26. 7. 2024 | Mladina 30 | Kultura | Film
Hillbilly Elegy
Ron Howard, 2020
proti
Kandidat.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
26. 7. 2024 | Mladina 30 | Kultura | Film
proti
Kandidat.
Če hočete videti, kako je nastal JD Vance, ameriški senator in podjetnik, nekdanji antitrumpovec (Trump je »ameriški Hitler«, »moralna katastrofa«, »totalni prevarant«, »kulturni heroin«, »le še en opioid«), ki ga je Trump »presenetljivo« imenoval za podpredsedniškega kandidata, si poglejte tale film, posnet po njegovi razvpiti avtobiografiji – zrasel je v ruralni bedi Ohia in Kentuckyja (»white trash«), v brezperspektivnem, zavrženem, brutalnem okolju, med obupanci, pozabljenimi, jeznimi ljudmi, njegova mama (Amy Adams) je bila divja, nora, promiskuitetna narkomanka (žrtev »opioidne krize« in »kulture v krizi«), njegova babica (Glenn Close) je bila avtoritarna, vulgarna, žaljiva (a »glas razuma«), doživljal je vse odtenke nasilja v družini, toda film to, da je o tem nasilju in tej disfunkcionalnosti molčal, da torej tega ni »izdal« policiji ali centrom za socialno delo, prikazuje kot junaštvo.
Še huje, te kraje, ki jih je kapital najprej izžel in zlorabil, potem pa jih odrinil in primitiviziral, prikazuje kot nekaj »avtentičnega«. Bedo in odsotnost socialne države dobesedno sentimentalizira – kot Dolly Parton v štiklu Coat of Many Colors. O, še huje: film ustvarja vtis, da so ti luzerji sami krivi, da so luzerji, da so zapuščeni, prikrajšani in pozabljeni. Sami so izbrali revščino, brezposelnost, lenobo, nasilje, brezup, nevzdržne življenjske razmere, zasvojenost, avtodestruktivnost, mrak. JD Vance (Owen Asztalos oz. Gabriel Basso) je – po zaslugi »trdega dela« in »občutka odgovornosti« – izplaval, šel k marincem, skočil v Irak, odskočil na Yale in v senat – ostali so pa sami krivi, da so obtičali, da so revni in brezposelni. Toda: na Yale se je lahko vpisal, ker je šel v Irak, v senat pa je prišel zato, ker mu je kampanjo s petnajstimi milijoni dolarjev financiral tajkunski neoreakcionar Peter Thiel – ameriški sen ni tako »čudežen«, kot si domišlja film, ki je sovražen do delavskega razreda, a ne pojasni, zakaj je Vance pristal pri Trumpu (Hitlerju, moralni katastrofi, opioidu), ne pa na levici, zakaj je torej človek iz skupnosti, ki jo je razdejal in pogubil neoliberalni kapitalizem, pristal med najobscenejšimi slavilci tega kapitalizma. To je »elegija« – morala bi biti satira. (Netflix)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.