Caravaggieva senca

zadržan +

Umre se brez angelov in nebes.

Michele Placido se je najprej uveljavil kot igralec (Hobotnica), potem pa se je prelevil v režiserja ter zablestel predvsem s kriminalkami (Romanzo criminale, Un eroe borghese, Vallanzasca - Gli angeli del male ipd.), toda to, da ima Caravaggieva senca v naslovu italijanskega zvezdniškega slikarja Caravaggia in da se dogaja na začetku 17. stoletja, naj vas nikar ne zavede – tudi to je kriminalka, le da tu vlogo mafije odigra Vatikan.

Razvpiti, dekadentni, promiskuitetni, panseksualni, brezobzirno baročni Michelangelo Merisi, alias Caravaggio (Riccardo Scamarcio), se zaradi uboja tekmeca in smrtne kazni, ki mu grozi, zateče v Neapelj, kjer – pod zaščito mogočne družine Colonna (Isabelle Huppert) – čaka na morebitno papeževo pomilostitev in kamor papež (Maurizio Donadoni), capo di tutti i capi, pošlje Senco (Louis Garrel), svojega tajnega, hladnokrvnega, fanatičnega agenta, okej, svojega hitmana, nesojenega inkvizitorja, ki naj bi preveril, ali Caravaggieve slike ustrezajo cerkvenim pravilom. Jasno, da ne. Caravaggio – transgresiven in hiter tako z besedo kot mečem – je grešnice in odpadnice slikal kot device in svetnice. Recimo: neapeljsko prostitutko je spremenil v Božjo mater in loretsko Mater Božjo, berača v svetega Petra. V Caravaggiu vidijo novega Sokrata – pohujševalca nedolžnega, neukega, nepismenega ljudstva, grešnika, ki solira, navsezadnje, resnica je v Bibliji, ne pa v umetnosti, ga poučijo. Kje so angeli in kje so nebesa, ga zgroženo sprašujejo, ko naslika Smrt Device (Marije). »Tako se umre,« odvrne. »Gola stopala, razmetana postelja. Umre se brez angelov in nebes.« Cerkev, ki se – tako kot mafija – odlično spozna na smrt (celo bolj kot na nebeške skrivnosti), sicer ne skriva, da ni še nihče naslikal »bolj žive smrti« kot Caravaggio, obenem pa mu ne more odpustiti, da je »naslikal truplo zemeljske Marije, ne pa Blažene device«. Cerkev na to še ni pripravljena.

Caravaggieva senca – preveč ponosna na »plemenitost« umetnosti in svojo didaktičnost (a simpatična v svojem konspirološkem napuhu) – je Placidova verzija Amade usa: Caravaggio je Mozart, genij (no, to, da je bil kontroverzen in transgresiven morate žal verjeti na besedo), Senca pa je Salieri, ki mu zavida genialnost in ki priznava, da »v življenju še ni videl česa tako lepega«, kot so Caravaggieva »čudesa«. (Kinodvor + art kino mreža + VOD)