Françoise Barbe-Gall: Kako gledati sliko

+ + + + +

Moderni turist, ki pohaja po svetovnih galerijah, se sooča s peklensko tesnobo: pred njim se vrstijo naslikani prizori, ve, da gre za čislane umetnine, on sam pa na njih ne uzre nič, kar bi ga prevzelo. Torej hitri priročnik, kako prepoznati bit slikarskih mojstrovin?

Avtorica jih izbere 42: od Rafaela, Giotta, Rembrandta, Picassa, Kandinskega pa tja do Rothka. Iz vsake naredi zgodbo, ki je podložena s sentenco: uganiti to, kar ni izrečeno, doživeti vtis že videnega, opustiti očividnost, vzeti si čas za zmoto, stopiti na narobno stran stvari … Ko Murillo v 17. stoletju naslika svetega Tomaža Villanovskega, ki deli miloščino, predstavi škofa, ki daje prosjakom srebrnike. In kaj je gledati na sliki? Velikaša, ki se odreče časti in oblasti ter deli vse, kar ima. Iluzijo sproščenosti in občutek, da se je košček nebes spustil do revežev. Toda moč prizora dojamemo šele ob vednosti, da je Sevillo, v kateri je živel škof, opustošila kuga, ki je pobrala polovico prebivalstva, preživele pa pahnila v revščino. Na to so se odzvali cerkveni redovi in pri slikarjih naročali slike, na katerih so slabotni in oropani vsega igrali bistveno vlogo. Liki, ki poprej niso objekt slikarske pozornosti, so naenkrat osrednje figure.

V tej maniri so v knjigi raztolmačeni Malevičev črni kvadrat na beli podlagi, Dalíjeve stopljene ure, Parmigianinova Madona, ki namesto deviškosti izžareva privlačno ženstvenost, etc.

Knjiga skozi besedila ponuja kulturne, zgodovinske in verske kontekste, ki gledalcu sploh omogočijo uzreti umetnine na slikah. Antiklimaks za tistega, ki računa, da bo iz nje potegnil splošni model, kako gledati sliko. Sporočilo je trdo – polni užitek v galeriji se porodi šele iz predhodnega prebiranja študij o vsaki posamezni sliki.