Goldmanov proces

Briljanten, intenziven, napet, precizen francoski sodni triler, posnet po razvpitem resničnem sodnem trilerju

za +

Napačni mož. Goldmanov proces (Le procès Goldman, 2023, Cédric Kahn).

Goldmanov proces je briljanten, intenziven, napet, precizen francoski sodni triler, posnet po razvpitem resničnem sodnem trilerju, ki se je odvrtel leta 1976 na ponovnem sojenju Pierru Goldmanu, pikantnemu levičarskemu roparju judovskega rodu. Nekaj let prej so ga zaradi ropov lekarn in uboja dveh farmacevtk obsodili na dosmrtno ječo – rope je priznal, ne pa tudi uboja farmacevtk. Ima celo alibi. Goldman, ki ga igra belgijski igralec Arieh Worthalter, je »idealen« krivec: ciničen, ošaben, domišljav, uporniški, srborit, radikalen, naporen, pozerski, tesnoben, depresiven (nekoč hospitaliziran, podvržen elektrošokom), labilen, nevaren, nasilen (»Zaporniški sistem ga pomirja«), zapeljiv, paranoiden, sumničav, demagoški, samomorilen, nerazumljen, zapit, idealističen, gangsterski, ljudski. Svoje jeze ne nadzoruje – svojega črnega humorja tudi ne. Kot bi stopil iz kakega romana Fjodorja M. Dostojevskega, bodisi iz Zločina in kazni, Besov ali Idiota (ali pa iz Hugojevih Nesrečnikov, če hočete). Ropal je, da bi lahko financiral svoj dekadenten, flâneurski življenjski slog, obenem pa nastopa kot aktivist, glas zatiranih, toda protisloven – boril se je v Venezueli, leto ’68 pa je preskočil. Ima se za levičarja, a brez »stvari«, za katero bi se boril – njegov oče, poljski Jud, je bil partizan, njegova mama, poljska Judinja, je fanatična komunistka, ki se je preselila nazaj na Poljsko. Goldman – frustriran, »ker ni bil partizan kot oče, ker ni stal pred strelskim vodom, ker se ni boril s Chejem, ker ni iskal nacistov, da bi jih iztrebil« (ja, upornik, ki išče razlog) – je, pravi njegov odvetnik Georges Kiejman (Arthur Harari), »sad tragedije vzhodnevropskih Judov: so integrirani, a imajo še vedno poreklo, polno tesnobe in globokih ran«.

Ima se za levičarja, a brez »stvari«, za katero bi se boril – njegov oče, poljski Jud, je bil partizan, njegova mama, poljska Judinja, je fanatična komunistka, ki se je preselila nazaj na Poljsko.

A Francozi imajo do Judov še vedno tak odnos, kot so ga imeli ob koncu 19. stoletja, v času »afere Dreyfus«, ko so na dosmrtno ječo obsodili Alfreda Dreyfusa, vojaškega častnika judovskega rodu, za katerega se je izkazalo, da je le žrtev antisemitizma. In Goldman, ki je v ječi napisal bestseller Obskurni spomini poljskega Juda, rojenega v Franciji, in ki se zaveda, da politična stališča prič niso nikoli nevtralna, kaj šele irelevantna, vztraja, da so tudi njega obsodili antisemitizem, rasizem in kužni predsodki prič in policije (ena izmed prič ga je opisovala kot mulata, druga kot Arabca, »čudnega in blaznega, z dolgim nosom in temnejšo poltjo«). Jasno, Goldman je sam svoj Zola, njegov »Obtožujem!« pa se glasi: »Fašistična policija! Fašistično pravosodje!« Ne, sojenje – tudi zato, ker lahko porotniki prosto zastavljajo vprašanja, ker so tožilci in odvetniki blazno teatralični in ker lahko Goldmanovi feni prosto navijajo – ni dolgčas, tako da je Goldmanov proces, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s filmom Saint Omer, videti zdaj kot Lumetovih Dvanajst jeznih mož in zdaj kot Hitchcockov Napačni mož. (Kinodvor + art kino mreža + VOD)

t-2RnlZki1E