacijo in gradi stanovanja samo za bogate. Žalostno je tudi, da bi se našlo dovolj ljudi, ki bi prišli na koncert in potacali tisti travnik.

V tej mali lokalni tragikomediji je kar nekaj elementov problematike, ki muči današnji svet – svet kriz. Finančne, ekonomske, begunske, zdravstvene, vojne, ekološke krize se vrstijo, zaostrujejo in sprijemajo v eno samo gmoto. Skoraj vse je zakrivil človek, a tega ne priznavamo. Vse so tako ali drugače povezane, prepletene ali imajo skupne vzroke, zato nobene ni mogoče reševati posebej, ločeno od drugih. Zaradi tega je problem toliko večji in se je tako težko izviti iz kolektivne zagate.

Trije veliki sklopi držijo svet v krču: geopolitika, podnebna kriza in dominantna družbena ureditev. Poglejmo.

Geopolitika se sestavlja na novo, stari mednarodni red razpada, v grobem nastajata dva velika bloka, Zahod in svetovni jug. Slednji napreduje hitreje in Zahod izgublja gospodarsko nadvlado. Dogajanje obvladujejo vojna psihoza, militarizacija, tekmovanje na vsakem koraku. Amerika hoče ostati svetovni dirigent, a palčka ji drsi iz rok, saj relativno nazaduje. Izgubljeni vpliv skuša nadomestiti z divjim oboroževanjem (zanj daje več kot deset drugih največjih svetovnih oborožencev skupaj) in je ustrezno agresivna. Premeščanje moči se kot okruten absurd izraža zlasti z vojnami. Že same po sebi so ubijalske, predvsem pa lahko prerastejo v jedrski spopad, ki bi iztrebil človeštvo. Ukrajina postaja tak poskusni poligon jedrskega konca. Dokler se bo brezumno geopolitično kosanje nadaljevalo, ne more priti do sodelovanja držav na ravni planeta. To pa je absolutni pogoj, da se obvlada podnebna kriza. Ta povezava je kristalno jasna.

Podnebna kriza se nezadržno zaostruje. Vsako leto prinese več toplogrednih izpustov, vsako je bolj vroče, podnebje pa bolj surovo. Klima se slabša postopno, tako sproti čustveno otopevamo za svarila znanosti, za podnebne abnormalnosti in trpljenje tistih, ki so bolj prizadeti od nas. In živimo v iluziji, da bo že nekako. Klimatologi bijejo plat zvona, čas pritiska, zelena politika pa postopoma celo vodeni in je v osnovi jalova. Hitro in dovolj bi pomagalo le, če bi države pritisnile na svoje energetske velikane, naj zmanjšajo proizvodnjo fosilnih goriv, to pa bi podražilo in zmanjšalo porabo. A to ne gre, ker tega ne dopuščajo sistem in razmerja moči v njem.

Ta sistem je neoliberalizem, ideologija, miselnost in način delovanja družb, ki jih je po zlomu socializmov in razvodenitvi socialdemokracije postopoma prevzel ves svet. Gradi na darvinistični tekmovalnosti, ostrem individualizmu in privatizaciji vsega počez, tako povzroča premoženjsko razslojenost kot v fevdalizmu, nazadovanje socialne države, rast skrajnežev, pešanje demokracije. V osnovi vodi v nasilje. Revne in bogate države dela nemirne in konfliktne, zato je neizbežno konflikten tudi svet. V demokracijah in avtokracijah ima skupno točko – potrebuje nenehno rast, da so dobički kapitala in bogatih dovolj visoki, za silo pa zadovoljene tudi potrebe množic. Toda taka rast uničuje okolje in z akutno podnebno krizo je postalo očitno, da je sistem nevzdržen, neznosen in nas rine v katastrofo. Tudi povezava sistem-družba-okolje je jasna kot beli dan. Družbe je, pravi zgodovina, mogoče dolgo mučiti, maličiti, krotiti in izigravati, z naturo pa to v nedogled ne gre.

Tu nekje smo zdaj. Ponovimo: krize se zaostrujejo in ni jih mogoče razdvojiti in zdraviti ločeno. Jedro težav je v sistemu, njegove končne posledice pa se akumulirajo v vseobsegajoči ekološki (ta čas zlasti podnebni) krizi, ki koti nove in zaostruje stare podkrize – vojne, lakote, epidemije, množično begunstvo, planetarno krčenje za življenje primernih niš. Človeštvo najbrž še ni bilo tako ogroženo in glede na tveganja še nikoli ni imelo tako zločinsko neodgovornih voditeljev.

Za silo zdrav planet in kolikor toliko spodobna civilizacija sta s sedanjim sistemom nezdružljiva. Nenadzorovani kapitalizem je očitno maligen. Benigen lahko postane le, če je nadzorovan in omejevan. Ni pomembno, ali takemu preobraženemu sistemu rečemo postkapitalizem, socializem, novo razsvetljenstvo …, važno je, da ustavi bolno rast in uničevanje okolja. Primat odločanja v njem bi znova dobila politika, taka, ki bi jo vodil splošni interes, ki bi načrtovala, usmerjala razvoj in umirila družbe, da bi lahko znova sodelovale in si postavile prave prioritete.

Kako priti do tega v realnosti, pa ne ve nihče.

Predvsem ni videti, kdo bi lahko bil nosilec preobrazbe. Proletariat in prekariat sta razdrobljena, srednji razred negotov, niha in se gre raje identitetne spopade kot razredne, ves ta daleč večinski del družbe je po malem ponotranjil neodogme (vsak je svoje sreče kovač itd.). Politika se podreja kapitalu in bogatim, ti mislijo, da jih bosta pred ekološko apokalipso rešila bogastvo in tehnologija. Toda rešitve ne bo, dokler ne bo ključnega priznanja: podnebna kriza je predvsem izdelek naših bolnih družb, v katerih politekonomske elite ohranjajo status quo z deprivilegiranjem večine in zažiranjem okolja.

Brezumno, samomorilsko pogrezanje v megakrizo bi najlaže zadržali tako, da bi vsaj v Ukrajini ustavili vojno. Potem bi se naposled lahko začeli pogovarjati o drugih rečeh, rečeh življenja. To bi lahko takoj dosegla Amerika, toda njeno stanje se zdi brezupno. Teže, a vendar bi lahko to dosegla tudi Unija, ampak potem bi potrebovala čisto drugačno vodstvo in drugačne voditelje vsaj ključnih članic.

No, pa se pogrezajmo, se lahko glasi naslednji Magnificov hit.