Kdo bodo novi šefi?

Ta torek, 23. julija, bodo zadnje ure petletnega mandata odbile ravnatelju Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) Viljemu Lebanu in dan zatem bo vodenje naše najpomembnejše knjižnice, ki obeležuje 250-letnico, do nadaljnjega prevzel v. d. ravnatelja. Zakaj ne ravnatelj s polnimi pooblastili? Ker postopek izbire ravnatelja, ki bo za vodenje NUK skrbel v naslednjem petletnem obdobju, še ni končan. Javni razpis je bil sicer objavljen februarja, kar je razmeroma pozno, a vendarle še dovolj zgodaj, da bi bil izbor opravljen pred iztekom mandata. Vendar je razpis nato padel. Kot pravijo na ministrstvu za kulturo, ki bdi nad izborom direktorjev javnih kulturnih ustanov, katerih ustanoviteljica je država, sta se na razpis prijavila »le dva kandidata, ki sta sicer izpolnjevala formalne razpisne pogoje, vendar na razgovoru nista dovolj prepričljivo predstavila vizije vodenja dela in poslovanja knjižnice v prihodnjem obdobju«. Zato so razpis ponovili. Trenutno je še odprt, prijave zbirajo do 5. avgusta.

Kdo sta bila kandidata, ki na prvem razpisu nista izpolnila pričakovanj? Na ministrstvu njunih imen ne razkrivajo, češ da »skladno s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, prijave kandidatov niso javni podatek«. Po naših podatkih pa naj bi šlo za dva »notranja« kandidata, torej dva zaposlena v NUK, in eden od njiju naj bi bil – Viljem Leban. Dosedanji ravnatelj naj bi s tem torej dobil nezaupnico, jasen signal, da nanj ne računajo več.

Sam nam tega, da se je prijavil na prvi razpis, sicer ni potrdil. Prav tako ni odgovoril na naša druga vprašanja, med drugim na to, ali se bo morda prijavil na drugi zaporedni razpis za isti položaj. A ne glede na to, kako se bo odločil, se zdi že jasno, da se NUK obeta novo vodstvo. Morda že naslednji teden, ko bo ministrstvo imenovalo v. d. ravnatelja ustanove, sicer pa globoko v jeseni, ko bo najverjetneje končan ponovljen razpisni postopek.

Takrat bo najverjetneje že znano tudi, kdo bo naslednjih pet let vodil dve drugi veliki nacionalni kulturni ustanovi, kjer se vodilnima menedžerjema prav tako izteka mandat in kjer prav tako ni samoumevno, da se bosta direktorja obdržala na položajih. Direktorju Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Opera in balet Ljubljana Stašu Ravterju se končuje prvi mandat, generalni direktorici kulturno-kongresnega centra Cankarjev dom Uršuli Cetinski drugi.

Dosedanji ravnatelj NUK Viljem Leban naj bi s tem, ko je nedavno padel prvi javni razpis, dobil nezaupnico, jasen signal, da nanj ne računajo več.

Vse tri, tudi Lebana, je imenoval predprejšnji, SD-jev minister za kulturo Zoran Poznič, ki je imel pri vsaj nekaterih kadrovanjih, ne nujno vseh, enako računico in buldožersko trdo roko kot njegov bolj razvpiti naslednik iz SDS Vasko Simoniti. To je bilo najočitneje v Moderni galeriji, kjer je začel rušiti direktorico Zdenko Badovinac, Simoniti pa je to kasneje z nekaj pravnimi akrobacijami rade volje dokončal, a na vodstveni položaj postavil nekompetentnega naslednika, od zapuščine katerega si hiša še dolgo ne bo opomogla. Tudi sam Poznič je povlekel kakšno potezo, do katere je bila stroka izjemno kritična. V Tehniškem muzeju Slovenije je morala direktorica Natalija Polenec, ki je edina imela podporo zaposlenih ter sveta in strokovnega sveta zavoda, oditi samo zato, ker se je minister pač tako odločil. Je pa, kar morda ni nepomembno, Tehniški muzej Slovenije pod novim vodstvom začel redno sodelovati s podjetjem Kreativna baza, ki se ukvarja s komuniciranjem in strateškim svetovanjem ter je v lasti zakoncev Maje in Mitje Čandra (slednji je sicer solastnik in direktor precej večjega podjetja, založbe Beletrina). Kreativni bazi so za opravljeno delo v petih letih doslej plačali 68.000 evrov. Enako se je zgodilo tudi v nekaterih drugih kulturnih ustanovah, ki so pod ministroma Zoranom Pozničem in Vaskom Simonitijem zamenjale direktorje.

NUK pri tem ni bila nikakršna izjema. Od leta 2019, ko je vodenje prevzel Viljem Leban, je Kreativni bazi skupno izplačala skoraj 114.000 evrov, največ lani, skoraj 32.000 evrov. V teh petih letih je bila NUK med proračunskimi porabniki celo tretja najpomembnejša naročnica Kreativne baze, takoj za Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti, ki ga vodi Damjan Damjanović (nekdanji direktor Slovenske filharmonije in »samostojni« kandidat desnice za župana Ljubljane), in Slovenskim narodnim gledališčem Maribor, ki ga vodi večni direktor Danilo Rošker (septembra lani je nastopil peti mandat). Če upoštevamo še sodelovanje NUK z Beletrino, ki je bilo neizogibno že zaradi sistema izposoje e-knjig Biblos, ki ga je ta založba do nedavnega zagotavljala za javne knjižnice (ministrstvo za kulturo pod sedanjo ministrico Asto Vrečko, sicer koordinatorico Levice, je javni zavod IZUM medtem zadolžilo za vzpostavitev novega, povsem javnega sistema izposoje), je naša najpomembnejša knjižnica za sodelovanje s podjetji v solasti Mitje Čandra v petih letih odštela več kot 165.000 evrov.

Povsem mogoče je, da je bil dvom o upravičenosti porabe teh javnih sredstev eden od osrednjih razlogov, zakaj se je prvi letošnji javni razpis za ravnatelja NUK končal brez izbranega kandidata. A ni bil edini. Leban je sicer priznan kot velik strokovnjak za knjižnice, ki je znal videti daleč naprej (denimo spremenjeno vlogo knjižnic v dobi interneta) in plavati proti toku, po drugi strani pa so v kranjski knjižnici, kjer je deloval prej, zaposleni dokaj hitro občutili, da je tudi zamerljiv in nepopustljiv do tistih, ki ga ne podpirajo. Drugi mandat v kranjski knjižnici je dobil brez podpore zaposlenih, v tretje ga niso podprli ne zaposleni ne svet zavoda, v javnosti pa je kljub temu obveljal za uspešnega direktorja, ker je vodil in dokončal projekt prenove kranjske knjižnice ter pred tem tudi tolminske in bovške. Tudi ob njegovem prihodu na čelo NUK je bila – ob digitalizaciji – njegova prva prednostna naloga večno nedokončana investicija: gradnja NUK 2. Projekt je k življenju obudila šele sedanja vlada in čeprav dvom v povezavi s tem, ali bomo to investicijo dočakali, ostaja in je upravičen, je Leban nedavno napovedal, da gradbeno dovoljenje pričakujejo še letos. Vprašanje pa je, ali ima sam ustrezno vizijo, kako vrata NUK in predvsem NUK 2, ki bo namesto pisarnam in skladiščem namenjena predvsem študentom in raziskovalcem (predvidenih je 1400 študijskih in 1500 uporabniških mest), na široko odpreti ljudem, predvsem mladim. Kot vse kaže, na ministrstvu menijo, da ne.

Usoda sedanjega ravnatelja NUK se zdi zapečatena, vse bližje temu pa je, kot kaže, tudi usoda direktorja SNG Opera in balet Ljubljana Staša Ravterja, ki se mu mandat izteče februarja. V zadnjih mesecih smo priča informacijam, da so razmere v hiši alarmantne. Razmere v ljubljanski Operi sicer nikdar niso bile idealne, direktorji so se menjali, vrenje je bilo prisotno skoraj nenehno, pod nekaterimi direktorji bolj, pod drugimi manj, težave pa so se kopičile. Pa vendar so skrhani odnosi v hiši pod sedanjim direktorjem postali tako izraziti, da so se zaposleni odločili celo javno izpostaviti. Razlogov je več, pomanjkanje tehničnega kadra, dotrajana odrska oprema, nezadostna vlaganja v hišo, kar pravzaprav pesti večino kulturnih ustanov, predvsem pa neustrezna, pomanjkljiva in celo neobstoječa komunikacija med direktorjem in kolektivom. Sodu je dno izbila nesreča pri delu, do katere je prišlo 9. maja po koncu predstave Madame Butterfly. Nastopajoči so se pripravljali za poklon, ko je na oder padla kulisa, težka skoraj pol tone. Dve zaposleni sta morali v bolnišnico, poškodbe so prijavili še trije drugi zaposleni. Šlo je za zlome, zvine, šivanje glave. Zgolj sreči se lahko zahvalijo, da se ni končalo bolj tragično. Primer preiskuje policija.

Direktor je nameraval ansambel že naslednji dan poslati na vaje na isti oder, a kolektiv se je temu uprl in zadevo prijavil še delovni inšpekciji. Prepričani so, da mora odgovornost za nesrečo pri delu prevzeti direktor, na odgovornost pa kličejo tudi najvišja organa zavoda, svet in strokovni svet, ki za ureditev razmer v hiši prav tako nista naredila dovolj.

Ob tem se spomnimo, da se je Staš Ravter v konflikten odnos s kolektivom pred skoraj dvema desetletjema zapletel že v Slovenski kinoteki. Direktor te ustanove je postal v času prve Janševe vlade oziroma v prvem mandatu ministra za kulturo Vaska Simonitija, ki ga je prav tako zaznamoval politični kadrovski cunami. Simoniti je za vodenje Slovenske kinoteke takrat izbral Ravterja, čeprav je bil njegov protikandidat Stojan Pelko strokovno bistveno bolj podkovan – ni pa imel politične podpore stranke SDS. Že zgolj to, da ni bil najmočnejši kandidat, je med zaposlenimi sprožilo precejšen odpor do novega direktorja, nesoglasja pa so se nato samo še poglabljala. Zato je pravzaprav nenavadno, da je minister Poznič pred petimi leti za vodenje ljubljanske Opere, kulturne ustanove z dolgo brado težav in nesoglasij, izbral prav kandidata, ki se kot vodja s kolektivom v enem javnem zavodu že ni zmogel povezati. Po drugi strani je ta odločitev pokazala, da je Ravter sprejemljiv za SDS in tudi SD, odprt pa je tudi za sodelovanje s Kreativno bazo, ki ji je SNG Opera in balet Ljubljana v času njegovega petletnega mandata izplačalo dobrih 95.000 evrov.

Staš Ravter, direktor SNG Opera in balet Ljubljana, do katerega so zaposleni kritični, se je v konflikten odnos s kolektivom pred skoraj dvema desetletjema zapletel že v Slovenski kinoteki.

Javni razpis za direktorja ljubljanske Opere se izteče ta ponedeljek, 22. julija. Kdo vse se bo nanj prijavil in ali bodo med njimi tudi predstavniki zaposlenih ali celo kateri od nekdanjih direktorjev, v tem trenutku še ni znano. Je pa Staš Ravter, ki razmere v hiši vidi drugače od zaposlenih, na naše vprašanje, ali se bo potegoval za vnovični mandat, odgovoril, da se bo »glede na vse uspehe in vizijo prihodnosti SNG Opera in balet v času mojega vodenja z veseljem potegoval za nov mandat«.

Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma, tretje kulturne ustanove, kjer se trenutno odloča o prihodnjem vodstvu, je bila pri odgovoru na enako vprašanje precej bolj zadržana. Iz Cankarjevega doma so nam sporočili le, da »generalna direktorica Cankarjevega doma tega podatka ne razkriva«, in nas preusmerili na ministrstvo za kulturo.

Tam imen kandidatov, ki so se prijavili na nedavni javni razpis za vodenje naše največje kulturne institucije, ki ima več kot 160 zaposlenih, a se v zadnjem času srečuje s precejšnjo kadrovsko krizo, sploh v tehničnem sektorju, prav tako ne razkrivajo. Tudi po zaključku razpisa bodo objavili zgolj ime izbranega kandidata ali kandidatke. Za zdaj pa lahko razkrijejo le, da so prijave oddali štirje kandidati. Komisija ministrstva za kulturo bo z njimi v naslednjih tednih opravila razgovore, in če jih bo ocenila kot primerne, se bosta o njih izrekla svet in strokovni svet Cankarjevega doma, katerih mnenje sicer ni zavezujoče. Končno besedo pri izboru pa bo imela ministrica za kulturo.

Previdnost Uršule Cetinski, ki se ji mandat izteče 14. oktobra, ne preseneča. V drugačnih okoliščinah bi se s prijavo na razpis najverjetneje pohvalila, a že skoraj leto dni se v anonimnih pričevanjih – mediji smo zanje izvedeli spomladi – pojavljajo informacije, ki mečejo senco tudi na njeno desetletno vodenje kulturne ustanove. Tudi zaposleni v Cankarjevem domu so namreč,  pravzaprav prvič v zgodovini, začutili, da je pred iztekom njenega drugega mandata nastopilo kratko časovno obdobje, ko lahko povedo svoje mnenje, ko ga celo morajo povedati. Prvič so, sicer anonimno, spregovorili o številnih odhodih, neprimernem odnosu do nekaterih zaposlenih s strani vodstvenih kadrov, o nadiranju, žaljivkah. Prijave je dobil inšpektorat za delo. Nekatere očitke, verjetno tiste povezane s porabo javnih sredstev, preverja policija. Revizijo poslovanja sta napovedali računsko sodišče in ministrstvo za kulturo.

Uršula Cetinski očitke vseskozi odločno zavrača in še vedno resno računa na ponovni mandat. Pri tem ji je gotovo v pomoč podpora ljubljanskega župana Zorana Jankovića in podžupana Aleša Čerina (z drugim ljubljanskim podžupanom Samom Logarjem Cankarjev dom v zadnjem času poslovno sodeluje), ki je bil kot predstavnik mesta dolgoletni predsednik sveta Cankarjevega doma. A od nedavnega ni več. Boštjan Tadel, nekoč novinar in urednik, med letoma 2015 in 2018 svetovalec ministrov za kulturo, po novem avtor političnega trilerja Četrta generacija, ki je njegov knjižni prvenec, in član nove sestave sveta Cankarjevega doma, v katerem predstavlja samozaposlene, nam je potrdil, da je bil v začetku julija izvoljen za predsednika sveta Cankarjevega doma. Ostaja pa Čerin v svetu kot član, čeprav to – vsaj v času trajanja preiskav – verjetno ni najbolj higienično, saj je bil v obdobju, ki ga preverjajo institucije, med tistimi, ki so bdeli nad delovanjem in poslovanjem Cankarjevega doma.

Asta Vrečko je pri dosedanjih imenovanjih direktorjev kulturnih ustanov imela kar srečno in tudi premišljeno roko. Če izvzamemo razpadlo novo upravo RTV Slovenija, na imenovanje katere ministrica vpliva sicer nima (upravo imenuje svet zavoda, ministrica je zgolj omogočila sprejetje spremenjenega zakona o RTV, s katerim je padla prejšnja uprava strankarskih kadrov stranke SDS), ji je uspelo sanirati nadvse zaostreno in zapleteno situacijo v Moderni galeriji, pa tudi v Javni agenciji za knjigo, Narodnem muzeju Slovenije, Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, v katerega je združila Muzej novejše zgodovine Slovenije in zgolj na papirju delujoči Muzej slovenske osamosvojitve. Vsi novi direktorji veljajo za strokovnjake na svojih področjih in drugače od svojih predhodnikov, imenovanih pod ministrom Simonitijem, njihova imena v javnosti ne odmevajo zaradi nezadostnih kompetenc, slabega vodenja ali celo spornih ravnanj. To je dobra popotnica, pa vendar bomo šele videli, kako se bodo izšli izbirni postopki v naslednjih treh velikih kulturnih ustanovah.

Največja uganka je seveda največja med njimi. Za položaj generalnega direktorja Cankarjevega doma se zdi, da je najbolj političen med vodstvenimi položaji v slovenskih javnih kulturnih ustanovah. Na to kaže že dejstvo, da nekateri izkušeni kulturni menedžerji iz sicer dokaj plitkega bazena tovrstnih kadrov, ki bi jih položaj načeloma zanimal, prijave na razpis niso oddali, ker so ocenili, da na imenovanje ne morejo računati.

A štirje so prijavo oddali. Kdo so? Po naših neuradnih podatkih, ki jih domnevni kandidati niso potrdili, naj bi bili poleg Uršule Cetinski to še Jure Novak, od leta 2021 direktor Prešernovega gledališča Kranj in pred tem dva mandata umetniški vodja Gledališča Glej, sicer pa je gledališki režiser, performer in glasbenik, Mara Ambrožič Verderber, od leta 2020 direktorica Obalnih galerij Piran, in producent Žiga Predan, soustanovitelj in predsednik društva Pekinpah ter direktor festivala Spider. Če to drži, bi Uršula Cetinski lahko imela vsaj enega resnega protikandidata.

Kako se bo razpis razpletel, je ta hip vseeno nemogoče napovedati. Veliko bo odvisno od razgovorov s kandidati in njihovih programov, veliko pa verjetno tudi od političnega merjenja moči, pri čemer ne bo šlo toliko za merjenje moči med največjo vladno stranko Svoboda in ministričino stranko Levica, temveč bolj za odnos med ljubljanskim županom in stranko Levica, ki v ljubljanskem mestnem svetu pomeni najbolj angažirano opozicijo, zaradi česar se zdi, da ima Janković z njo težavo. Morda gre pri županu celo za osebno zamero, saj je bila Asta Vrečko, preden je postala ministrica, aktivna opozicijska mestna svetnica, ki je številnim pobudam mestne koalicije (to tvorita Lista Zorana Jankovića in Svoboda) nasprotovala, in se ta odnos zdaj kaže tudi na državni ravni. Pa vendar – ustanoviteljica Cankarjevega doma je država, ne mesto Ljubljana.