Svet skozi dekliške oči

Na spletnem portalu Literatura je bila pred skoraj desetletjem, leta 2016, objavljena pretresljiva kratka zgodba, ki jo je avtorica mlajše generacije Ana Schnabl (1985), danes uveljavljena pisateljica in Guardianova kolumnistka, naslovila Ana. Ob branju se postopoma razkriva, da naslov morda ni ime, temveč okrajšava za anoreksijo, ki prizadene eno od najstniških sester dvojčic, ljubljenko staršev in vrstnikov. Začne se vse bolj zapirati vase in hirati. Druga, sprva neopažena, pa se ob sestrini stiski, ki je, kot se izkaže, posledica tega, da jo je spolno zlorabil učitelj, krepi. In ker ji to, da stopa iz sence, ugaja, za sestrino trpljenje nikomur ne pove in do samega konca ne ukrepa.

Na zgodbo Ana, ki opisuje kompleksno, kruto medsestrsko dinamiko (ali pa morda dve plati ene same osebe), je pred leti naletel tudi eden naših najpomembnejših stripovskih ustvarjalcev Iztok Sitar (1962). In ko jo je prebral, ni začutil le same zgodbe. Začutil je tudi, kako zelo vizualna je, in pomislil, da bi jo lahko izrisal in prelil v stripovski format. In jo tudi je. Hkrati pa se je še bolj zavzeto posvetil branju kratkih zgodb drugih slovenskih pisateljic, v katerih so protagonistke dekleta in mlade ženske, ter na koncu izluščil deset kratkih zgodb petih avtoric in jih z njihovim dovoljenjem priredil in preoblikoval v stripe. Nedavno jih je izdal v obsežnem stripovskem albumu z naslovom Dekliške oči ali O tem se ne govori in nekatere zgodbe lahko zdaj v nadaljevanjih spremljate tudi v Mladini.

Sitar ni le stripar, je tudi karikaturist in ilustrator, ukvarja se z zgodovino in teorijo stripa, njegov obsežni opus pa je sestavljen iz žanrsko precej različnih albumov, od družbenopolitičnih do otroških in najstniških. Že v preteklosti so bili torej osrednji liki njegovih del tudi mladi, odraščajoče dekle najopazneje v stripovskem albumu Dnevnik Ane Tank (2008), kjer osemnajstletnica v kratkem času doživi preveč, med drugim je že dve leti na metadonu. Tako je je z vsakim novim spoznanjem in z vsako novo izkušnjo manj, dokler od nje ne ostane le še dnevnik.

Zdaj pred nami izginja neka druga Ana. In kdo so druge protagonistke Dekliških oči? Dekle iz druge kratke zgodbe Ane Schnabl, Posoda, doživi dramatično izkušnjo spontanega splava; Sitar je zgodbo v primerjavi z izvirnikom skrajšal in jo skoraj povsem posvetil tej temi, pa vendar tudi prvim ljubezenskim zvezam, spolnim odnosom in razočaranjem. V tovrstne medosebne odnose posežeta tudi kratki zgodbi Suzane Tratnik (1963) iz knjige Na svojem dvorišču, izdane pred dvema desetletjema. V prvi (Oboje) protagonistka omahuje med svojim fantom in interspolno osebo, v drugi (Nerazumno), ki jo je Sitar že pred leti prepoznal kot stripovsko, pa postane obsedena z dekletom, ki ga po naključju spozna med kopanjem za Savo in ga zalezuje do (morda tragičnega) konca, ki ga zaznamuje drugačne vrste kopanje (z lopato).

Protagonistki iz kratkih zgodb Nataše Skušek (1967) se medtem borita za svoj položaj v družini in družbi. Prva (Upornica) odrašča s starši, ki so jim pomembne le duhovne dobrine, a sama koprni po materialnih, saj ne želi biti drugačna od vrstnikov. Ko jo zalotijo pri kraji pametnega telefona, ki ga dotlej ni imela, svoja dejanja upraviči s stisko zaradi spolne zlorabe v družini, pri čemer pa ni povsem jasno, ali je res žrtev ali pa je to njen način obračuna s starši. V drugi zgodbi (Razgled) mlada tajnica pristaja na spolno nasilje nadrejenega, dokler se karte sredi enega od srečanj popolnoma ne obrnejo. Še dlje gresta v tem, kako silovito izrazita svojo dotlej zatrto voljo, protagonistki Samante Hadžić Žavski (1993). Prva (Bejzbolka) na spolno nadlegovanje odgovori z vihtenjem bejzbolskega kija (njen odziv je nasilnejši kot v izvirniku), druga (Bilečanka) na neželeno materinstvo z brutalnim stiskom drobnega vratu ...

In potem sta tu še močni zgodbi najmlajše med pisateljicami, Selme Skenderović (2001), ki, zdaj tudi v Sitarjevem prepoznavnem risarskem slogu, pokažeta, kako zelo lahko mladega človeka zaznamuje nesprejemanje zaradi druge narodnosti, jezika, vere. V prvi zgodbi Viktorija hčerko priseljencev, sicer zgled popolnoma asimiliranega prišleka, prav rasizem na koncu radikalizira. V drugi (Orehova lupina) eno od potomk priseljencev pahne v drugo skrajnost, v avtodestruktivnost.

Tako kot je Sitar večplasten stripar, so večplastne tudi kratke zgodbe, ki jih je prelil v stripovski album, prvi po petih letih zatišja; junakinje nikakor niso črno-bele, nekatere so žrtve, druge ne, nekatere prestopijo mejo sprejemljivega. Album Dekliške oči prav zato, ker odpira tako širok spekter doživetij in izkušenj, o katerih se, sploh v stripovski umetnosti pri nas, premalo govori ali sploh ne, simbolično daje glas vsem neslišanim dekletom in ženskam. Hkrati pa ga lahko razumemo tudi kot spodbudo novi generaciji stripark, da bi čim bolj raznolike zgodbe o njih povedale še same, skozi svoje, tudi dekliške oči.

Stripovski album:
Iztok Sitar: Dekliške oči ali O tem se ne govori
Založba: Buča, 2024 (176 strani)
Cena: 23 evrov