»Si res želimo živeti v družbi, v kateri moramo za sočuten pogovor plačati?«

Konec prejšnjega tedna je v javno obravnavo prišel predlog zakona o psihoterapevtski in klinični psihoterapevtski dejavnosti: poklica psihoterapevta v Sloveniji namreč – vsaj uradno – nimamo. To področje je neregulirano in na njem najdemo tako rekoč vse (od ljudi z vprašljivo izobrazbo do šarlatanov), tržno nišo pa so tu našli predvsem zasebni visokošolski zavodi. O duševnem zdravju in novem zakonu, o »vseznalcih« in novodobnih gurujih, o tem, kdo sme in kdo ne sme šariti po glavah ljudi, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Mikuž, klinično psihologinjo in vodjo Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Ljubljana.

Kakšen je duh časa, v katerem odraščajo otroci in mladostniki, kakšni so danes izzivi za njihovo duševno zdravje? 

Ena pomembnih značilnosti trenutnega odraščanja je sprememba v dostopu do informacij in načinih komunikacije med mladimi, pa tudi v tem, kakšne so razsežnosti kritičnih oziroma obremenilnih dogodkov v primerjavi z drugimi obdobji v zgodovini. Medvrstniško nasilje poznamo od nekdaj, vendar je bilo trajanje njegovih posledic verjetno krajše. Te se danes lahko podaljšujejo z objavljanjem posnetkov, fotografij in zmerjanjem, ki se nato nadaljuje po družbenih omrežjih. Do izolacije tako ne prihaja več samo v resničnem življenju, ampak tudi na družbenih omrežjih, kar je nova razsežnost medvrstniškega nasilja ter dodatno breme za otroke in mladostnike.

Poleg tega so se možnosti oziroma okoliščine odraščanja v zadnjih 20 do 30 letih spremenile. V mislih imam predvsem vedno večje razlike med otroki, otežene življenjske okoliščine in poglabljanje socialnoekonomskih stisk. Družba, v kateri mladi odraščajo, postaja vse bolj nestrpna, zlasti po epidemiji sta se nestrpnost in napetost uspeli preliti čez rob. Ne samo med otroki, da ne bo pomote, predvsem med odraslimi. Zdi se mi, kot da je dovoljeno več, dovolimo si biti dosti bolj razdiralni in nesramni, v medsebojnem sporazumevanju in izražanju mnenj imamo manj zadržkov.

Danes lahko po družbenih omrežjih številni delijo nasvete o duševnem zdravju; na TikToku se je na primer razvila čisto prava »tiktokovska psihiatrija«. To je dobro, znanje o duševnem zdravju še nikoli ni bilo tako dostopno, a pri tem zaznavamo visok porast samodiagnosticiranja duševnih motenj. 

Psihoedukacija je lahko zelo dragocena. Pomeni, da razumeš, kaj se ti dogaja in zakaj se ti nekaj dogaja, kar je lahko močno orodje pri spoprijemanju z različnimi stiskami. So pa tovrstne vsebine lahko dvorezen meč, ko začnemo običajna doživljanja imenovati z izrazi, s katerimi opisujemo duševne motnje in bolezni. Zgodi se, da mladostniki, ko opisujejo svoja čustva, ne rečejo več, da so žalostni ali jezni, ampak da so depresivni ali da so imeli izbruh. Za del mladostnikov ta besednjak ali razmišljanje v okvirih različnih psihiatričnih diagnoz postane celo del njihove identitete. Proces, kako se to zgodi, lahko razumemo. Pripadnost skupini je v razvojnem obdobju mladostništva zelo pomemben del razvoja. Mladostniki se identificirajo z marsičim, lahko je to šola, bodoči poklic, glasbena zvrst, šport, lahko so gasilci ali taborniki – nekateri pa to pripadnost najdejo v diagnozah duševnih motenj. V medosebne odnose celo vstopajo na način, da povedo, kakšno diagnozo imajo, pri katerem strokovnjaku in s katero metodo se zdravijo. Neredko in vse pogosteje mladostniki pridejo k nam že s seznamom diagnoz.

Skupine mladostnikov že dolgo romantizirajo depresijo, samopoškodovanje in prehranske motnje, v zadnjem času spremljamo predvsem najstnike, ki si pripisujejo simptome obsesivno-kompulzivne motnje (OCD) in sindroma zmanjšane pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD). Identifikacija s takšnimi motnjami je pravzaprav trendovsko početje. 

Za mladostnika, ki je morda v stiski, je vseeno neprimerno reči, da gre za trendovsko vedenje. To ni enako kot izbira oblačil ali pričeske. Gre predvsem za način spoprijemanja z nelagodjem, stisko. Nekaterim mladostnikom veliko pomeni, če lahko stvarem, ki jih doživljajo, dajo ime. Past, v katero se ujamejo, pa je ta, da pretirana osredotočenost na simptome te po pravilu okrepi, kar lahko postane samouresničujoča se prerokba. Vseeno pa ne smemo vrednotno soditi, kaj si mladi izberejo kot način, kako se prebiti skozi mladostništvo in odraščanje. Lahko samo spoštljivo spremljamo, kaj se dogaja, in jih skušamo podpreti pri tem, da vendarle odraščajo v čim bolj zdrave in zadovoljne ljudi.

Prav vsak mladostnik doživlja dvome, stiske in tesnobo; še več, tesnobo doživljamo čisto vsi. Skupaj s strahom je tesnoba v resnici tisto, kar nas varuje pred različnimi nevarnostmi in kar nas motivira za določena vedenja in naloge. Težava je, ko nas tesnoba začne pretirano ovirati. Ko ne moremo več početi stvari, ki nas veselijo, ko ne moremo več živeti življenja, ki bi ga radi živeli.

Življenja brez frustracij in stisk ni. Ideja o neprestano srečnem, samouresničenem človeku je mit in najbrž res produkt neoliberalnega kapitalizma.

Mark Fisher je menil, da neoliberalni kapitalizem pogosto patologizira individualne občutke nezadovoljstva in stresa, namesto da bi prepoznal, kako so ti občutki lahko razumljivi odzivi na družbeno realnost. 

Odraščanja ali življenja brez frustracij in stisk ni. Ideja o neprestano srečnem, samouresničenem človeku je mit in najbrž res produkt neoliberalnega kapitalizma. Otrokom in njihovim staršem pogosto povem, da je marsikaj, kar doživljajo, samo normalen odziv na nenormalne okoliščine. Ljudje smo se od nekdaj in se bomo vedno znašli v nenormalnih okoliščinah, to nenormalno pa lahko pomeni marsikaj. Lahko je travmatska izguba, lahko je revščina ali resna bolezen katerega od staršev ... Vendar pa bi popolna individualizacija, tudi na področju duševnega zdravja, pomenila, da je zdravje vsakega od nas odvisno izključno od nas samih in da je tudi izključno naša odgovornost – za kar bi rekla, spet, da je precej neoliberalna logika. Če nisi dovolj lep, uspešen in pameten ...

Si za to odgovoren sam? 

Celo kriv si za to.

Vsak je svoje sreče kovač, pravimo.

Na primer. Vemo pa, da je splošna blaginja predvsem pomemben varovalni dejavnik za vse vrste zdravja, tudi za duševno. In splošna blaginja pomeni dostop do dovolj dobrih življenjskih razmer za prav vsakega člana družbe – za vsakega novorojenčka, za vsakega starostnika in za vse nas, ki smo vmes. Vendar pa nam vedno bolj polzi iz rok. Stisk, ki so posledica oteženih življenjskih okoliščin, ne moremo zdraviti tako, da bi zdravili samo posameznikove simptome. Najbrž bi bilo pametno pogledati, kakšen je izvor teh stisk.

Namesto tega se ljudje zatekajo po odgovore k raznim »vseznalcem« in novodobnim gurujem, ki učijo, da moramo postati »najboljša verzija samih sebe«. Pokazatelj tega je povečano zanimanje za nove oblike duhovnosti, knjige za samopomoč in motivacijske govorce. Kako razumete ta trend? 

Verjetno je pri tem osnovno vprašanje, ali je res potrebno, da čisto vsi postanemo najboljša verzija samih sebe. Mladostnike, ki jih ovira perfekcionizem, pogosto vprašam, kaj je tako zelo narobe s tem, če je človek povprečen. Moramo res biti vsi ves čas in povsod izjemni? Za ideje novodobnih gurujev pa smo najbrž dovzetni tudi zato, ker ponujajo predvsem hitre rešitve. A to prinaša še eno past. Zdržati frustracijo, odložiti takojšnjo zadovoljitev in biti zmožen vlagati trud – to so najbolj pomembne stvari za zdrav razvoj posameznika. Najbrž se vsi spomnimo, kako nam je darilo, ki smo si ga želeli tedne in mesece, prineslo mnogo več veselja kot tisto, ki smo ga uspeli izsiliti od staršev v nekaj minutah. Slednje je namreč zelo hitro izgubilo vrednost. Enako velja za naloge, ki jih opravimo. Naloga, v katero si vložil več tednov truda, jo oddal in zanjo dobil dobro oceno, prinaša neprimerljivo več zadovoljstva od tiste, ki si jo dal napisati umetni inteligenci. In lahko se samo sprašujemo, kaj se bo zgodilo z lastnostjo človeka, da vloži trud v nekaj, to stvar dokonča in je nato s tem zadovoljen. Kdo je, kaj je in kako je prišel do tega, če bodo vsa zadovoljstva, ki jih bomo dosegali, instantna? Instantna zadovoljstva imajo namreč kratek rok trajanja. In hitre rešitve, ki jih ponujajo novodobni guruji, že jutri morda več ne držijo vode.

Zygmunt Bauman je trdil, da se ljudje v postmoderni družbi obračajo proti takšnim praksam zaradi sekularizacije in razpada tradicionalnih religijskih okvirov. Na ta način naj bi iskali smisel v sodobnem svetu.

In najbrž tudi občutek varnosti. Kadar je v svetu toliko možnosti, se je težko počutiti varno, saj imamo občutek, da stvari nikoli niso zares predvidljive in dovolj stabilne. Človek za občutek varnosti vseeno potrebuje neki okvir. In kolikor nas okviri omejujejo, nas hkrati tudi ščitijo pred vseobsegajočim strahom nepredvidljivega. Človek se zmeraj giblje nekje na robu – čuti se ujetega, ker nima možnosti biti to, kar si želi, po drugi strani pa ima možnosti preveč, zato ne zmore izbrati prave.

Če bi potegnili rdečo nit čez večino teh knjig in govorcev, bi rekli, da je za dosego sreče treba predvsem »delati na sebi«. Je to res odgovor na večino težav, s katerimi se soočamo? 

Gotovo pot do zadovoljstva – kajti sreča je v resnici nekaj dosti bolj hipnega – predstavlja ravno nasprotno, in sicer povezanost z drugimi ljudmi in manjšo usmerjenost samo vase. Ena najdaljših študij razvoja v odraslosti univerze Harvard, ki teče že več kot 80 let, potrjuje, da so bolj kot denar ali slava pomembni prav zadovoljujoči bližnji odnosi. Torej povezanost z drugimi ljudmi in vključenost v skupino, družino, prijateljsko ali profesionalno skupnost. Usmerjenost izključno v individualnost zagotovo ne vodi v večje zadovoljstvo, ampak v svet, kjer je dovoljeno vse, samo da dosežemo cilj, pomemben izključno nam.

Govorite o solidarnosti. 

Govorim o občutku za sočloveka, o podpori, ki jo nudimo drugim, o prepoznavanju potreb drugega, ne zmeraj samo lastnih. Kar ne pomeni, da moramo biti ves čas servilni in se odpovedovati svojim ciljem. Gre za iskanje zdravega ravnotežja med enim in drugim. Sicer kot skupnost ne moremo obstati.

Ko govorimo o novodobnih gurujih, ne moremo mimo dejstva, da jih pogosto najdemo tudi na področju psihoterapije. To področje je pri nas neregulirano, poklica psihoterapevta uradno sploh nimamo.

V okviru javnega zdravstva res ne poznamo ločenega poklica psihoterapevta; s kolegi psihiatri takšnega novega poklica niti ne prepoznavamo kot potrebnega. Psihoterapija je ena od metod zdravljenja, ki pa je v dolgi in precej žolčni razpravi (spremljamo jo že precej časa, tako pri nas kot v tujini) izgubila pomensko jasnost. S tem terminom danes lahko označimo različne tehnike, pristope, metode in prakse, a problem je, da vse označujemo za psihoterapijo. To je tako, kot bi samo z uporabo besede »zdravljenje« vsebinsko zajeli vse, kar počne medicina. Kot »psihoterapijo« si lahko trenutno v Sloveniji vsak zamisli, kar si želi – in to tudi prodaja. V javnem zdravstvu zdravstvena zavarovalnica plačuje storitve s področja zdravljenja s psihološkimi terapijami psihologom, kliničnim psihologom ter psihiatrom in otroškim psihiatrom. V nekaterih terciarnih bolnišničnih timih izvajajo podporne oblike zdravljenja tudi drugi poklici, na primer socialni delavci, medicinske sestre, pedagogi, delovni terapevti, vendar gre za specifične time, ki jih vendarle vodijo zdravniki. Zdravnik je tisti, ki nosi odgovornost za zdravljenje bolnika. Tu se skriva bistvena razlika med zdravljenjem v javnem zdravstvenem sistemu, kjer vemo, kdo so zdravstveni delavci in sodelavci ter kdo ima kakšno odgovornost, in široko plejado različnih psihoterapevtskih storitev, ki se ponujajo zunaj javnega sistema.

Človek za občutek varnosti vseeno potrebuje neki okvir. In kolikor nas okviri omejujejo, nas hkrati ščitijo pred vseobsegajočim strahom nepredvidljivega.

V zasebnem zdravstvu lahko najdemo psihoterapevte, ki prakso opravljajo z vprašljivo izobrazbo in pogosto psevdoznanstvenimi metodami. V najbolj ekstremnih primerih gre za šarlatane, ki zdravijo z uporabo »energij«, kristalov in še česa. Kako je to sploh mogoče? 

Ta poslovna logika sega tudi na področje telesnega zdravja. Če se ozrete po trgu, boste hitro našli različne bizarne obljube takšnih in drugačnih ponudnikov, ki obljubljajo vprašljive metode zdravljenja dioptrije, različnih dermatoloških težav, okvar sluha, debelosti in še česa. Res pa je, da je to pereča težava predvsem na področju duševnega zdravja – ravno zato, ker govorimo o ljudeh, ki se znajdejo v duševni stiski ali imajo katero od duševnih motenj, kar pomeni, da govorimo o najranljivejših skupinah prebivalstva. Posebej ranljivi so prav otroci in mladostniki s težavami v duševnem zdravju in z nevrorazvojnimi, duševnimi in vedenjskimi motnjami, kjer pa je ponudba najrazličnejših storitev še nekoliko večja. To ni presenečenje, saj so starši, ki se srečajo s strahom pred otrokovo oviranostjo in boleznijo, morda celo strahom pred izgubo otroka, ko govorimo o najtežjih situacijah, pogosto pripravljeni dati zadnji evro ter hoditi od Poncija do Pilata, da bi pomagali svojemu otroku. Kar pa seveda prinese številne možnosti zaslužka in ponudbe storitev.

Zakaj država to dopušča? Mar ne bi morala prav država poskrbeti za takšne stiske?

Zakaj je država tako neskrbna, težko komentiram, tega si ne znam razlagati in se podobno sprašujem že 20 let. Približno toliko časa v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije hodimo na sestanke na ministrstvo za zdravje ter pošiljamo številne pobude, dopise in predloge, med drugim tudi za podelitev javnih pooblastil in urejanje licenc na področju klinične psihologije. Uspeli smo recimo spremeniti program specializacije, tako da zdaj vsebuje obvezno izobraževanje iz psihoterapije. Ena najbolj perečih težav je, da specializacija iz klinične psihologije še zmeraj ni financirana sistemsko, pač pa jo financira vsaka zdravstvena ustanova sama, torej sama usposablja človeka, ki naj bi nato opravljal specialistično dejavnost; enako velja za klinično logopedijo in medicinsko biokemijo. Prehodna rešitev je bilo financiranje velikega števila specializacij po interventnem zakonu za zamejitev posledic epidemije, ki pa se je zdaj izteklo. Zakaj je tako, pravzaprav ne vemo. Če bi bil človek nekoliko nanašalen, bi rekel, da nekdo namenoma sabotira to stroko, saj si težko predstavljam, da bi se to lahko zgodilo na kateremkoli področju medicine telesnega zdravja. Za duševno zdravje pa je, tako kaže, očitno dovolj dobro, če je tako.

Ostaniva pri psihoterapiji. To področje naj bi zdaj urejal novi zakon o psihoterapevtski in klinični psihoterapevtski dejavnosti, ki je prejšnji teden prišel v javno obravnavo. A nereguliranost področja je že privedla do razmaha različnih zasebnih zavodov, recimo Univerze Sigmunda Freuda – tudi Nova univerza napoveduje uvedbo študijskega programa iz klinične in uporabne psihoterapije –, ki ponujajo neakreditirane študijske programe psihoterapije. 

Že bežen pregled vsebine teh študijskih programov in nosilcev predmetov ne zdrži osnovne zdravorazumske presoje, da študente opremijo z vsem potrebnim psihoterapevtskim znanjem in znanjem za zdravljenje ljudi. Dobro je, da imamo v državi vsaj neko regulativo, ki deluje, da torej teh programov ne akreditira Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis). Kar pa ne pomeni, da bo tako tudi ostalo.

Položaj zasebnih psihoterapevtov je v resnici zelo udoben: sedijo, opazujejo, kritizirajo, potem pa ponujajo rešitve za sistem, ki ga ne poznajo.

Bi lahko glede na predlog zakona programi takšnih zasebnih zavodov v prihodnje vendarle dobili akreditacijo? 

To ni samo strah, ampak dejstvo, saj je zakon napisan tako, da kot pogoj – ne le za pridobitev novega poklica psihoterapevta, ampak tudi za opravljanje dejavnosti – predpisuje merila, ki so dobesedno pisana na kožo aktualnim študijskim programom nekaterih zasebnih fakultet. Očitno ni pomembno, da ima ministrstvo za zdravje vsaj tri razširjene strokovne kolegije, s katerimi bi se ministrica lahko prej posvetovala, prav tako ni pomembno, da imamo zdravstveni svet kot najvišji organ, ki naj bi presojal tako vsebine zdravstvenih programov kot poklicev v državi – z besedilom zakona so mnenja strokovnih kolegijev dobesedno povozili. Aktualna vlada se je v predvolilni kampanji sklicevala na to, da namerava slediti strokovnosti, pri poskusu regulacije področja psihoterapije pa zdaj s tem zakonom počne kvečjemu nasprotno. Z njim očitno sledi interesom nekaterih posameznikov. Dialog z ministrstvom se je v zadnjih letih na nekaterih področjih pomembno izboljšal, to je treba priznati, a na tem je ostal na zelo nizki ravni. In tudi odnos ministrstva do uporabnikov storitev s področja duševnega zdravja je – žal mi je, da moram uporabiti ta izraz – malomaren. Kot sem že povedala, ne verjamem, da bi ministrstvo ravnalo enako, če bi govorili o kateri drugi kronični nenalezljivi bolezni in ne o duševnih motnjah.

Ali bodo torej, če bo zakon sprejet v tej obliki, posameznike z duševnimi motnjami lahko obravnavali samo še ljudje z ustrezno izobrazbo? 

Samo na deklarativni ravni. Kajti človek, ki bo iskal pomoč in bo prišel k ponudniku storitev psihoterapije, ne bo nujno vedel, ali ima duševno motnjo ali je nima. Neustrezno usposobljen ponudnik teh storitev pa tega ne bo prepoznal, torej se lahko zgodi, da bo stanje ostalo enako. Po prebranem lahko sklepam, da bo zakon rešil vsaj tiste najbolj vprašljive primere ponudnikov, ki »zdravijo« s kristali in čim podobnim, pa še tukaj močno dvomim, da se bo »svet modrecev«, ki ga predvideva zakon, omejil samo na psihološke terapije, podprte z dokazi o učinkovitosti. Pri predlogu zakona, kot je napisan, je to praktično nemogoče.

Zanimivo je, da zakon predvideva različne oblike kroženja v zdravstvu. Sprašujem se, kdo bo to kroženje psihoterapevtom ponujal, kdo ga bo izvajal in kdo kasneje prevzemal odgovornost za njihovo delo. Med drugim predlog zakona za bodoče psihoterapevte poleg nabora ur izobraževanja in supervizije predpisuje tudi ure osebne izkušnje v psihoterapevtskem pristopu, za katerega se usposabljajo. Kar pravzaprav pomeni, da so na ministrstvu za zdravje prezrli, da se pristopi po vsebinah in zahtevanem številu ur razlikujejo. Usposabljanje iz kognitivno-vedenjske terapije, ki je za največ duševnih motenj prva izbira zdravljenja s psihološkimi metodami, na primer osebne izkušnje ne vključuje. Če sledimo vsebini zakona, bi to torej pomenilo, da bi bili edini na svetu, ki kognitivno-vedenjske terapije ne bi prepoznavali kot enega od izbranih pristopov na področju duševnega zdravja.

Predlog zakona je šele prišel v javno obravnavo, pred njim je še dolga zakonodajna pot. Kako urediti to področje, bi se lahko oprli na kakšen zgled iz tujine? 

Kot model urejanja psihoterapije zunaj zdravstva mi je blizu norveška rešitev – regulirana je v zakonu, ki ureja alternativno zdravljenje –, pa tudi rešitve večine držav, ki za različne oblike usposabljanj iz psihoterapije zamejujejo osnovne vstopne poklice in ne določajo samo stopnje osnovne izobrazbe. Na področju otrok in mladostnikov je eden zadnjih primerov prenosa dobre prakse iz tujine avstralski program CoolKids, program za spoprijemanje z anksioznostjo, podprt z dokazi o učinkovitosti, ki ga kot pomembnega prepoznava in njegov prenos v slovensko zdravstvo in šolstvo finančno v že tretjem projektu podpira ministrstvo za zdravje.

Vendar pa imamo v slovenskem zdravstvu tudi nemalo stvari, po katerih smo lahko vzor celo bolj razvitim državam. Tak je na primer koncept zdravstvenega doma, v katerem sva trenutno. Ljudje imajo praviloma v eni stavbi dostop do interdisciplinarne zdravstvene obravnave in širokega nabora preventivnih storitev in storitev zdravljenja. Tako na področju duševnega zdravja na primarni ravni delujejo multidisciplinarni timi že več kot 60 let. Zato niti ni nujno, da se zmeraj zgledujemo po tujini ali nekritično preslikamo rešitve od drugod. Dostopnost različnih oblik zdravljenja in pomoči prek pravic zdravstvenega zavarovanja je dobra. Drugo vprašanje pa je, ali imamo dovolj izvajalcev različnih zdravstvenih storitev in kako dolge so čakalne dobe.

Pri tem vseeno vemo, da malce šepamo. 

Drži, ampak resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja in program duševnega zdravja MIRA sta prinesla dolga leta nezamisljiv razmah izvajalcev storitev na področju duševnega zdravja v javnem zdravstvu, tako v zdravstvenih domovih kot v bolnišnicah in na klinikah. Jasno pa je, da tako razvejan sistem ne more začeti delovati v letu ali dveh. Ljudje se morajo usposobiti, timi vzpostaviti. Šele potem bomo videli prave učinke novih centrov po državi, namenjenih tako za krepitev zdravja kot za duševno zdravje otrok in odraslih ter za zgodnjo obravnavo otrok s tveganji za nevrorazvojne motnje. Gre za kompleksen sistem, v katerem se zaposlujejo večinoma deficitarni poklici, ki so na trgu težko dostopni, zasebna konkurenca pa je zelo visoka. Kot zelo pomemben korak pri skrajševanju čakalnih dob in zviševanju standardov obravnave vidim uvajanje novih specifičnih programov in ukrepov, zbranih v predlogu akcijskega načrta resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja. Upam, da bo vlada uspela uskladiti resorna ministrstva in ga jeseni sprejeti, da bomo lahko čim prej začeli z delom.

Prav argumenti z nasprotne strani, v mislih imam spet psihoterapevtski lobi, gredo v smer, da »krpajo luknje« v javnem zdravstvu. 

Njihov položaj je v resnici zelo udoben: sedijo, opazujejo, kritizirajo, potem pa ponujajo rešitve za sistem, ki ga ne poznajo, v katerem ne delajo ali pa so v njem delali zelo kratek čas in se potem odločili za zasebno prakso in ustanavljanje različnih šol, zdaj pa imajo nešteto idej, kaj početi v zdravstvu in kako ga izboljšati. Od zunaj, ne od znotraj, seveda. Ko imamo cesto z luknjami, se lahko odločimo te luknje krpati, lahko izberemo, s čim jih bomo krpali, še več, cesto lahko tudi asfaltiramo na novo. Vse to so možne rešitve. Ampak rešitve, ki jih ponujajo oni, so rešitve predvsem za njih. Za njihovo uveljavitev in vzpostavitev struktur, ki bi podpirale njihove študijske programe, omogočale stalen dotok novih študentov, predvsem pa zaslužek.

Po drugi strani ljudje zdravnikom več ne zaupajo. Pogosto slišimo, da nima smisla iskati pomoči v javnem zdravstvu – da se ti zdravnik tam nikoli ne bo posvetil tako kot zasebnik, psihiater pa ti bo samo predpisal tablete in te odslovil. Karikiram, seveda, ampak tak je pogost očitek javnosti. 

Zdravstveni delavci na področju duševnega zdravja smo v javnosti skoraj že demonizirani, češ da smo hladni, nečloveški predpisovalci zdravil. In včasih se zdi, sploh zdaj pri tem razkolu med nami in zasebnimi psihoterapevti, da smo prvi v službi zato, da ljudem škodujemo in jim kratimo pravico do pomoči, medtem ko je zasebna praksa prijazna, sočutna in uporabniku pisana na kožo. Ampak psiholog je v osnovi nekdo, ki je ta študij izbral, ker ga zanima človek in njegovo delovanje. Veliko nas je izbralo ta poklic tudi zato, ker težko prenašamo človeško trpljenje. Tukaj, verjamem, se z marsikom, ki je izbral študij psihoterapije, pogosto srečamo. Vendar pa ni dovolj samo sočutje in želja pomagati. Učinkovite psihološke terapije morajo izhajati iz spoznanj psihološke znanosti in imeti jasno razložljivo pot učinkovanja na človekovo čustvovanje, mišljenje in vedenje ter delovanje v medosebnih odnosih. Uporaba znanosti in vzpostavljanje sistemov kakovosti tudi z merjenjem učinka naših obravnav ne pomeni hladnosti in distanciranosti. Pri tem je seveda sočuten pogovor ob življenjskih stiskah dobrodošel in pomaga, ampak to je nekaj, kar bi morali negovati predvsem v medosebnih odnosih. Si res želimo živeti v družbi, v kateri moramo za sočuten pogovor plačati? Rada bi verjela, da ne.