Vlado Žabot: Gral

Zataknjeni v močvirju

Gral domačega pisatelja Vlada Žabota (1958) je obsežen roman, v katerem je spet na sledi arhaičnemu v človeku, njegovi izpostavljenosti in krhkosti nasproti naravi, predvsem in tudi tisti, ki je njegova notranja in včasih enako ali bolj pogubna kot zunanja. Človek je v njegovi prozi pogosto prav eksistencialistično izpostavljen svetu, v katerem je zlahka tarča prevar lastnih zaznav in hotenj, predvsem po tem, ko izgubi stik s svetim in redom narave. Nič čudnega ni, da se v Sukubu, najbolj urbanem Žabotovem romanu, približujemo norosti, povzročeni z bleščavimi reklamnimi površinami, ki so izrinile gaje in loge ravninskih rek in močvirij, siceršnjo scenerijo njegovih proznih del.

V Gralu se pisatelj, ko se preseli nazaj v mesto izvora, znajde med podobo Kristusa in Franca Jožefa, hkrati se mu zdi, da bi lahko spisal kaj o daljnem sorodniku, ki je po prvi vojni in ujetništvu izginil na območju Bukovine ali Galicije. Zato ustvari Lazarja, avstro-ogrskega vojaka, ki ga s kameradi po kapitulaciji zadržijo v nekakšnem ujetništvu, oni, Lazarjevi, pa si mislijo, da so dobrodušni konjenik in njegovi Tatari. Ti zahtevajo od ujetnikov zakotja in začaranih močvirij, da napolnijo mernik z zlatom iz bližnje reke, in fantje vseh nacionalnosti širne Avstro-Ogrske, različnih činov in rodov vojske, različno premeteni, se lotijo posla. In se hkrati ujamejo v past: spirati zase in obljubo boljšega življenja ali za tujce, ki jim branijo – očitno uspešno – vrnitev domov.

Žabot je svoj tipični literarni ravninski prostor, poln morbidnih in meglenih prikazni, razmočenosti in halucinacij, ki jih povzročajo različni vragi in vražički, prenesel na neko drugo planjavo, hkrati pa je zataknjene ob bregove reke obogatil še s pohlepom. Čim gre za zlato in zlatokope, smo vedno blizu tudi žanru Zaklada Sierra Madre, napetostim med prej kameradi in oprezavi preganjavičnosti, ker se v skupnost ob prejšnji krivdi, povzročeni s klanjem v jarkih, vmeša še pohlep. Gral, kelih s sveto krvjo in simbol sebstva, polnijo z zlatom, merijo in skrivajo zlato in zaradi njega bežijo in norijo in morijo in zadeva se ne more dobro končati, vsaj ne za vse.

Žabot si vzame prostor ustrezno zataknjenosti svojih likov z Lazarjem na čelu v času in prostoru. Ker se nimajo kam premakniti ali pa hitro naletijo na meje svoje svobode in razuma, ko jih v prostranih močvirjih in mrtvicah napadajo prikazni, so tudi njihovi medsebojni obračuni in boji navznoter bolj variiranje, repetitivna zanka, ki jo še poudarjajo dolgi stavki in fantastični prehodi: stradanje, postvojni sindrom, griža in negotovost situacije jih vržejo v svetove, kjer meja med norostjo in lucidnostjo ni nikoli čisto razvidna, še manj razlika med prisanjanim, delirantnim in čudežnim. In to je krajina, v kateri se Žabotov literarni svet znajde bolj od njegovih zatavanih protagonistov.