Eminem: The Death of Slim Shady (Coup de Grâce)

2024, Interscope / Aftermath / Shady

+ +

Kakovost Eminemovih diskografskih izdelkov je začela naglo polzeti navzdol že kmalu po prelomu tisočletja, ko je izdal ploščo Encore (2004). Čeprav ves ta čas vztrajno ohranja astronomsko število spletnih pretokov in prodanih albumov, že dvajset let z vsako ploščo tone globlje in globlje, dno pa je dosegel z izdajami v zadnjih petih letih: plošča Revival (2017) je bila sramotno plehka kritika Donalda Trumpa, album Kamikaze (2018) je bil infantilno užaljen odziv na plaz poraznih kritik prejšnje plošče, na albumu Music To Be Murd e re d B y (2020) pa se je postavil v vlogo sitnega nergača, ki ne odobrava (sodobne hiphop) scene, s katere se počuti izločenega. Zaradi vseh teh neuspehov se zdaj vrača h koreninam, kar je v teoriji precej smiseln korak, a žal ob poslušanju deluje kot dokaj obupan poskus revitalizacije stare slave.

Eminem je na novi konceptualni plošči obudil Slima Shadyja, svoj igrivi, ljudomrzni in neutrudno žaljivi alter ego, ki že od nekdaj živi le zato, da javnost šokira s kontroverznimi verzi in brez zadržkov pove vse, kar mu leži na duši – tudi največje neumnosti. Kot namigne naslov albuma, pa je Shadyja pravzaprav obudil zgolj, da ga na polovici plošče za vselej pokoplje, »novi« Eminem pa naj bi nato vstal kot feniks iz pepela.

Morda bi bil ta koncept učinkovit, če bi bile razlike med novim, »odraslim« Eminemom in starim, infantilnim Slimom Shadyjem očitnejše oziroma vsaj kakorkoli prisotne. Avtor je prepričan, da sta ti personi kot nekakšna Jekyll in Hyde, da gre za diametralna nasprotja, a pravzaprav ena od nekdaj vztrajno pronica v drugo, zato se je Eminem pri ustvarjanju dvanajstega albuma v koleno ustrelil že pri zasnovi. Tisto, zaradi česar je vse skupaj skorajda neprebavljivo, pa je dejstvo, da je iz Shadyja v dobrih dveh desetletjih izpuhtela vsaka sled smisla za humor.

Zanašanje na nabrito karizmo drugega jaza avtorju ponudi tudi potuho oziroma izgovor za to, da nima povedati ali pokazati prav nič novega, zato lahko v varnem zavetju koncepta plošče enostavno reciklira stare, tisočkrat prežvečene vzorce – instrumentalne in besedilne. Sicer se lahko seveda ponovno pobaha z brzostrelkasto hitrimi flowi, toda tehnična podkovanost njegovega rapanja je le bleščeča fasada, pod katero skriva odsotnost prave substance.

Na plošči nenehno opozarja, da je njena vsebina za sodobne, moralno prebujene oziroma »woke« družbene standarde pretirane politične korektnosti tako nezaslišana, neprimerna in žaljiva, da ga bomo kolektivno skušali linčati, utišati, bojkotirati. Pri tem se zdi precej blodnjav, saj Eminemove sporne izjave v tej točki skorajda nikomur ne stopijo več na žulj – zdi se, da smo proti njim že popolnoma odporni.