»Neizbira je uničujoča«

Svet, v katerem lahko strah pred zavrnitvijo tekmuje le s strahom pred tem, kar se ne bo nikoli zgodilo

zelo za

Prihodnost čustev. Zver (La bête, 2023, Bertrand Bonello). 

Johna Marcherja, mladeniča iz visoke družbe, že od najzgodnejših dni preganja in obseda tesnobni občutek, da ga »usoda hrani za nekaj redkega in nenavadnega, mogoče celo neznanskega in strašnega«, da torej nanj – »kot prihuljena zver v džungli« – preži nekaj, kar bi mu »znalo spodnesti tla pod nogami«, tako kot to stori recimo ljubezen (ki itak – če je prava – deluje kataklizmično in nasilno), zato May Bartram, ženske, ki mu ves čas, v dolgih letih prijateljevanja in druženja in skupnega staranja in »lebdenja sredi praznine« in kipenja neizgovorjenega zaljubljeno in vdano – kot stražnica, oskrbnica, prijateljica, pomočnica in spokojna, prefinjena, nepredirna sfinga – stoji ob strani (»V njenem stanovanju so bili na delu celi rodovi njegovih živčnih razpoloženj; v njem je bila zapisana vsa zgodovina njegovih srednjih let«), ne spusti k sebi, na koncu, ko ta najprej hudo zboli in potem umre, pa v grozi ugotovi, da je bila prav ona tisto redko in nenavadno in neznansko, »odgovor na njegovo dolgoletno uganko«, tisti veliki, spektakularni dogodek v prihodnosti, ki naj bi ga osmislil in ki ga je zgrešil, »docela in brezglavo zgrešil«, tako da mu je »do pičice natančno spodletelo v vsem, kjer mu je bilo usojeno spodleteti«.

Tako se nekje na začetku dvajsetega stoletja odvrti ena izmed največjih novel vseh časov – napisal jo je veliki literarni modernist Henry James in jo naslovil Zver v džungli, v briljantnem prevodu Nade Grošelj pa je izšla tudi pri nas. Bonellova Zver – napol fuga, napol fraktal – je reimaginacija Zveri v džungli, a ne ostane le na začetku dvajsetega stoletja, ampak se stegne daleč v prihodnost, vse tja do leta 2044, saj pokaže, kaj bi se zgodilo, če bi John in May, ki se zdaj imenujeta Louis (George MacKay) in Gabrielle (Léa Seydoux), dobila nove in nove priložnosti, da se srečata. Spolna dinamika bi se obrnila (zdaj bi njo preganjal tesnobni občutek, da jo »usoda hrani za nekaj redkega in nenavadnega, mogoče celo neznanskega in strašnega«), zgodile bi se strašne katastrofe (Sena bi poplavila Pariz, podnebne spremembe bi svet prelevile v distopijo, strahoto, polomijo), on bi nekje vmes, recimo leta 2014, postal premožni losangeleški incel, prostovoljni celibatnež (tako besen na ženske, da bi se prelevil v toksičnega manosferskega maščevalca, serijskega morilca, lynchevskega ameriškega psihopata, Gabriellinega zalezovalca in morilca), linearnost bi izginila (zdaj bi se srečala leta 1910, zdaj leta 2014, zdaj leta 2044), vse tiste nove in nove priložnosti, da se srečata, pa bi postale nove in nove priložnosti, da se zgrešita, nove in nove zamujene priložnosti, tem bolj, ker bi svetu zavladala umetna inteligenca, ki ne bi le uničila delovnih mest (ljudje bi postali brezposelni, nekoristni), ampak bi od ljudi, ki hočejo biti učinkoviti in konkurenčni (in slediti novi logiki trga), terjala robotizacijo. Gabrielle – ki se skuša hladnega, hipertehnološkega, brezosebnega leta 2044 preživljati kot igralka – mora zato očistiti svojo DNK, kar pomeni, da se mora – v slogu Scottovega Iztrebljevalca – znebiti travm iz preteklosti, spominov, tesnob, čustev, potemtakem vsega, kar jo humanizira in ustavlja. Čustva in spomini so le motnje. Kot travme, ki se jih ljudje oklepajo – kot čustev.

Čustva in spomini so le motnje. Kot travme, ki se jih ljudje oklepajo – kot čustev.

Gabrielle, ki se ne more in ne more znebiti tistega občutka, da jo usoda hrani za nekaj velikega (tako kot se Louis, njen Evergreen, ne more znebiti spomina nanjo), hoče na trgu dela konkurirati umetni inteligenci (robotom, androidom, humanoidom, hiperrealističnim lutkam, green screenu ipd.), zato se skuša s pomočjo regresivne hipnoze, ki jo – v slogu kliničnega časovnega stroja – odpelje v prejšnja življenja, čim bolj približati halucinantni čustveni praznini umetne inteligence. »Znebiti se moraš tega, za kar že stoletja veš, da ti škodi.« Sentimentalnost je hujša od paranoje. Čustva so nevarna – ne le zato, ker ogrožajo ledeni spokoj umetne inteligence, ampak tudi zato, ker povzročajo katastrofe, strašne stvari, kataklizme, celo konec sveta, a katastrofe – in konec sveta – lahko ustvari tudi oklevanje. Oklevanje je pošast – zver. »Neizbira je uničujoča.« Gabrielle, Schönberg ljubezni, ve, da živi v svetu, v katerem strah pred zavrnitvijo lahko tekmuje le s strahom pred tem, kar se ne bo nikoli zgodilo, zato ne umre le enkrat. (Kinodvor + art kino mreža)

SYDxOkp19kQ