Maylis de Kerangal, Joy Sorman: Seyvoz

+ + + +

Senca napredka

Maylis de Kerangal (1967), francoska pripovednica, je precej produktivna in prevajana, tudi všečna in spogledljiva z občinstvom. Prevedenih imamo nekaj njenih proznih knjig, od natančnega popisa poti srca umrlega v prometni nesreči do prejemnika, z vsemi vpletenimi in na hitro navrženimi etičnimi dilemami ob presaditvi (Pokrpajmo žive), do vlakovnega romana Bežiščnica na vzhod, v katerem se navdušuje nad ravničarskim potovanjem z vlakom na pol poti proti Sibiriji, kamor sledi ruskim vojaškim nabornikom v kasarno bogu za hrbtom.

Očitno je navdušena nad nizkimi gradnjami in tehnologijo, na to se pri pisanju še posebej osredotoči in potem precizira, saj je spisala tudi knjigo o gradnji mostu (Rojstvo mostu), ki je pravzaprav uvid v vsakršno kolonizacijo, zapakirano kot napredek; megagradnja, most čez reko, združi različne profile, delavce, delovodje, upornike in ornitologe, ljubezensko poveže neznance in spre prijatelje; zraven so tisti, ki se bodo omastili z ugodnostmi, in takšni, ki bodo z mostom izgubili vse, zavetje, nedostopnost skupnosti na drugi strani reke kot pogoj za njeno preživetje. Tokrat se, v duetu z Joy Sorman (1973), loteva jezu pred akumulacijskim jezerom.

Seyvoz, daljša novela, je bil spodbujen s 70. obletnico zaključka gradnje največjega jezu tistega časa v Savojskih Alpah. V to idilično krajino se odpravi malo zlovoljni in malo zbegani Toni, ki ima očitno krizo in se mu potem v varnostni obisk elektrarne in vizitacijo jezu primeša marsikaj, že na začetku, ker ga tam nihče ne čaka. Izgubljen in malo zaskrbljen je, saj kupuje in spletno licitira afriški kipec, za katerega verjame, da mu bo vrnil nekaj moči in pristnosti. Vendar ob talismanu trči ob gorski vsakdanjik; nihče ga ne mara, ignorirajo ga, malce nespečnemu se potem prisanjajo in prikazujejo prizori izpred 70 let: upor prebivalcev, ko jim požigajo hiše, da se bruna ne bi zataknila ali prebila mreže, ki varuje turbine, žalost, ko kmečki fantje in pastirji zapuščajo svoje vasi, tudi usode tistih, ki so na jezu delali in množično umirali v nesrečah pri delu in sicer. Bolj kot s tehnologijo in tehničnimi vidiki gradnje se tokrat avtorici ukvarjata s posledicami napredka za staroselce, zanimata ju njihov upor in kasnejša brezdomnost in breztemeljnost; četudi se kam preselijo, jih situacija lumpenproletarizira. Kot jih seveda sezuje prekop mrtvih, pokopališče prestavijo in prekopljejo staro, brezobzirno in barbarsko.

Seveda je tema tudi ekološka; uničenje vasi, potopljeni ostanki hiš, vaška skupnost, ki razpade, ograjeni nedostopni rezervat, vse to so posledice jezu, zahtev po več in več energije, pa se visokogorska jezera – to spraznijo vsakih deset let, ker lahko – ne zamuljujejo s sedimenti, s fangom, obteženim s težkimi kovinami, kot recimo savska. Danes in tu beremo socialno katastrofo v Seyvozu tudi skozi razpravo o energetski prihodnosti.