V službi družbe

Tomato Košir (rojen leta 1978 v Kranju) sodi med naše najpomembnejše grafične oblikovalce. Za svoja presežna dela, od vizualnih komunikacij do vizualnih komentarjev, je prejel nekatere najuglednejše nagrade, nazadnje letos spomladi nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke v umetnosti. Prislužil si ga je z »vrhunskim oblikovanjem, katerega lastnosti so skrbno premišljena večplastna vsebina, likovno kakovostna, izčiščeno odmerjena grafična zasnova ter obrtniško natančno izpeljani projekti, ki odsevajo trenutno družbeno situacijo«. V utemeljitvi nagrade smo še prebrali, da imajo njegova dela »izjemno sporočilno moč«.

Prah je začel dvigovati že v študentskih letih: ikonični logotip ministrstva za kulturo, v katerem so med črke v besedi kultura vrinjena ločila in ki še danes krasi pročelje njegovega sedeža na Maistrovi ulici v Ljubljani, je oblikoval kot del seminarske naloge. To jo je nato pod mentorstvom Ranka Novaka razširil v diplomsko delo, s katerim je leta 2001 zaključil študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tam je slabo desetletje kasneje nekaj časa tudi predaval. Še desetletje pozneje, v času tretje vlade Janeza Janše, pa je ta logotip za naslovnico Dnevnikove priloge Objektiv, ki jo redno opremlja že od leta 2011, preobrazil v vizualni komentar, ki ga je namesto besede »kultura« zgovorno krasila beseda »sramota«.

Čeprav Košir dobršen del časa posveča predvsem vizualni komunikaciji za različne organizacije, denimo celostnim grafičnim podobam, so njegova najslovitejša oziroma širši javnosti najbolj znana dela prav ti tako imenovani komentarji, torej pronicljive metaforične grafike, s katerimi obdela žgoča družbena vprašaja in s katerimi po navadi opremlja članke in naslovnice tiskanih medijev. »Bistvo oblikovalskega dela je navadno v reševanju naročnikovih komunikacijskih težav, vizualni komentar pa me vplete tudi intimno, osebno. Gre za močan preplet z družbenim angažmajem, zato je tako delo zelo nagrajujoče, saj se pri njem aktiviram kot državljan,« pravi.

Čeprav je imel v študentskih letih, ko se je s skupino sošolcev odpravil v New York, kjer so si prislužili nagrado za izjemen dosežek v tipografiji, ki jim jo je podelila ugledna tipografska ustanova Type Directors Club of New York, želje po karieri v tujini, se je ustalil na domačem terenu. To pa ne pomeni, da je omejen le na delo za domače naročnike, daleč od tega. Pozornost zbujajoče vizualne komentarje je v zadnjem desetletju ustvarjal za nekatere najpomembnejše tuje časnike, kot so na primer bruseljski Politico, britanski The Guardian in italijanski Internazionale, če jih naštejemo le nekaj.

V intervjuju, med katerim je pestoval ljubko Miš, psičko pasme kavalir kralja Karla, ki ga spremlja tako rekoč na vsakem koraku, je mimogrede omenil, da njegov vizualni komentar ravno tisti dan krasi naslovnico Politica. Naslovno temo, v kateri se je časnik spraševal, zakaj mladi volijo skrajno desnico, je opremil z ribiškim trnkom, zataknjenim v kvadratek na glasovnici. Nekaj mesecev prej je podpisal še eno, izjemno odmevno Politicovo naslovnico. Naslovno temo, v kateri je pisec ugotavljal, kako je vojna med Izraelom in Hamasom razkrila nepomembnost Evropske unije, je opremil s podobo šestih raket, katerih izpušni plini se na nebu sestavljajo v podobo Davidove zvezde.

Genocid v Gazi je kasneje (vizualno) komentiral tudi za Dnevnikov Objektiv in ustvaril eno svojih najbolj prepoznavnih in sporočilno najmočnejših naslovnic doslej. Za naslovno temo Gaza: madež, ki bo ostal je na prazno belo naslovnico nakapljal umetno kri v obliki klicaja, kri pa se je prelivala po vsem časopisu, tako da je krvavi madež bralce spremljal od prve do zadnje strani. S to naslovnico si je po 23 letih prislužil še eno nagrado prej omenjene newyorške ustanove Type Directors Club, tokrat v kategoriji komunikacijskega oblikovanja, ter posebno priznanje Art Directors Cluba New York.

Tem lovorikam ni pripisal pretiranega pomena: ob prejetju nagrade je za Dnevnik povedal, da je »trepljanje po ramenih nebistveno, gre predvsem za razširitev svojega medijskega dosega za komunikacijo pomembnih tem. Naj se genocid konča in obsodi, žrtvam pa naj se pomaga in Palestina mednarodno prizna. Naj se tisti, ki politično hodijo po jajcih, vsaj za minuto vživijo v kožo iztrebljanih.«

Tomato Košir svoje vloge vizualnega komentatorja ne vidi zgolj kot službo, temveč kot poklic, saj je prepričan, da je bil za to nekako poklican, pri čemer poudari: »Upam, da to ne zveni preveč pretenciozno.« Tako čuti tudi zaradi številnih doživetij, pri katerih se je ta poklic izkazal za nekaj osebno izpolnjujočega, celo katarzičnega. »Pri tistih delih, ki so mi prinesla nekakšno katarzo, je bil moj naročnik pravzaprav splošno oziroma javno dobro,« pravi. In ponovno doda: »Upam, da tudi to ne zveni preveč pretenciozno, a resnično se mi zdi, da sem pri nekaterih komentarjih pravzaprav v službi družbe, ne zgolj v službi naročnika.« Prepričan je namreč, da je, ker so »tiskani časopisi in linearna televizija večidel izgubili prejšnjo vlogo nosilcev aktualnih dnevnih novic, dober komentar vse pomembnejši in vse aktualnejši žanr, ki postaja glavna dodana vrednost tradicionalnih medijev«.

Zelo se je izkazal tudi na primer pri delu za časnik The Guardian. Njegovo domiselno rešitev za naslovno temo Doba besa: ultimativni vodnik po jezi, pri kateri je naslovnico časnika oblikoval tako, da je videti kot (v izbruhu jeze) zmečkana, je opeval sloviti ameriški pisec Steven Heller, kritiška avtoriteta na področju grafičnega oblikovanja, legendarni likovni urednik časnika The New York Times ter soustanovitelj podiplomskega študija na akademiji School of Visual Arts v New Yorku. V zapisu za svoj spletni portal The Daily Heller je Koširju podelil »neuradno nagrado za najučinkovitejšo vizualno zasnovo, ki sem jo kadarkoli videl na naslovnici revije, knjige ali plošče, na plakatu ali brošuri«.

Košir je vizualne komentarje sprva ustvarjal le po naročilu urednikov, ker pa je to v njem, kot pravi, »prebudilo aktivnega državljana«, se je na nekatera družbena in politična vprašanja začel odzivati tudi samoiniciativno. Na oblikovalski poklic sicer gleda bolj kot na obrtniško delo, ločuje ga od umetniškega delovanja in se načelno ne vidi kot umetnika. Tudi takrat ne, ko kakšen vizualni komentar ustvari iz lastnih vzgibov. »V našem poklicu orodja seveda črpamo iz likovne umetnosti, nismo popolnoma izvzeti iz tega konteksta, zato je ostro ločnico med oblikovalskim in umetniškim delom dokaj težko definirati, a oblikovalci se moramo zavedati, da je naša primarna naloga reševanje problemov drugih, včasih tudi reševanje problemov širše javnosti, nikoli pa ne gre primarno za reševanje naših intimnih težav.«

Pri tem se skuša izogniti tudi temu, da bi ga pretirano zaznamoval avtorski, značilen, takoj prepoznaven slog ustvarjanja, čeprav priznava, da ni prepričan, »ali sem pri tem najuspešnejši«. V prvi vrsti se trudi predstaviti izdelek, storitev ali neko družbeno temo, »če pa sem pri tem postal takoj prepoznaven, si tega absolutno ne štejem v plus, saj to vidim kot rezultat izrazne ozkosti,« pravi. In doda: »Če se profiliraš preozko, je to prej pomanjkljivost kot prednost.«

Vseeno pa lahko pri številnih učinkovitih, izstopajočih dizajnih in zgovornih vizualnih metaforah, ki s preprostim slikovnim jezikom povejo več kot tisoč besed, pogosto dokaj hitro zaslutimo, da gre za dela Tomata Koširja. Rdeča nit tega prepoznavnega sloga je avtorjeva naklonjenost »semantiki in semiotiki, zanimanju za tipografijo in načelni minimalizem, ki navadno rezultira v visoki hitrosti podajanja informacij«. »Hitrost je največja primerjalna prednost našega poklica,« meni.

Kot eno najpomembnejših razsežnosti ustvarjanja vizualnih komentarjev prepoznava iskanje ravnovesja pri razumljivosti vizualnih metafor, saj te ne smejo biti preveč abstraktne, poetične in nejasne, hkrati pa ne smejo biti pretirano banalne ali na prvo žogo. »Primarni strah pri tem poklicu vizualnega kodiranja je, da naša ciljna občinstva ne bodo znala razbrati tega, kar sporočamo,« pravi. Eno najnevarnejših pasti vidi »v grajenju asociacije na asociaciji, pri čemer je lahko avtorju interno neka ideja odlično razumljiva, javnost pa ne bo imela dostopnega kodirnega ključa med izvorno in sekundarno asociacijo, zato je ne bo razumela«.

Ravnovesje nenehno išče tudi, ko se skuša vživeti v ciljno občinstvo, v to, koliko v kontekstu neke izbrane teme že razume: »Pri nekaterih vizualnih komentarjih moram nagovoriti najbolj splošno javnost, pri čemer lahko računam na njeno splošno razgledanost, v drugih primerih bralca nekako provociram, da v njem zbudim zanimanje za neki članek in tako vzpostavim suspenz, sporočilo mojega dela pa mu bo jasno šele, ko bo članek dejansko prebral. Včasih moram na naslovni strani ponuditi povzetek celotne teme, pri čemer ne smem pustiti veliko odprtega prostora za interpretacijo.«

To, kako se loti dela, mora seveda prilagoditi kulturnemu kontekstu, saj veliko ustvarja za tuje naročnike. Med drugim opaža, da je »za domače naročnike ob tem, da imam z njimi že vzpostavljeno zaupanje, včasih lažje delati tudi zaradi nižje stopnje konservativnosti. Ponudijo ti več vhodnih informacij, svoboščin pri zornem kotu, razponu humorja, pri delu za tuje medije pa gre večkrat za hojo po jajcih, saj moram biti izrazito previden, kar se tiče njihove specifične politične korektnosti.«

To pride še najbolj do izraza pri vizualnih komentarjih, ki stavijo na humorno noto. »Humor je lahko zelo učinkovito orodje, ki pa seveda ni vedno ustrezno,« pravi. »Podobno je denimo z glasnostjo, s katero nagovarjam bralce. Včasih lahko ’na ves glas nekaj vizualno izpostavim ali zakričim’, pa mi naslednjič zaradi tega ne bodo več verjeli, da ’prihaja volk’. Po drugi strani moram biti pozoren, da tovrstna previdnost ne preide v avtocenzuro.«

Po svoje mu to, kdaj se je primerno šaliti in kdaj ne, narekujeta notranji glas razuma in intuicija, pravzaprav pa je prepričan, da so pri tem najpomembnejši odzivi ljudi, ki jim zaupa. »Ključna je distanca, ki jo imajo drugi do mojega dela,« pravi. »Vselej je priporočljivo imeti dve tovrstni ekipi, eno znotraj uredništva in drugo v svojem civilnem krogu.« Čeprav se oblikovalsko delo pogosto zdi delo volka samotarja, je Košir prepričan, da »ta svet deluje po načelu najšibkejšega člena. Močen si toliko, kolikor je močna tvoja ekipa.«

Zaradi dolgoletnih izkušenj pri delu za naročnike mu je v kri prišlo tudi zavedanje, da se ne sme preveč navezati na svoje ideje, četudi se mu izvorno zdijo zelo ustrezne: »Vsi vidiki vizualnih komunikacij delujejo po načelu ’killing your darlings’ [ubiti svoje ljubljenčke, op. p.]. To, da se zatreskam v neko rešitev, nujno ne pripomore h kakovostni izpeljavi naloge. Morda za trenutek pomiri delovno anksioznost, a prava nagrada, torej osebno zadovoljstvo ali celo katarza, o kateri sva govorila prej, bo prišla zgolj, če profesionalno opravim delo, za katero so me angažirali, če torej dobro odslužim bodisi organizaciji, za katero komuniciram, bodisi družbeni temi, ki jo komentiram,« pojasnjuje.

Pri sprejemanju tem, ki se jih loti z vizualnim komentarjem, je precej izbirčen, saj se morajo skladati z njegovimi vrednotami, političnimi prepričanji in pogledom na svet, kar (vsaj deloma) reši že z izbiro medijev, s katerimi sodeluje. »Ti so ideološko toliko usklajeni, da do zavračanja tem ne pride prepogosto, se pa to vseeno kdaj zgodi,« pravi. »Veliko pogosteje kot zaradi ideoloških nestrinjanj bom ustvarjanje vizualnega komentarja zavrnil takrat, ko si moram priznati, da mi v zelo kratkem času ne bo uspelo najti dobre rešitve za dani problem. Od poziva urednika do oddaje vizualnega komentarja v tisk za dnevno časopisje navadno mine le približno od štiri do sedem ur, včasih še manj, vizualni komentarji pa so tudi hitro pokvarljiva roba, zato je pri tem delu treba biti zares ažuren,« pojasni.

Po drugi strani lahko prav ta časovni pritisk zagotovi res ploden teren za dobre zamisli. »Tukaj gre za specifično stanje hiperfokusa,« je prepričan, a poudari tudi, da takšni pritiski »dokazano povzročajo tudi negativne fiziološke spremembe v možganih,« zato se tem nalogam posveča bolj občasno, da se ne bi ujel v past hektičnega in instantnega reševanja problemov na kratke proge. »Od vizualnih komentarjev ne bi mogel preživeti. Po eni strani zato, ker je to delo razmeroma slabo plačano, po drugi pa zato, ker moram biti prizanesljiv do svojega prefrontalnega korteksa,« pravi.