Komentar / Hazarderji

Janko Lorenci

26. 7. 2024  |  Mladina 30  |  Kolumna

Vročina pritiska, iz enega vročinskega vala v drugega padamo, Sonce nas cvre vedno bolj. Ne zato, ker seva močneje, ampak zato, ker spuščamo v ozračje pline, ki toploti branijo izpuhteti nazaj v vesolje. Skratka, Sonce ni krivo, a življenje na Zemlji postaja zagatno.

Ta naša Zemlja je stara kake štiri milijarde let in doživela je veliko katastrof. Enkrat je bilo preveč kisika, drugič je bilo prevroče, tretjič so vulkanski izbruhi prinesli strašne zime, zablodeli asteroid je iztrebil dinozavre. Preteklost planeta je burna.

In prihodnost? Čez mnogo milijonov let bo Zemljo scvrlo Sonce, ko bo umiralo. Pred tem lahko znova prileti kak orjaški asteroid, spet lahko izbruhne kak supervulkan, celine, počasi, a nezadržno napredujoče, pa se bodo združile v eno samo mogočno tvorbo, na kateri bo življenje mogoče le na robovih. Toda to so oddaljene grožnje in nanje tudi ne moremo vplivati.

Kje pa smo zdaj? Grozi nam marsikaj, najbolj pa podnebna kriza. Podnebje postaja ostrejše hitreje, kot so kazale najbolj črne znanstvene napovedi, in živa bitja s človekom vred se mu vedno teže prilagajajo. V hudo stisko se pogrezamo.

Toda ta čas je v glavnem vsaj na teh poldnevnikih še tako: odpreš pipo in priteče krasna voda. Greš v gozd, poslušaš ptiče in nabereš kostanj, če je jesen. Skočiš v čisto reko in se skopaš, na travniku ob njej nabereš šopek že za koga.

Ta svet je še vedno čudovit. Veliki srečkoti smo, da živimo v še stabilnem in srečnem obdobju Zemlje.

A smo na tem, da to srečo zakockamo, izgubimo za vedno. Že se zapiramo v klimatizirane kletke, že v strahu pred vročino nezaupljivo pogledujemo v jasno nebo, že se tresemo, ali potok za hišo narašča. Kopno, zrak, oceani se nezadržno segrevajo, svet je že za 1,5 stopinje Celzija toplejši kot v predindustrijskem obdobju. To naj bi bil zadnji še sprejemljivi prag. A ga prestopamo; v ozračje še naprej spuščamo vedno več toplogrednih plinov, zato se množijo podnebni begunci, divjajo orjaški gozdni požari, gospodarska škoda postaja gromozanska, za življenje ljudi primerne niše se krčijo.

V najnevarnejšem trenutku človeške zgodovine živimo, pravi Noam Chomsky in številni znameniti klimatologi mu pritrjujejo. Sedanja civilizacija je krhka stvar, narejena za stabilno okolje. To pa se maje in slabša. Toda tačas je slabšanje – in to je bistvena razlika v primerjavi s supervulkani in ubijalskimi asteroidi – še mogoče ustaviti.

A tečejo čisto nasprotni procesi, v osnovi zločini proti človeštvu. Nekaj ponazoritev: vojskujemo se, to pa onemogoča ekološko sodelovanje ključnih držav. Vse se pospešeno oborožujejo in samo Nato je lani vtaknil v orožje več kot bilijon (tisoč milijard) dolarjev, krvavo potrebnih za zeleni prehod. Države še vedno subvencionirajo fosilne koncerne. Pa bi vsaj kapitalisti morali vedeti, da je svet ceneje očistiti kot uničiti.

Smo vsi skupaj znoreli? Nas bo konec?

Glede groženj ene same orjaške, požgane celine ali Zemlje, scvrte od Sonca, smo lahko mirni, daleč je to. Do takrat bomo znanstveno in tehnično tako napredovali, da bomo nekako preživeli. Bodisi v varnih, udobnih bunkerjih s krasnim digitalnim mikrookoljem ali pa bomo znali leteti med zvezdami in si poiskati nadomestni planet.

O takem napredku ne gre dvomiti, potrjuje ga dogajanje: izumili smo pisavo, kompas, parni stroj in jedrsko energijo, nenehno večamo BDP, še nikoli nismo bili tako bogati … Rastemo, skratka. A ta nenehni napredek ima lepotno napako – nenehna rast uničuje okolje. Kaj potem, tehnično in ekonomsko smo tako razviti, da bi s podnebno krizo zlahka opravili. Poleg tega smo rasa, obdarjena z intelektom, in zdaj nam pomaga še umetna inteligenca.

Težava je čas. Časa ni mogoče ustaviti, nenehno poganja ure, še hitreje od njih pa teče in se poglablja podnebna kriza. Lahko bi jo ukrotili, najpreprosteje tako, da bi temeljito zmanjšali pridobivanje in porabo fosilnih goriv. Treba se je torej samoomejiti. To pa nam ne gre od rok. Zato nam grozi, da nam bo zmanjkalo časa, da bi svojo inteligenco, pamet, bistrost prelili v tak znanstveno-tehnični napredek, da bi z njim ustavili propadanje okolja. Zato propadanje grozi nam. Drugače povedano: smo inteligentni, manjka pa nam modrost, potrebna za samoomejevanje. Brez inteligence nas bi bilo manj, ne bi imeli nebotičnikov, električnih avtov, atomske bombe in umetne inteligence, toda svet okoli nas bi bil zdrav in čist. V tem smislu je goli intelekt zastrupljeno darilo evolucije. Ker se ne znamo samoomejiti, vozimo po starem, vtikamo glavo v pesek, hazardiramo sami s seboj in upamo, da bo že kako. Ta množina – vozimo, vtikamo, hazardiramo, upamo – je sicer goljufiva. Sestavlja jo velikanska večina z zgolj formalno močjo, da kaj spremeni, in manjšina vplivnih in bogatih, ki zmotno misli, da ji bosta bogatost in vpliv pomagala preživeti, tudi če nam nebo pade na glavo. Skratka, pisana druščina smo, a kot vrsta ali vsaj kot civilizacija morda prvič resno ogroženi.

Pomagalo bi le nekakšno kolektivno ekološko razsvetljenje. Potem bi rekli: zamenjali bomo sistem, ki ga žene uzakonjeni pohlep, razglasili ekološki projekt za rešitev človeštva in se ga lotili tako, kot se je svet nekoč uprl fašizmu. V tem bi lahko našli nov smisel obstoja in razvoja in si ohranili čudovit, krasen, zdrav svet.

Bi šlo? Težko. Tisti drobec človeštva na vrhu je za status quo in ima veliko pomočnikov, zlasti skoraj vso politiko in medije, preostanek pa je razdrobljen in brska za dodeljenimi drobtinicami. Namesto da bi pobesnel in se uprl temu, da ga kot topovsko hrano pošiljajo v vojne. Časa pa zmanjkuje.

Zato nam bolj kot to, da nas bo požrlo Sonce, da bo izbruhnil supervulkan ali da bo na sedanje gospodarje planeta padel še en asteroid, grozi, da se bomo požrli sami.

Dober tek.