Beverly Hills Cop

zadržan +

Ni penzije za klišeje.

»Policaj sem trideset let, črn pa še dlje,« dahne Axel Foley (Eddie Murphy), manični detroitski policaj, ki se spet zavihti na Beverly Hills in ki nekemu bad guyu sikne, da je gledal preveč filmov – sam je videl preveč klišejev. Dobro znan kliše, sicer utrudljivi deus ex machina, mu da hčerko (Taylour Paige), ki jo je zanemaril (prasec! – da v Detroitu ne bi zapadla v slabo družbo, jo je poslal na Beverly Hills!), tako da se zdaj – ko je odvetnica z Beverly Hillsa in ko skušata s pomočjo njenega bivšega (Joseph Gordon-Levitt), sicer detektiva, potolči zaroto, v kateri se mehiški karteli objemajo z elegantnimi, dizajnersko oblečenimi, skorumpiranimi policaji (Kevin Bacon) – stalno prepirata. No, zgodbe se ne boste najedli. Tam je le pro forma. To ni Kralj Ojdip. Še manj Stari.

Top Gun je bil esenca osemdesetih let prejšnjega stoletja – in ko je dobil nadaljevanje (Maverick), je bilo povsem jasno in neizbežno, da ga bo dobil tudi Policaj z Beverly Hillsa, druga esenca osemdesetih. Axel F – sicer že tretje nadaljevanje Policaja z Beverly Hillsa – pa je tudi esenca novega milenija, dobe reciklaže, rimejkov, nadaljevanj, predzgodb, rebootov, reimaginacij, saj se štikli iz prvih Policajev – Neutron Dance, Shakedown, The Heat Is On, Faltermeyerjeva Axlova tema ipd. – kopičijo s takšno vnemo in naglico kot liki/igralci (Judge Reinhold, John Ashton, Paul Reiser, Bronson Pinchot ipd.) in situacije iz prvih Policajev (tovornjak, ki povzroči prometni kaos, Axel, ki se z vsemogočimi šaradami prebija v jet-set klube ipd.), ki nam kakopak »povejo«, kaj naj čutimo, ali natančneje – ki nam zapovejo, da moramo čutiti nostalgijo. Najprej pomislite, da bi morali začutiti nostalgijo po osemdesetih (doživljanje sedanjosti kot preteklosti) ali nostalgijo po nostalgiji (doživljanje preteklosti kot sedanjosti), a dejansko gre za nov tip nostalgije: nostalgijo po »vsebini«. V slogu: ker ste gledali to (četrtega Policaja), si poglejte še to (prvega, drugega, tretjega Policaja).

In ker ste gledali to, ste gotovo pripravljeni na »more like this«. Novega, stopetdesetmilijonskega Policaja razpečuje Netflix, zato si lahko pogledate »še druge filme, v katerih igrajo zvezdniki Policaja z Beverly Hillsa«. Začutite »vsebino«! Začutite algoritem! Začutite digitalno povezanost »vsebin«! Začutite Netflixov večni klimaks! Začutite empatijo do kurirane, serialne komodifikacije! Začutite FOMO! Začutite feedifikacijo! Začutite neskončnost! To je paradoksalen tip nostalgije – to ni več nostalgija po preteklosti, ki se je nekoč končala, temveč po preteklosti, ki se nikoli ne konča, po filmih in serijah, ki se nikoli ne končajo in ki se nadaljujejo in nadaljujejo in nadaljujejo in nadaljujejo. Kot bi rekla Alexandra Fiorentino-Swinton (Real Life): »Kako naj bomo nostalgični po medijih, ki se nikoli ne končajo?« (Netflix)