Manca Erzetič: Hermenevtika pričevanja 

+ + + +

Avtorica je filozofinja in se opira na Heideggerjeva, Ricœurjeva in Agambenova dela, vsebina pa je posebna oblika spomina, ki jo prinaša pričevanje. A pričevalec ni očividec, ki pripoveduje o dogodku, ki ga je videl, govori o kontekstu, katerega del je bil sam. Toda: ali je hkrati sposoben tudi izpričati smisel? Grozljiva travma človeku okrne spomin in ga postavi v nezmožnost pričevanja.

Prav take travme so objekt knjige, ki se posveča posebnemu tipu pričevanj – izkušnjam totalitarizma, ki so jih ubesedile žrtve nacizma v koncentracijskih taboriščih in komunizma na Golem otoku. Toda enostavna pot se takoj zaplete: ubiti molčijo, v njihovem imenu govorijo preživeli. Toda ti, ki so preživeli Auschwitz, nosijo s seboj občutek krivde, da so ostali živi, morda celo na račun pobitih. A četudi to preidemo, nam ne ostane priča nasploh. Pač pa priča, ki ostane priča (Boris Pahor), priča, ki se odpove priči (Primo Levi), priča, ki postane nepriča (golootočan Marijan Rogić), in od tod še tri variante: nepriča, za katero hočejo, da je priča (Adolf Eichmann), nepriča, ki hoče biti priča (Jovo Kapičić, vrhovnik Golega otoka), in neprava priča (Edvard Kocbek).

In nato še nadaljnja asimetrija: po zlomu nacizma so preživeli taboriščniki pričevali, po izpustitvi z Golega otoka pa so bili taboriščniki dolžni podpisati zavezo, da o tem ne bodo spregovorili. Postali so neme priče, doživeli so izbris pričevalcev, ki je vladal tri desetletja. Četudi je kdo kaj črhnil, ga je režim v hipu sankcioniral in njegov govor označil za laž.

Pahor, ki je osrednja figura dela, sam ni bil filozof, zato je pričevanje postavil kot vir spoznanja. Ko je predaval po šolah, je dijake napeljeval na razmišljanje: zgodovino, o kateri vas učijo, soočite s pričevalci. O preteklosti sprašujte ljudi, ki so jo sami doživeli.