Komentar / Čigav, kakšen mir?

Janko Lorenci

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Kolumna

Po novem se obe, Ukrajina in Rusija, uradno zavzemata za premirje, začetek pogajanj in konec vojne. To se sliši lepo, toda obe postavljata mirovne pogoje, ki so za drugo stran popolnoma nesprejemljivi. Hkrati imajo vse v vojno neposredno ali posredno vpletene strani – zlasti Ukrajina, Rusija, Unija in Amerika – vedno več razlogov, da se vojskovanje konča. Vojna škodi vsem, le Amerika ima od nje tudi nekaj kratkoročnih koristi.

Mir bi bil daleč najbolj blagodejen za Ukrajino. Vojna jo je v vseh pogledih izčrpala, človeške izgube so velikanske, perspektive pa mračne. Odločilno pri tem je dvoje – v vojni ji kaže slabo, saj ruske sile postopoma napredujejo, prebivalstvo pa je vedno bolj utrujeno od vojnih stisk. Druga grožnja: resno je ogrožena zahodna pomoč, brez katere bi se država hitro znašla v brezupnem položaju. Kočljiv je tudi položaj Zelenskega; politično ga ogrožata in nadaljevanje vojne in morebitni mir.

Rusija je preživela vojno izčrpavanja, ima tiho podporo večine svetovnega juga, vojaško se je modernizirala in je v tem pogledu nevarnejša kot pred agresijo. Toda če se bo zahodna pomoč nadaljevala in stopnjevala, bo njena zmaga negotova, vojna dolga in tvegana tudi za Putina. Med Rusi prav tako narašča nasprotovanje vojni, država pa je vedno bolj odvisna od Kitajske in zanikrnih držav, kakršna je Severna Koreja. Hkrati vojna spreminja Rusijo iz mehke diktature v trdo, trdi avtoritarci pa so pogosto bolj ogroženi od mehkih.

Ključne stvari za Ukrajino se ta čas dogajajo v Ameriki. Če bo na novembrskih volitvah zmagal Trump, bo po lastnih napovedih sklenil dogovor s Putinom in končal vojno, najbrž tako, da bo s pogojevanjem ameriške pomoči Ukrajino prisilil v mirovni sporazum. Trump je nevarna in klavrna figura, nikakršen mirovnik, a v tem primeru zastopa realne ameriške geostrateške interese. Z nadomestno vojno v Ukrajini je Amerika Rusijo potisnila v naročje Kitajske, ta pa je edini pravi ameriški tekmec za svetovno prevlado.

In Unija? Do Ukrajine nima svoje politike, ampak tradicionalno caplja za Ameriko. Tudi v njej potekajo procesi v škodo Ukrajine. Evropske volitve so potrdile napredovanje skrajne desnice, ki je zvečine za hitro končanje ukrajinske krize. Unijo vojna ekonomsko in socialno slabi, to povzroča družbeni nemir, krepi skrajno desnico, ustavlja zeleni prehod, skupnost pa rahlja. Putina zlepa ne bo odneslo z oblasti in Evropa bo morala z njegovo Rusijo živeti naprej. Konec vojne, ureditev odnosov z Moskvo in s tem povezane lastne koristi so v živem interesu Unije.

Toliko bolj, ker lahko ameriške volitve čez noč ustvarijo popolnoma nov položaj. Kaj bo storila Unija, če zmaga Trump, se sporazume s Putinom in ustavi pomoč Ukrajini? Bo potem ustavila pomoč tudi sama, Ukrajino pa obsodila na hiter in grozovit poraz? To bi bila popolna odpoved dosedanji politiki. Bo tudi ona začela siliti

Kijev v pogajanja? Ali pa bo prevzela celotno breme dosedanje zahodne pomoči, se dodatno oslabila, v državah članicah pa še spodbudila krepitev skrajne desnice in povečala nasprotovanje tistih, ki simpatizirajo s Putinom? Odnosi z Rusijo bi se v tem primeru do konca zaostrili, ameriški vojaški dežnik nad Evropo pa bi se lahko vsaj priprl, saj Trump napoveduje spremembe v Natu.

To so realne in nevarne perspektive, do ameriških volitev pa je le še nekaj mesecev. Zdaj še slepci vidijo, kako neumna in kratkovidna je bila evropska politika, ki se ni nikoli skušala strateško osamosvojiti od Amerike in tudi zato ni storila nič za konec vojne.

Čas kopni kakor dim, a zdaj morda lahko še kaj napravi. Kako? Tako, da Ukrajini še naprej pomaga z orožjem in denarjem, da se ne sesuje, hkrati pa jo, v bistvu tako, kot bo to domnevno storil Trump, pripravi do pogajanj. Rusiji gre tačas vojaško bolje, a tudi njej bi konec vojne prinesel veliko olajšanje. Za mir pa ji bo treba nekaj dati – denimo ukrajinsko nevtralnost in trdno zagotovljeno avtonomijo za ukrajinske Ruse. Res je Rusija agresor, a v tej vojni ni nedolžnih. Predvsem pa mir ni dosegljiv brez kompromisov. In mir je zapoved časa.

Mirovno akcijo lahko Unija izvede z ameriškim soglasjem ali brez njega. Če vemo, kako nerealno bojevit do Rusije je sedanji in verjetni prihodnji vrh Unije, pa bi bila taka nova odločnost, ki predpostavlja osamosvojitev od Amerike, majhen čudež. Toda Unija se bo po morebitni Trumpovi zmagi znašla pred enakimi dilemami, le da bo zanjo položaj takrat morda še slabši – nepredvidljivi Trump bo dejstvo, vojna sreča se lahko odločno prevesi na rusko stran, skrajna desnica bo še bolj pritiskala … Če bi Unija ravnala samostojno in v svojo korist že v zgodnejših fazah vojne, bi k njenemu koncu pripomogla bistveno laže kot zdaj, ko je Trumpova izvolitev verjetna in blizu, Ukrajina pa vojaško v defenzivi. Tudi zdaj možnosti za konec vojne z evropsko pobudo niso zapravljene. A glede na stanje vodilnih glav v Bruslju smo lahko pesimisti; Bruselj bo najbrž mečkal naprej, se obnašal bolj starčevsko od Bidna in nebogljeno čakal, kaj bodo prinesle ameriške volitve.

Zastavki ukrajinske vojne pa so velikanski. Ponovimo: mir je prva zahteva časa. Dokler bo pelo orožje, se globalno ne more resno začeti zeleni prehod, nadaljevalo se bo pešanje demokracije, pospešeno oboroževanje in militarizacija – procesi, ki se lahko z malo smole končajo celo z jedrskim spopadom. Ukrajina je problem vsega sveta, najbolj pa problem Evrope, ki se ji je tako skisalo, da se lahko v primerjavi z veliko večino evropskih voditeljev celo Trump predstavlja za mirovnika. Ti voditelji nočejo vedeti: daljša ko bo vojna, več ljudi bo pobila; neposredno zlasti Ukrajincev in Rusov, posredno pa tudi Američanov, Nemcev, Nigerijcev, Estoncev, Eritrejcev, Slovencev …