Obzorje: Ameriška saga – prvo poglavje

proti

Pleše z rasizmom.

Kevin Costner, itak specialist za vestern (Pleše z volkovi, Poštar, Spopad na zahodu), je sklenil, da enkrat za vselej pokaže, kako je bil osvojen divji zahod. Najprej – okrog leta 1859 – na Teritorij, nenaseljen divji zahod, prideta zemljemerca, oče in sin, ki odmerita parcele za novo naselje, novo kolonijo, imenovano Obzorje. Čakajte – nenaseljen divji zahod? Nenaseljen? Ne, divji zahod ni nenaseljen, temveč je še kako naseljen – na njem živijo Apači in druga staroselska ljudstva, originalni, avtohtoni naseljenci. To je njihova zemlja – njihov teritorij. Costner to ve, zato Apači zemljemerca pobijejo. Ker pa Obzorje ostane na ameriškem zemljevidu, se tja kmalu zgrnejo ljudje – settlerji, »belooki« kolonisti – od povsod, tako da tam nastane pionirsko naselje, ki pa ga Apači apokaliptično opustošijo. Preživi le nekaj pionirjev, predvsem »junaških« žensk (recimo Sienna Miller), ki se skrijejo pod zemljo in dihajo skozi puškino cev. A to kolonistov ne ustavi – kljub apaškim »pokolom« in »grozodejstvom« prihajajo novi in novi kolonisti, novi in novi pionirji, novi in novi settlerji. Nič jih ne more zadržati. Nihče jih ne more ustaviti. In prav to je sporočilo Obzorja: staroselci so zemljo izgubili zato, ker so kolonisti prihajali in prihajali, ker jih ni bilo mogoče ustaviti, ker so bili nezadržni, ker so delovali kot »naravna« sila. Costner hoče reči: to, da so staroselska ljudstva – z Apači vred – vse izgubila, potemtakem to, da so jih evropski belci izrinili in uničili, je bilo nekaj povsem »naravnega«. Staroselci so izginili, ker jim je bilo to usojeno – belci so dobili njihovo zemljo, ker jim je bilo to usojeno. Obzorje je bilo njihov dom! Belci so bili prihodnost, civilizacija, kultura. Zgodbe kolonistov so pomembnejše od zgodb izbrisanih.

In Costnerjevo Obzorje – kolekcija zgodb, ki so druga drugi digresija in slepa ulica – ta rasizem zavije v retoriko epskega, mitomanskega, fordovskega, staromodnega, globoko nevznemirljivega supervesterna, ki se dela, da se neovestern in postvestern nista nikoli zgodila, in ki svojo utrudljivo trumpovsko revizijo osvajanja divjega zahoda prikriva z vsemi običajnimi klišeji – tu so karavane pokritih kočij, odrešilna konjenica, revolveraški dvoboji (Costner vs. Jamie Campbell Bower), maščevalna, vigilantska #MeToo ženska (Jena Malone), prostitutka zlatega srca (Abbey Lee), brkati, redkobesedni, skulirani »pravi moški« (Costner), vzvišeni Angleži, tatinski vzhodni Evropejci, sentimentalni patriotizem, nadomestki Monument Valleyja, imitacija »klasičnega« soundtracka (via John Debney) ter množica junakov in antijunakov, ki so tako brezosebni, da jih morajo igrati Sam Worthington, Giovanni Ribisi, Michael Rooker, Luke Wilson, Will Patton, Danny Huston, James Russo, Angus Macfadyen in Jeff Fahey, da bi se sploh ločili. Obzorje – Yellowstone sreča Lonesome Dove, si je verjetno mislil Costner – je bolj zagovedno kot zamotano, bolj domišljavo kot ambiciozno, bolj zblojeno kot hiperaktivno, bolj okorno kot čudno. Najboljši je uvodni del – ko film izživlja svoj notranji rasizem, oživi. Vse to traja tri ure in eno minuto, konča pa se z videospotskim napovednikom za Drugo poglavje, ki mu bosta sledila vsaj še Tretje in Četrto poglavje. Vprašanje, če se bo Obzorje sploh kdaj končalo. (kino)