Komentar / Drveči na kavču

Janko Lorenci

19. 7. 2024  |  Mladina 29  |  Kolumna

Včasih naciji zavlada šport in zbudi nacionalno vzhičenje. To se zdaj dogaja v zvezi s Tourom, kjer Tadej Pogačar bije boj z zagrizenim Dancem Jonasom Vingegaardom (športni komentatorji so nas naučili, da se tista a-ja izgovarjata kot o). Gledamo ta kolesarski maraton, navijamo, padamo v zanos, trepetamo in smo zadovoljni, da so našega Pogačarja polni tudi veliki svetovni mediji. Saj pravzaprav po malem pojejo hvalo tudi nam na kavčih.

Neločljiv par sta postala Pogačar in Vingegaard. Njuno rivalstvo, trajajoče že nekaj let, je napravilo iz Toura šov in nadaljevanko, vredno Netflixa. Krasno bi bilo tudi, če bi bil Pogačar popoln suveren brez resnih tekmecev, a tako je še krasnejše – bolj napeto, rojak pa prihaja še bolj do izraza. Tekmeca sta različna: Pogačar deluje odprto, sproščeno, s svojimi štrlečimi lasmi nekam pobalinsko, in to se po svoje kaže v njegovem kolesarjenju – nepredvidljiv je, pogosto ravna instinktivno, improvizira. »Njegova taktika je uganka tudi za moštvene sotekmovalce. Pri Tadeju nikoli ne veš, pri čem si,« je za Guardian rekel pomočnik Yates.

Drugačen se zdi Danec: zadržan, držeč se načrta, po malem kolesar stroj. A ta stroj je spustil nekaj solz, ko je v eni od etap Pogačarja za las premagal v šprintu. Nasploh so med njima močna čustva. To se je pri Pogačarju lepo videlo v njegovih dveh zmagovitih in najbrž odločilnih pirenejskih etapah. Ko je – potem ko ga je Danec premagal v šprintu – dobil prvo etapo, je na cilju zamenjal nekaj zmagovito krčevitih poz; spustil roke ob telesu, napel vse mišice, pokazal zobe, zakričal, dvignil roke – veliko frustracij se je moralo nabrati v njem po tistem porazu. Ko je dan za tem tekmeca premagal še bolj prepričljivo, je samo veselo dvignil roke, znova samozavestni, sproščeni, paglavski Pogi, trenutno najboljši kolesar na svetu. Morda najboljši tudi zaradi Vingegaardovega strašnega padca, tega ne bomo nikoli vedeli.

Močna čustva pa gojimo tudi na kavčih. Res samo ležimo, kaj prigriznemo, kaj preletimo, podremamo in res je lahko dve- ali triurno gledanje kolesarjev, ki tri tedne vsak dan po nekaj ur gonijo svoje po nekih oddaljenih asfaltiranih ali prašnih cestah, dolgočasno kot pridiga retorično nenadarjenega župnika ali politika. A Tour je najslavnejša dirka na svetu, ima svojo notranjo dinamiko, ki zleze v gledalca, in tu so v tem za Slovenijo zvezdnem kolesarskem trenutku, ki žal ne bo trajal večno, še naši šampioni. Iz istega plemena, kot mi so, torej smo zraven po malem tudi sami. Če zmagujejo naši, nekoliko zmagujemo tudi mi.

S tem navijanjem, navduševanjem in trpljenjem, če mojstru trenutno ne gre, ni nič narobe. Tako čustvujejo velike in majhne nacije, majhne še posebno, ker se rade počutijo premalo poznane in priznane.

Saj se je mogoče občasno navdušiti za te ali one lokalne slavneže, lahko so tudi dobri ali izjemni, a svetovne dimenzije nimajo. Pogačar pa jo ima, najboljši je in doma v športu. Ta je na splošno na dobrem glasu, kolesarstvo pa ima v zajetni družini nogometov, atletik, košark, golfov, avtomobilizmov, kegljanj … visoko ceno. Prvak iz takega miljeja lahko svojo nacijo občasno spravi v trans.

Taisti Pogačar pa je tudi gladiator. To je temna plat športa. Ko gledaš te kolesarje, kako po ravninah brzijo v strnjenih, kot sardine stisnjenih gručah, kako se s sto kilometri na uro samomorilsko spuščajo po ozkih, strmih, vijugastih cestah z visokih prelazov v doline, kako se prerivajo, suvajo in divjajo v končnih šprintih, se lahko samo križaš in čudiš, da ni več padcev in več mrtvih. Padec na takem spustu te lahko razpaca kot muho pod težko dlanjo. Zato si včasih rečeš: zakaj tega gladiatorstva z raznimi zapovedmi in prepovedmi nekako ne omejijo, omilijo.

Ne ublažijo ga zato, ker je gladiatorstvo sestavni del tako rekoč vsakega vrhunskega športa, tudi kolesarstva. Če hočeš res uspeti, doseči svetovni vrh, se moraš gnati kot norec in, vsaj dolgoročno, v škodo lastnega zdravja. Če pa je zraven, tako kot pri navedenih ekstremih kolesarstva, še neposredna nevarnost za tekmovalce, toliko bolje za tiste, ki ta šport obvladujejo in z njim služijo. Bolj ko je nevarno in tvegano, več je adrenalina, več je priznanega ali nepriznanega ugodja-nelagodja gledalcev in večji so zaslužki. Vrhunski šport je tudi denarja poln biznis in gladiatorstvo je njegova začimba.

Od nje imajo nekaj koristi tudi gladiatorji; najboljši si lahko naberejo denarja za tri življenja, preostali, se pravi velika večina, pa garajo, se mučijo in tvegajo enako kot prvaki, zaslužijo pa neprimerno manj. A tako je pač; talenti niso porazdeljeni enakomerno, vsi ne morejo biti pogačarji, dončići ali garnbretove. Vrhunski šport je okruten in po malem odsev življenja nasploh.

A je, če gledamo posameznike, vsaj neprimerno bolj meritokratski – uspeh je predvsem posledica individualnega dela, zagrizenosti, truda, talenta. V družbi, v kateri se uspešnost meri zlasti z denarjem, je prej nasprotno. Tu so prvaki bogataši – nekateri, redki, res meritokratski, drugi s podedovanimi, prigoljufanimi, umazano pridobljenimi, utajevanimi bogastvi. Tu je pogačarjev malo. In tu bi res bile nujne upočasnitve in omejitve. Tudi izvedljive so, če bi večina tudi zunaj fuzbala in biciklizma čustvovala ustrezno – močno in jezno.

P. S. Tekst je oddan zgodaj v sredo, Mladina izide v petek, Tour se konča v nedeljo. Vse se lahko še zgodi, nismo še na varnem, črna žalost nas lahko zagrne. A če je še bog v nebesih in kaj pravice na zemlji, bomo On na kolesu in mi na kavčih imeli v Nici vsaj tri minute prednosti. Slava nam.