Benjamin Labatut: Slepa luč

+ + + +

Kvantum nesmisla

Benjamin Labatut, Čilenec (rojen leta 1980), pravzaprav stopa po poti, ki jo je z uspešnico markiral Daniel Kehlman v Izmeri sveta, ko je pisal o dveh genijih. Prvi je Humboldt, ki je prekrižaril vsa morja, preplezal vse vršace vseh celin, dal ime orjaškemu lignju in bil vsestransko mobilen in dejaven. Njegovo delovanje presvetljuje z Gaussom, ki je dal nekaj matematičnih prispevkov, recimo ime krivulji, vendar pa ni zapustil domačega kraja in je, po Kehlmanu, skozi podstrešno okno videl dlje, razumel več in imel bolj razgiban, čeprav manj praktičen um.

Slepa luč ni roman, še proze, razen v sklepnem delu, je bolj malo. Gre za literarizirane biografije fizikalnih genijev, pričevanja o njihovih uspehih in metodah, v katerih je faktičnost in preverljiva dostopnost tam, kjer ni podatkov, pač dopisana s fikcijo. Po načelu, da je resničnejše tisto, kar bi se po zakonih verjetnosti moralo zgoditi (literatura oziroma umetnost), nasproti tistemu, kar se je naključno zgodilo (zgodovina).

Labatut, ko govori o vrtu in sosedu, ki ga je usoda ene od opisanih bolezenskih zgodovin svarilno odvrnila od nadaljnjega ukvarjanja z matematiko, seže na polje lastnih spominov in morda opozori na naključnost geneze lastnega dela, vse pa zato, da bi opozoril na naključnost pri ključnih odkritjih sodobne fizike. Pri tem posebej omeni Haberja, ki je sicer zaslužen za pridobivanje umetnega dušika, gnojila, ki je omogočilo demografski razrast, vendar je možak, čeprav je s kaplarjem Adijem doživljal iperit in njegove gorčične blagodati, izumil tudi nadvse učinkovit insekticid, zyclone, predhodnik ciklona B, težkega plina, ki je potem uspešno zavzemal pljuča Haberjevih sojudov v tuškabinah. Ošvrkne boje v kvantni fiziki, med Heisenbergom in Schrödingerjem, oba sta obdana z navijači, in Einsteina predstavi kot konservativca, ki mu ni uspelo čez lastno destrukcijo prostor-časa in je vneto, s starčevsko trmo zavračal dognanja na področju, na katerem je še do takrat veljal za avtoriteto.

Vendar je v jedru Slepe luči zgodba o genijih, sorodna tistemu, kar smo vedeli o norosti nemških romantičnih pesnikov, vendar prenesena na znanstvenike. Njihovo vročično, kot samodejno zapisovanje, kadar se jim je odprlo, pogosto jutranje nerazumevanje lastnih zapiskov, vizualizacija problemov, mukotrpno ukvarjanje s snovjo, neredko za ceno normalnosti. Slepa luč je sorodna pričevanjem o ustanoviteljih velikih religij; post, nerednost, osredotočenost na onstran, priganjanje telesa do roba šibkosti (Jezusova puščava in skušnjavec, Budovo sedenje pod kruhovcem), nakar uvid. Enako skrivnosten, skoraj onstranski, onstran vseh shem in pričakovanj, zraven takoj omahovanje, kaj vse skupaj sploh je in kaj bo iz tega. Labatut napiše življenjepise genijev, osredotočene na način in okoliščine odkritij, vse to na podlagi dejstev in pisem in pričevanj, vendar slepe pege zapolni z literaturo. Elegantno, šokantno čtivo, ki pomika meje med genialnostjo in norostjo na nova področja.