I Am: Celine Dion

Irene Taylor, 2024

za +

Brez inhibicij.

»Moj glas je bil dirigent mojega življenja,« pravi Celine Dion, ki ne more več peti – SPS (Stiff Person Syndrome), zelo redka avtoimunska nevrološka bolezen, ji hromi glas ter ji preprečuje, da bi zvenela kot nekoč. Že leta je čutila, da nekaj ni v redu, da je glas, njen sloviti mezzosopran, tu in tam ne uboga, da z njim ne more več tja, kamor hoče, da se noče več stegniti čez tri oktave, a vedno znova je znala zblefirati. Hlinila je kašelj ali teatralično stresala mikrofon. In nihče ni ničesar opazil – razen nje. Malce spominja na Michaela J. Foxa, ki se je prelevil v pravega mojstra prikrivanja svoje nevrološke bolezni – skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog.

Ko Celine Dion – jablana, ki nima več jabolk, kot si pravi – pripoveduje svojo šokantno zgodbo, jo pripoveduje brez olepšav, inhibicij, samocenzure in makeupa, pri čemer čutite nelagodje, saj je povsem očitno, da jo ta kozmični vic – kako sem prav jaz, ultimativna pevka, ostala brez glasu!? – ubija, a obenem ni nobenega dvoma, da je bolezen »pesem«, prek katere se skuša povezati s svojo publiko, ki jo je nekoč vodila z glasom. Na »odru« – v dokuju I Am: Celine Dion – je itak ves čas sama, nikogar ne pusti vanj, sama govori o sebi, kot da bi obtičala med teatrom krutosti svojega telesa (čakajte, da jo popade spazma, ko hoče zapeti), željo po comebacku (kostumi so pripravljeni) in kriptičnimi protislovji svoje maksime: »Če hočeš iti hitro, pojdi sam – če pa hočeš iti daleč, pojdi z nekom.« Irene Taylor, hči gluhih staršev, je posnela nekaj sijajnih, grozljivih dokujev, recimo Leave No Trace in Beware the Slenderman, in tudi tale – o glasu, ki je postal bolezen, in o bolezni, ki je postala glas – je grozljiv in sijajen. (Amazon Prime Video)

KzV4mSZPke0