Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 29  |  Uvodnik

Uvodnik / Magnifico

Žal je zgodba o koncertu Magnifica v ljubljanskem Tivoliju le nova neprijetna zgodba o mestu Ljubljana, ob tem pa še izredno mučna za vse, ki cenijo Roberta Pešuta - Magnifica. Njemu namreč nikoli ni bilo mogoče nič očitati, znal je rahljati spone te družbe, veliko ji je dal kot glasbenik. A zdaj je Magnifico osrednja oseba izjemno neprijetnega nasilnega uveljavljanja volje v mestu.

Magnifico si je zaželel imeti veliki koncert v mestnem parku Tivoli, dvodnevno zabavo za več desettisoč ljudi. In leta 2015 bi se nam verjetno zdelo čisto normalno in sprejemljivo, da se osrednja zelenica sredi parka v imenu glasbenega dogodka potaca in uniči ter se v naslednjih nekaj mesecih počasi poskuša spet ozeleniti. A smo leta 2024, trava ni več zgolj trava, na park ne gledamo več zgolj kot na zeleno površino za sprehode in druženje, ampak v njem vidimo košček pljuč Zemlje. Danes je vse drugače, vsako drevo in vsaka zaplata trave šteje, na vse se pazi, podnebne spremembe so pač spremenile naš pogled. S tem ko bi državni zavod za varstvo narave glasbeniku sporočil, da žal koncerta ne bo, ker so dandanes standardi varovanja narave drugačni, kot so bili nekdaj, bi se v normalni družbi zgodba končala, moder glasbenik pa bi si poiskal novo lokacijo za koncert. A to se ni zgodilo.

Ni šlo le za Magnifica, ampak tudi za njegovega menedžerja Igorja Ariha in ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ta dva testosteronska moška, danes bi ju mladi okarakterizirali kot toksična, sta se odločila, da ne bosta pustila nikomur, da bi jima nasprotoval. Janković se je lotil spreminjanja mestne ureditve Tivolija, degradiral del parka le zato, da državni zavod ne bi več odločal, Arih pa izvaja grdo kampanjo zoper vse, ki so se upali reči ne izvorno sicer simpatični ideji o koncertu v mestnem parku, ki pa jo je žal že povozil čas. In ta dva moška, nasilna in glasna, niti ne razumeta, da je največja žrtev njune neizmerne agresije prav sam Magnifico. On je tisti, ki izgublja v očeh javnosti. On je tisti, ki sta ga postavila v položaj družbenega nasilneža. On je tisti, ki mu je v naših očeh vseeno za park in posledice. On je tisti, ki ga je v naših očeh povozil čas in je zdaj samo še en moški, ki uveljavlja svojo voljo in se pri tem še sam sebi smili. Ja, vedno so nam bili »simpatični« moški z močjo, ki se prikazujejo kot žrtve nesramnega sistema. In najhuje je, da Magnifico ne razume, da s tem ravnanjem – popuščanjem omenjenima moškima – v očeh svojih fanov raztaplja vse tisto, kar je nastalo v dolgih desetletjih odnosa med ustvarjalcem in njegovim občinstvom. Janković in Arih se igrata z vsem, kar je ustvaril v dolgih letih.

A vrnimo se k besedni zvezi, da je omenjeni projekt »povozil čas«. Če za koga napišemo, da ga je povozil čas, se namreč ne more braniti, je odpisan, vzamemo mu sploh možnost, da se oglaša – ker s tem rečemo, da tako in tako ne razume. A namenoma smo uporabili to besedno zvezo, ker je tako močna kot županova večina v mestnem svetu, saj degradira drugo stran, jo diskvalificira, Jankovića razglasi za nekoga, ki ne razume, ne more razumeti in nikoli ne bo razumel. Pa to mislimo? Da. Janković je lahko župan še dva mandata, lahko postavi še naslednjih osem stekleno-betonskih kolosov, pa bo še vedno človek, ki ga je čas povozil. Seveda to pišemo le zato, da demonstriramo njegovo nasilje. Nam kaj more, ko ga tako diskvalificiramo? Nič. A to njegovo nasilje se ni začelo s Tivolijem in Magnificovim koncertom. Janković je z uveljavljanjem svojega načina razmišljanja in vizij nasilen že vsaj pet, šest let.

Beseda je včasih lahko bolj nasilna in izključujoča od vsake večine ali moči. A da ne bo nesporazuma: nikakor ne očitamo Jankoviću, da se je postaral in zato ne razume. Leta s tem nimajo nič. Nekaterih čas ne povozi pri 96 letih in spet drugi so popolnoma za časom že pri 25 letih. A mesto Ljubljana se je v zadnjih letih začelo spreminjati, zaostajati, nenadoma tudi ne želi biti več zelena prestolnica, v upravi – Jankovićevi upravi – ni več progresivnih ljudi, zato so tudi projekti tega mesta tako za časom in tem, kar se odvija v evropskih prestolnicah. Dober primer tega je ljubljanska tržnica. Kaj je bistvo ljubljanske tržnice? Da je ena redkih dejansko še živih mestnih tržnic. Drugod so že izginile. In kako so izginile? V večini mest so jih uničili z obnovami in modernizacijo. Z obnovo in modernizacijo so izgubile dušo, vonj, ljudje so jih nehali obiskovati. Kljub temu vedenju – in slabim izkušnjam po vsej Evropi in tudi Sloveniji – Janković še vedno vztraja, da bo pod tržnico zgradil garažno hišo, tržnico pa moderniziral. Pa si kdo sploh želi še eno hipermoderno tržnico? A Janković vztraja. Zakaj? Ker uveljavlja svojo voljo. Ker je uveljavljanje lastne volje pomembnejše od vsega drugega. Ker mora zmagati. Prav to je tisto vedenje, ki je danes neprijetno. Ker uveljavljati voljo in moč je najlažje. Pa še toksično.

V vmesnem času so napredna mesta po zahodni Evropi, po katerih smo se nekdaj zgledovali, začela postajati res demokratične tvorbe. V vseh naprednih prestolnicah je zrak vse bolj čist, kolesa in javni promet kraljujejo, avtomobili izginjajo, kopališča in športni objekti so poceni in dostopni, prostori, kot je novi Rog, pa dejansko namenjeni vsem, ne glede na globino žepa, veliko je dejansko odprtih prostorov za vse. V Ljubljani je tega vse manj. Vse ima ceno. Vse stane. Vse je monetizirano. Prav neprijetno je, kako Ljubljana zadnja leta izgublja svojo zahodnost, razsvetljenstvo, budnost in radikalnost, s katerimi se je včasih ponašala. Kot bi jo povozil čas.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.