Drugo dejanje

za

Smrt filma.

Quentin Dupieux, francoski iluzionist (ali deziluzionist, če hočete), avtor številnih konceptualnih filmov absurda (Guma, Narobe svet, Réalité, Semiš jakna, Mandibule, Neverjetno, a resnično, Daaaaaalí! itd.), je po malem Balzac in po malem Boccaccio – metafilmski novelist človeške komedije. In filmska industrija, tarča Drugega dejanja, je del te comédie humaine, ki od ljudi itak terja, da se spreminjajo v like in da te like potem čim bolje igrajo. David (Louis Garrel) skuša med dolgim sprehodom prijatelja Willyja (Raphaël Quenard) prepričati, naj »podre« Florence (Léa Seydoux), njegovo dekle, češ da njega odbija, toda Willy ne razume, zakaj bi moral to storiti, zato začne uporabljati – tudi transfobične – izraze, ob katerih ga David posvari pred gledalci in gibanjem #MeToo, ki bi ju zaradi tega lahko črtalo. »Tega ne smeš reči! Snemajo naju!« Kamer ne vidimo, gledalcev tudi ne – ali pač? Smo mi tisti gledalci, ki bi ju lahko črtali? Je kamera, v katero pogleduje Willy, kamera, ki je ne vidimo? Pa vendar: kje je režiser? Kje je ekipa? Potem zagledamo Florence in njenega očeta Guillauma (Vincent Lindon), ki sta prav tako sredi dolgega pogovora, a nad igranjem in filmom – očitno bedno, klišejsko romantično komedijo – kmalu obupata. Svet okrog nas razpada, mi pa igramo? Režiserja in ekipe pa spet nikjer, le Guillaumu agent sporoči, da ga hoče v svojem novem filmu Paul Thomas Anderson. Ga res hoče – ali pa je to le del filma v filmu? In že vsi ti negotovi, zapeljivi, nervozni egoisti sedijo v restavraciji, kjer jim natakar (Manuel Guillot) naliva vino, a se mu roke tako groteskno tresejo, da jih nenehno poliva – ima tako tremo, je tako slab igralec ali pa le tako prepričljivo igra svojo vlogo?

Drugo dejanje, ki dvomi, da je film še film, in ki ne skriva, da umetna inteligenca radikalno spreminja samo ontologijo filma, je postkomedija, v kateri se igralci uprejo likom, ki naj bi jih igrali, toda to, kar igrajo, je zanimivejše od tega, kar so. Drugo dejanje je film, v katerem ni tretjega dejanja (razpleta), toda le navidez – tretje dejanje je prav film, ki razpada in iz katerega hočejo igralci, obsojeni na dolgo, permanentno, večno drugo dejanje, zbežati, kot bi skušali dekonstruirati Fitzgeraldov sloviti dictum, da »v ameriških življenjih ni drugih dejanj«. (Kinodvor + art kino mreža)