Aljoša Hancman: Dno

+ + +

Štirje v čolnu, da o psu ne govorimo

Kljub nekaj pedem obale smo pomorci; bolj kot čupa, anahronistični drevak, ki je bil v rabi še v prejšnjem stoletju, bolj kot razprodana trgovska in opustošena ribiška flota to dokazujejo športni morjeplovci. Od časov, ko so v filmu Rdeči boogie Karpa Godine sindikalisti v povojnih letih prvič ugledali morje nekje pri Savudriji in se čudili njegovi slanosti, je bilo napisano kar nekaj o življenju pod morjem in športnih poskusih, da bi se mu približali. Te prostore je bralcu odpiral Mate Dolenc in jih popisoval s svojo prozo in s tem prvi odprl mediteransko čakro, za njim še drugi, vse pa čez močno tradicijo potopisov in gorniške literature.

Tudi Aljoša Hancman nadaljuje to prozno linijo, v romanu Dno začne pripoved s pripovedovalčevim pismom ženi, v katerem govori o nujnosti vrnitve na prekleti in strašni kraj pod vodo, nadaljuje pa s skupino, ki pod vodstvom izkušenega podvodnega ribiča odide na južno stran Hvara na ribolov, dva začetnika in dve legendi. Vendar se hitro začnejo pojavljati znamenja, da ni čisto vse tako, kot se zdi: najprej dobijo recimo file orade, za katero izkušeni ugotavljajo, da je morala biti krepko čez tisto mero, do katere naj bi orada zrasla. Da se eden od začetnikov že pred vsem tem obnaša čudno in slutimo globoke notranje sence, je še dodatno zlovešče znamenje.

Roman Dno je v eni svojih dimenzij didaktičen, v svet pod vodo nas pelje s podatki o atmosferah in izenačevanju pritiska, tipih podvodnih pušk in tehnikah za daljšo dihalno vzdržnost pod vodo, mogoče pojav barakud v srednji Dalmaciji locira malo predaleč v tolarske čase, pa vendar: trudi se biti skoraj dokumentarističen, da bi potem izpod ribolovne rutine priplavalo svarilno. V enem segmentu je to tudi roman o obsedenosti z veliko trofejo, o jurišu na nedosegljivo in nevarno, podobno norosti kapitana Ahaba z velikim in mogočnim kitom Moby Dickom. Nad celotno odpravo namreč svareče bdi veliko oko, in če je orada krat dva od znanih in še bistveno večja od tistih iz ribiških neverjetnih pripovedi, kako veliko bitje mora biti šele tisto, ki mu oko pripada!

Jasno, osmeronožec, oktopod, nekateri jih obtožujejo, da so inteligentna špica mehkužcev, po istem ključu se jih mora enako število ljudi bati, njihovega habitata, pojave, amorfnosti in protejskega videza; na to oktopofobijo stavi Hancmanovo Dno. Ki je hkrati fantastični roman, saj se napaja iz nejasne meje med resničnim in prisanjanim, vse to pa na etnološko podlago. Ker je dogajanje postavljeno v čudno izolirano in vase zaprto skupnost, se tam rodijo neverjetni rituali in prepričanja, ki mitsko združujejo klan in ga varujejo pred zunanjimi vplivi, primeša še malo kingkongovskega žrtvovalnega kulta. Imajo poglavarja, dobre odnose z lokalnimi oblastmi. Napeta zgodba o športu in trku dveh svetov, podvodnega in kopenskega, tudi o dveh kulturah, eni zaprti, in tistih, ki se jim zdi, da lahko posežejo v zadnje špranje in votline, gnani od privida ulova.