Jasmina Jerant: Primer: Anhovo: med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo

+ + + + +

Tovarna azbesta v Anhovem kot ena največjih okoljskih katastrof na Slovenskem skozi premišljeno zgodbo.

Ki seže v zgodovino cementarne v leto 1921 kot v historiat medicinskih spoznanj, ki so v Evropi že v 19. stoletju dokazala nevarnost azbestnih vlaken in prahu. Zakaj so v proizvodnji cementa dodajali azbest kot ojačitveno sredstvo, ko pa bi ga lahko nadomestili z drugimi nadomestki? Za industrialce je prinesel večji profit, čeravno za ceno zdravja ljudi in okolja.

Oba, fašizem in komunizem, sta podpirala lokalno azbestno industrijo, ki je bila predstavljena kot dobrobit za domačine. Tovarna Salonit je postavila počitniške domove po obali in v hribih ter delavcem omogočila poceni letovanje, asfaltirala lokalne ceste, odpirala lokalne kinodvorane, prirejala plese, gledališke igre, rock koncerte. Na eni strani blagostanje, na drugi kolone umirajočih in hudo bolnih zaradi raka, mezotelioma in azbestoze. Ko je bil naposled azbest prepovedan, se je tragedija končala? Nak, vlade slovenske države so zdaj tovarni cementa podeljevale dovoljenja za sežig odpadnih olj, pnevmatik in živalskih maščob, agencija za varstvo okolja ji je odobrila še enkratno povečanje količin nevarnih odpadkov za kurjenje v cementarni. Nov ekstradobiček: namesto da bi lastniki kupovali mazut, uporabljajo odpadne snovi, za katere jim država še plača!

Avtorica vodi zgodbo minuciozno prek starih časopisnih zapisov, dokumentov, izpovedi zaposlenih in obolelih, zdravnikov, ki so se osebno angažirali, vpleta absurdne postopke, ko so delavcem vsak dan delili mleko kot protistrup za azbestni prah, a po dveh letih razglasili, da je to nesmisel, in začeli deliti C-vitamin, namesto da bi proizvodnjo azbesta ustavili.

Zgodba je šokantna, vodstva podjetja so vedela, da vodijo tovarno smrti, a so ob podpori države ustvarjala dobičke in jih še vedno.