Nekaj je v vodi

zadržan

Dekliščina groze.

Ko se Meg (Hiftu Quasem) in Kayla (Natalie Mitson) ponoči sprehajata po Londonu, ju brutalno, sadistično napadejo štiri homofobična dekleta (Meg povsem razbijejo), toda ko se leto kasneje znajdeta na rajskem tropskem otoku, kjer se naj bi poročila njuna prijateljica Lizzie (Lauren Lyle), začne to dekliško skupnost, v kateri sta še družici Cam (Nicole Rieko Setsuko) in Ruth (Ellouise Shakespeare-Hart), mučiti, strašiti, brutalizirati in terorizirati še hujša pošast – morski pes. Agresiven, vztrajen, nezadržen. Logično: punce pred njim z otoka zbežijo na morje. Logično: čoln, v katerem bežijo, kmalu trči ob čer in potone. Logično: punce obtičijo v morju – same, nemočne. Logično: ena izmed njih ne zna plavati. In logično: mimo pripelje jet-set jahta, ki jih ne opazi. Pod njimi morski pes, serijski morilec, ki se mu – logično! – nikamor ne mudi, med njimi pa – spet logično! – nobene šepetalke morskim psom.

Okej, morski pes nadomešča Spielbergovo žrelo (in velikega belega iz Collet-Serrajeve Nevarnosti iz globine in Kentisovih Počitnic groze), a tudi Trumpa. In Putina. In Orbana. In druge zatiralce skupnosti LGBTQIA2S+. Morski pes je koristni idiot patriarhata, sila narave, ki skuša kaznovati ženske, posebej obe »nenaravni« bitji. Punce se dobro borijo, a kulturni boj je čedalje bolj krvav. To niti ni več boj, ampak mesarsko klanje. A reči moram: homofobinje so strašnejše od morskega psa. (kino)