Tiho mesto: Prvi dan

za

Smrtna tišina.

V grozljivkah ljudje kričijo in kličejo na pomoč – Prvi dan, predzgodba Tihega mesta, ki ga je leta 2018 posnel John Krasinski, pa je grozljivka, v kateri ljudje ne smejo ne kričati ne klicati na pomoč. Če zakričijo ali pokličejo na pomoč, jih raztrgajo grizlijevske invazivne pošasti, slepe, a občutljive na zvok. Ljudje so morali resda molčati že v Tihem mestu in nadaljevanju, Tihem mestu II, toda tam so morali molčati sredi narave oz. sredi malega mesta, Prvi dan pa dogajanje – ironično – preseli v bučni, živžavski, bombastični New York, mesto neskončnega in večnega krika (in neskončnega, večnega klicanja na pomoč). In ker ga je težko utišati, ga pošasti – z apokaliptično vnemo vesoljskega serijskega morilca – prelevijo v ground zero, toda tokrat ne spremljamo družine, ki se bori za preživetje, temveč Samiro (Lupita Nyong), terminalno bolno žensko iz hospica, ki je bitko za življenje že izgubila, tako da ji ne preostane drugega, kot da se odpravi na iskanje pice z okusom in vonjem Proustove magdalenice, okej, na iskanje izgubljenega časa – še zadnjič se hoče namreč prebiti do harlemske picerije, v katero je nekoč, v otroštvu, zajahala z očetom. Spotoma naleti na zbeganega, izgubljenega, šokiranega britanskega študenta (Joseph Quinn), ki se boji smrti, toda grenko, mizerno, depresivno, morbidno nelagodje, ki preveva ta film, je strašnejše in pošastnejše od samih vesoljskih zavojevalskih pošasti – čeravno jim bo Samira ušla, ne bo ušla oni drugi »terminalni« pošasti, pravemu alienu.

Ja, Prvi dan redefinira happy end, reimaginira Osmega potnika (maček – ne Jonesy, marveč Frodo – preživi) in ekranizira kierkegaardovski »strah in trepet«. (kino)