Komentar / Vladavine neizvoljenih

Janko Lorenci

5. 7. 2024  |  Mladina 27  |  Kolumna

Predsednica države je na dan državnosti ljudstvu in vladi ponudila nepričakovane, za našo politiko redke poudarke o pomenu skupnosti, solidarnosti, upravičenosti davkov … Nekako je celo namignila, naj bolj obdavčijo tudi njo, saj je bogata ali vsaj premožna.

Posamični milijarderji, raztreseni po svetu, so že večkrat pozvali politiko, naj jih pošteno obdavči. Taki pozivi, nekateri dobronamerni, najbrž odražajo tudi strah bogatih, da je njihovo bogastvo ogroženo. V Sloveniji takih pozivov ni, za naše milijonarje vemo, da kaj takega ne spravijo iz sebe. Nasploh se pri ljudeh s preobilico denarja kaže zakonitost: vedno hočejo imeti še več. To velja za tiste, ki se bogati rodijo, in tiste, ki obogatijo kasneje. Bogatost dela človeka drugačnega, premoženjsko nenasitnega.

Do bogatašev gojimo mešana čustva. Nekateri obogatijo pošteno, s svojimi sposobnostmi. Tu in tam se tudi še verjame, da bogastvo posameznikov samodejno prenika navzdol in koristi vsem. In če so znali bogataši obogatiti sebe, bodo tudi nas, če jih izvolimo mi, ki bi tudi sami radi obogateli, da bi živeli bolje in varneje. Vse to daje bogatim neko dvoumno veljavo. Scela pa je odnos do njih prej ko ne negativen. Upravičeno; številni obogatijo po sumljivih ovinkih, premoženjske razlike so neznosno velike, revežev mrgoli, bogataši množično bežijo v davčne oaze, okolje pa svinjajo neprimerno bolj kot navadni ljudje, a jim tega nihče ne zaračuna.

Sistemski problem je globlji. Bogastvo samo po sebi ni nemoralno, nelegitimno ali celo nelegalno. Vendar je sčasoma postalo sinonim za neenakost, ta pa, pretirana, kot je zdaj, družbo razjeda kakor rak. Koncentracija premoženja v rokah bogatašev praviloma povsod napreduje hitreje, kot se veča nacionalno bogastvo. To sicer narašča, a kolač se deli strahovito neenako; bogati obvladujejo čedalje večje deleže nacionalnih bogastev, reveži pa ostajajo reveži. V številnih razvitih državah najbogatejših nekaj odstotkov prebivalstva obvladuje polovico ali več nacionalnega bogastva. S tem neizbežno narašča tudi vpliv bogatih na politiko, bogastvo pa postaja vedno bolj parazitsko: od države in ureditve ima korist, za to pa plačuje malo ali nič. Javne službe zato pešajo, revščina se širi, srednji sloj je negotov in usiha. V tej mlaki se uspešno redijo skrajneži.

Skratka, bogastvo, razdeljeno tako neenakomerno kot nekoč v fevdalizmu, spodjeda demokracijo in se upira elementarnemu občutku za pravičnost. Toda ureditev, v kateri so premoženjske razlike velikanske, razlike v obdavčenosti bogatih in nebogatih pa smešno majhne, ima mogočne zagovornike. Najprej vplivne bogataše z njihovimi pravljicami o svoji koristnosti. Potem medije, večinoma v lasti kapitala in bogatih. Nato gospodarstvo, ki nam nenehno trobenta, da edino ustvarja nacionalno premoženje, čeprav se napaja iz družbe ( javnega šolstva, zdravstva itd.) in že zato ni dolžno skrbeti zgolj za maksimiranje dobičkov za lastnike in delničarje, ampak ima tudi družbeno odgovornost.

Odločilni branik koncentracije bogastva in vrtoglave neenakosti pa je politika, ki se je odrekla povojnim idealom socialdemokracije in razumne enakosti. Bogati jo deloma obvladujejo in korumpirajo, sama pa se v glavnem identificira bolj z njimi kot z ljudstvom, ki jo voli. Z neoliberalizacijo je odločanje postopoma odstopala lastniško-menedžerskemu sloju in s tem večala njegovo moč in apetite. Posledice so očitne: bogati bežijo v davčne oaze, velike korporacije uhajajo izpod nacionalnega nadzora, davki so prenizki za zdravo socialno državo, bogataški pohlep se tolerira. Temu neizbežno sledijo razdiralni družbeni procesi.

Velikanska razslojenost je odsev bolnega, sprevrženega, globoko nehumanega stanja družbe, ki ga bogati sopovzročajo in perpetuirajo. Nismo jih izvolili, nobenih pristojnosti za usmerjanje družbe nimajo, vendar vedno bolj odločajo o našem življenju in prihodnosti. To je perverzna ureditev. Zato odnos do bogatih in do fenomena bogatosti ne more biti blagohoten, sprijaznjujoč – težava so, anomalija. Kako je na primer mogoče, da ne plačuješ vseh davkov v državi, v kateri si obogatel! Če na take bogatune ne bo javnega pritiska, če se ne bodo čutili vsaj obsojane in osramočene, bodo še naprej nekaznovano in neusmiljeno vlekli koristi iz tukajšnje družbe, davke pa plačevali v neke tuje državne blagajne.

Take tipe gre tu, kjer bogatijo in morda še živijo, postaviti k sramotilnemu stebru in jih zbezati iz skrivalnic za hrbtom politike. Predvsem pa jih je treba pošteno obdavčiti. To je dolžna storiti politika, ki noče vedeti, da so bogati še pred dobrega pol stoletja plačevali neprimerno višje davke, tudi v Ameriki na primer. Pošteno odmerjeni davki bi izboljšali življenje navadnih ljudi, bogatašem povrnili nekaj dobrega imena, hkrati pa razbili vsiljeno samoumevnost, da je orjaško bogastvo upravičeno, kričeča neenakost pa normalna. Kako zlagane so pravljice o tem, da bogastvo vedno raste iz posebnih sposobnosti, govori že podedovano bogastvo.

Dovoljeno davčno begunstvo pa veliko pove o politiki – male ljudi kaznuje za vsako pasjo figo, velikim dovoljuje izmikanje, čeprav gre za milijone. Pritisk je treba torej usmeriti predvsem proti njej. Pri tem si je dobro zapomniti, da skrajna desnica (pri nas SDS), tista, ki obljublja družbeni prerod, o davčnih oazah ne reče ne bev ne mev, davke za vse, tudi za najbogatejše, pa bi kvečjemu znižala. Na čigavi strani je torej?

V eni od prejšnjih kolumn smo zapisali: Zakaj ne bi Nataša Pirc Musar vladi rekla: obdavčite nas, krepko, saj vidite, koliko revščine je, nam bo ostalo dovolj za dobro življenje. Predsednica je, lahko bi kaj spremenila, vse lahko reče, neskončno svobodna je. Dovolj svobodna tudi za tak stavek?

Zdaj ga je v osnovi izrekla. Morda dobivamo pravo predsednico.