Zgodovina raperskih »beefov« / Goveja pravda

Beefi, torej zdrahe, spori, spopadi, pravde med raperji, ki se začenjajo, poglabljajo in rešujejo kar v studiih, s pomočjo pesniškega jezika, so stopili v slovenski (medijski) mainstream. Čeprav gre za fenomen, ki je star toliko kot sama hiphop kultura, so spopade med emsiji doslej načelno spremljali predvsem poznavalci in feni, ki so kot občinstvo na tribunah gladiatorskih bojev občudovali, kako njihov najljubši raper v tako imenovanih diss komadih z rimami javno sesuje svojega tekmeca, kako oblati njegovo ime in včasih razkrije kakšno umazano (in tudi inkriminirajočo) skrivnost iz njegovega zasebnega življenja.

Te dni se lahko za dnevne vesti o raperskih beefih obrnemo kar na domačo medijsko krajino, saj sta v tovrstni javni konflikt vstopila slovenska glasbenika Challe Salle in Zlatko. Drugi je prvega v komadu Klepc laže obtožil resnega spornega ravnanja, nadlegovanja mladoletnic in neprimernega ravnanja s partnerko. Nadaljevalo se je s komadom Tata, v katerem je Challe Salle očitke zavrnil, in morda končalo z Zlatkovim Klepc krade.

Ob tem pa je bil celoten zaplet najverjetneje tako odmeven tudi zato, ker sta glasbenikoma teren pripravila kanadski superzvezdnik Drake in sloviti ameriški raper Kendrick Lamar. Najpopularnejša hiphop izvajalca na sceni sta namreč v zadnjih mesecih izvedla najodmevnejši raperski beef 21. stoletja, ki ga je ves svet spremljal kot kakšno priljubljeno telenovelo ali nogometno prvenstvo.

Govedina, ultimativni tekmovalni šport

Zgodovinar hiphopa, radijski didžej, spiker in založnik Marko Godnjavec, znan tudi kot Jizah DaFunk, je naš največji strokovnjak za raperske beefe, ki jim v svoji oddaji Rhyme Kickers na Radiu Študent navadno pravi kar »govedine«. Kot pravi, »kultura beefov in dissanja predstavlja temelj za evolucijo rapa. Rap je daleč najbolj tekmovalen glasbeni žanr, v mnogih pogledih je podoben športu. Da si ustvariš ime, moraš biti najboljši oziroma vsaj verjeti, da si najboljši.« Obrazložil je tudi kratko zgodovino nastanka teh nenavadnih dvobojev, torej to, da je rap vzniknil na tako imenovanih freestyle battlih, torej improviziranih dvobojih med raperji, ki so se dogajali na odrih, pred občinstvom. »To je kompetitiven šport, kjer se med seboj v veščinah ne pomerjajo le emsiji, temveč tudi b-boyi (breakdance plesalci) in didžeji,« pravi. In doda: »V battlih si moral dokazati svoje raperske veščine in duhovitost. Če si vstopil v boj, si moral biti pripravljen sprejeti posledice, da te po porazu ne bo več, da boš v raperskih krogih postal irelevanten in pozabljen.« Ja, porazi v beefih so v zgodovini hiphopa pokopali že marsikatero kariero, nekatere raperje pa so pokopali tudi dobesedno. Konflikti so nemalokrat namreč privedli do rivalstva med tolpami in strelskih obračunov. Najslavnejše poglavje te zgodovine je pravda med zahodno in vzhodno obalo Združenih držav Amerike v devetdesetih letih oziroma med njunima glavnima predstavnikoma Tupacom in Notorious B.I.G.-om, ki se je končala z umoroma obeh protagonistov. A to je pravzaprav le vrh ledene gore. Tovrstnih zgodb je v zgodovini rapa ogromno.

Kot razloži Jizah DaFunk, pa »beefi niso več to, kar so bili, danes je to predvsem sredstvo samopromocije in medijskih spektaklov«. Odkar je (komercialni) hiphop odločno vstopil v globalni mainstream in se spojil s popom, so tudi beefi postali orodje za ustvarjanje ne le medijske pozornosti, temveč tudi dobička. To je postalo jasno nedavno, ko je korporacija Spotify, vodilna platforma za pretakanje glasbe, ob javni, široko publicirani zdrahi med Drakom in Kendrickom Lamarjem po New Yorku in Los Angelesu izobesila velikanske reklamne plakate z napisom »hiphop je tekmovalen šport«. S tem je promovirala svojo priljubljeno playlisto komercialnega rapa, imenovano RapCaviar.

Največji beef 21. stoletja

Kdo sta pravzaprav protagonista najodmevnejšega raperskega beefa 21. stoletja? Kendrick Lamar je verjetno najbolj čislani raper našega časa: doslej je bil ovenčan že s kar 17 grammyji, je prvi nejazzovski in neklasični glasbenik, ki je za svoje delo prejel Pulitzerjevo nagrado, po izračunih platforme Metacritic pa je glasbeni izvajalec 21. stoletja z najvišjimi kritiškimi ocenami – in to ne le v kategoriji hiphopa, temveč v popularni glasbi nasploh. Navadno podpisuje razčlenjene konceptualne albume. Z revolucionarno ploščo To Pimp a Butterfly (2014) se je med pripadniki gibanja Black Lives Matter uveljavil kot najmočnejši glas zatrte, deprivilegirane črnske Amerike. Odraščal je na ulicah kalifornijskega Comptona, najbolj zloglasnega predmestja Los Angelesa. Glasbeno ustvarjanje jemlje kot poslanstvo in sredstvo za širjenje evangelija, kljub filozofski poetičnosti besedil pa se tako rekoč z vsakim singlom znajde na vrhu lestvic svetovnih uspešnic.

Porazi v beefih so v zgodovini hiphopa pokopali že marsikatero kariero, nekatere raperje pa so pokopali tudi dobesedno, saj so privedli do rivalstva med tolpami in strelskih obračunov.

Kanadski superzvezdnik Drake je med sodobnimi glasbeniki absolutni rekorder v količini prodanih plošč, a se je med poznavalci – kljub nekaj posrečenim izdajam – zacementiral kot pretirano sladka hitra hrana komercialnega hiphopa, kot avtor generičnih šlagerjev, ki je nekoč narekoval trende, zdaj pa je že popolnoma podrejen okvirom, ki jih je pred leti postavil. Tipični »drakizmi« ob bahaških verzih o ženskarstvu navadno vsebujejo samopomilovalne verze o osamljenosti in lažnih prijateljstvih. Drake je tudi izjemno prepirljiv. Vselej ima odprtih kar nekaj rivalstev z različnimi veljaki ameriškega hiphopa, iz raperskih beefov pa vedno, brez izjem, izide kot poraženec. Tudi v nedavni pravdi s Kendrickom Lamarjem je na koncu pogrnil na vsej črti.

Kako je prišlo do njunega spora, ki je v zadnjih mesecih dvignil zares ogromno prahu? Še en raperski mogotec, J. Cole, zastavonoša tako imenovanega ozaveščenega hiphopa, je v skladbi First Person Shooter, ki je nastala v sodelovanju z Drakom, (nič hudega sluteč) Draka, Kendricka Lamarja in sebe označil za sveto trojico sodobnega rapa.

Čeprav s tem ni iskal konflikta, temveč se je le želel postaviti na piedestal ob bok dveh komercialno najuspešnejših raperjev na sceni, je Kendricku Lamarju s tem očitno stopil na žulj. Ko je Lamar kmalu za tem nastopal v hitu Like That, ki sta ga podpisala Metro Boomin in Future, je namreč v gostujočem verzu odločno razvrednotil Colov in Drakov status raperskih velikanov ter se z verzom »Fuck the big three, I’m the big me« v značilno neskromni maniri okronal za enega in edinega kralja hiphopa.

Drake in Cole sta si to vzela k srcu. J. Cole je nemudoma posnel odgovor, pri katerem pa mu je tako močno spodletelo, da je skladbo naglo izbrisal s pretočnih platform in se iz beefa raje umaknil, kar je bila zaradi neusmiljenosti in dodelanosti naslednjih udarcev Kendricka Lamarja izjemno modra poteza. Drake je po drugi strani ravnal mnogo bolj nespametno: posnel je serijo komadov, s katerimi je Kendricka izzival na dvoboj, pri tem pa uporabil precej otročjih načinov žaljenja. Lamarja je denimo kritiziral zaradi njegove višine in velikosti stopal. Očitno so se raperski beefi sprevrgli v petelinje boje milijonarjev, ki razkazujejo mišice, polagajo roke in se pričkajo o tem, kdo ima večjo številko noge.

Raperski beefi onstran Atlantika so se sprevrgli v petelinje boje milijonarjev, ki razkazujejo mišice, polagajo roke in se pričkajo o tem, kdo ima večjo številko noge.

V enem od »diss« komadov, uperjenih proti Kendricku Lamarju, je Drake s pomočjo umetne inteligence poustvaril glasova pokojnega Tupaca Shakurja in še živečega Snope Dogga: s sintetično imitacijo očakov zahodnoobalnega rapa je tekmeca snubil za konflikt in vabil na dvoboj. In ni bilo prvič, da je od mrtvih obudil preminule glasbenike: Drakova založniška vojska je pred leti iz postumnih arhivov Michaela Jacksona odkupila do tedaj neslišane posnetke, ki so čakali na najradodarnejšega ponudnika. Tako se je pokojni kralj popa na Drakovi pesmi oglasil iz onstranstva, kar je bila zelo kontroverzna in glasno kritizirana poteza. Podobno je zdaj s pomočjo umetne inteligence storil Tupacu. Drake je sporno pesem kmalu umaknil s pretočnih platform, saj mu je družinsko podjetje, ki upravlja Tupacovo zapuščino, zagrozilo s tožbo.

Kendrick Lamar je izziv hitro sprejel, Drakov slog žaljenja pa je vzel osebno in navidezno nedolžni boj se je hitro prevesil v mesarsko klanje. Tekmeca sta se obmetavala z zares hudimi obtožbami. V pičlih treh dneh je Lamar izdal serijo treh komadov, v kateri je kanadskega slavčka med drugim obtožil kulturne apropriacije in izkoriščanja črnske kulture, spolnega nasilja in nadlegovanja mladoletnic. Slednje Drake strogo zanika, Lamarju pa je poskušal udarec vrniti z obtožbami o družinskem nasilju in nezvestobi.

Oba sta v bitko vpletla tudi nasprotnikove otroke, kar so nekateri komentatorji, denimo Joseph Patterson, urednik vodilne publikacije za kulturo hiphopa Complex, označili za »podle udarce pod pasom«. Draku tovrstno ravnanje še zdaleč ni tuje: pred leti je razvpiti raper Pusha-T, prvo ime kokainskega rapa, v dissu The Story of Adidon razkril, da Drake pred javnostjo aktivno skriva nezakonskega otroka Adonisa in da materi svojega skrivnega sina v zameno za molk izplačuje bajne vsote denarja. Drake je sicer v intervjujih namigoval na to, da je Pusha-T pri tem prekoračil meje dobrega okusa in da je kršil etični kodeks raperskih beefov, nikoli pa ni posnel odgovora v obliki skladbe, kar v svetu beefov pomeni, da je boj izgubil. Po nenapisanih pravilih teh sodobnih gladiatorskih bojev namreč ne velja, da je tisti, ki prvi odneha, pametnejši, temveč v očeh občinstva iz dvoboja izide kot poraženec. Vendar pa je Drake zvezdnik takšnega kova, da je njegova kariera na tovrstne tresljaje skoraj popolnoma imuna.

Zdaj, šest let kasneje, ga je v podobno neusmiljeni maniri utišal Kendrick Lamar. Njegov zadnji, odločilni udarec, komad Not Like Us, je postal viralni hit. Nekaj časa je krasil vrh lestvice trenutno najbolj poslušanih komadov na Spotifyju, zdaj zaseda njeno sedmo mesto. Čeprav ta petminutna pesem nima refrena, temveč le malo morje brezkompromisno žaljivih verzov, uperjenih proti Draku, se je besedilo pesmi od prve do zadnje besede na pamet naučila horda Lamarjevih oboževalcev. To je postalo očitno na nedavnem koncertnem spektaklu v kalifornijskem Inglewoodu, kjer je Kendrick Lamar komad izvedel kar sedemkrat, na odru pa ga je podprl dobršen del veljakov z zahodnoobalne rap scene, od očakov do novincev.

Jizah DaFunk se sicer ne strinja s tem, da je nedavni spor med Drakom in Kendrickom največji raperski beef 21. stoletja, četudi je bil v medijskem prostoru deležen tolikšne pozornosti, kot da bi to bil: »Relevantnih underground uličnih beefov tako rekoč ni več. Beremo le še o beefih med velikimi izvajalci iz mainstreama, katerih kariere so odporne na poraze, saj se vse dogaja v nekem nežanrskem okolju, ki nima več nič skupnega s pravo rapersko kulturo. V tem kontekstu pa beefov in dissov sploh ne moremo več vrednotiti.«

Kendricka imamo doma

Kako pa je z raperskimi beefi pri nas? Jizah razloži, da je zgodovina teh med slovenskimi raperji zelo revna. »Pri nas se prvokategorniki nikoli niso bojevali v posnetih komadih. Skoraj vsi beefi so potekali na battlih in državnih tekmovanjih v freestyle rapanju.« Pravi, da pri nas iz pravd med raperji »ni nastal niti en dober komad«, vendar vseeno opozori na komad Usput, s katerim je ljubljanski raper Doša pred dobrim desetletjem vrnil udarec obalnemu raperju Vauksu.

Če prisluhnemo naši hiphop sceni, prevladuje mnenje, da Zlatko Kendricku Lamarju ne seže niti do gležnjev, Challe Salle pa Draku ne seže niti do kolen.

S slednjim pa se je v tistem času beefal tudi Challe Salle, a kot razloži Jizah, »Challeta nihče nikoli ni jemal kot pravega raperja. Niti en naš raper ga ne jemlje resno. Gre za četrtokategornega emsija, ki to sploh ni.« pravi. In doda: »Zato tudi aktualnega beefa z Zlatkom ne moremo jemati resno. Edina stvar, ki tej drami daje kakršnokoli težo, je vsa medijska pozornost, ki ji jo namenjate novinarji.«

Morda, a nedavna zdraha med slovenskima raperjema Zlatkom in Challetom Salletom je vseeno pokazala, da se tovrstni spori lahko zgodijo tudi v našem prostoru. Res pa je, da je ta prostor bistveno manjši in morda zato toliko še bolj dovzeten za globalne trende. Zato bi protagonistkoma domačega beefa oziroma vsaj Zlatku, ki je prvi objavil »diss« komad, lahko očitali, da sta zgolj zajahala trendovski val, ki sta ga sprožila protagonista ameriške rap scene.

Skrivnostni kolektiv Smetnjak, hiperproduktivna tovarna (navadno političnih) spletnih memov, je po izdaji Zlatkovega prvega, sedemminutnega »dissa«, imenovanega Klepc laže, ki se na YouTubu lahko danes pobaha z dobrim milijonom ogledov, objavil zgovorni meme s pripisom »Kendricka in Drakea imamo doma«. Objava ponuja asociacijo na priljubljeni format spletnih memov, ki izvira iz šale o razočaranju mladih, ki svoje starše prosijo za jed iz neke (hitre) restavracije, kot je denimo McDonald’sov hamburger, ti pa jim odvrnejo, da »imajo hrano doma«. A domača hrana, na primer neapetitlih sendvič iz dveh nepopečenih toast kruhkov z bledimi hrenovkami in kečapom, je le žalosten približek jedi iz restavracije, ki so si jo zaželeli. Jasno je, kdo naj bi bil v tej zgodbi Kendrick Lamar in kdo Drake, le da to nista. Če prisluhnemo naši hiphop sceni, prevladuje mnenje, da Zlatko Kendricku Lamarju ne seže niti do gležnjev, Challe Salle pa Draku ne seže niti do kolen.

Kako se je vse skupaj sploh začelo? Challe Salle je gostoval v podkastu priljubljenega youtuberja Pera Martića, v katerem je mimogrede povedal nekaj krepkih o Zlatku. No, potem ko ga je voditelj vprašal, zakaj z Zlatkom nikoli nista posnela skupnega komada, se je pravzaprav razgovoril in omenil je tudi še nekaj drugih glasbenikov. Zlatko je zahteval, naj se Challe Salle njemu in sceni za izrečeno javno opraviči, sicer bo sledil odziv v obliki pesmi. Opravičila ni bilo in nekaj dni kasneje je objavil pesem Klepc laže, v katero pa je ob kritičnih besedah na račun Challeta Salleta in njegovo glasbe vključil tudi nekaj drugih resnih očitkov: med drugim mu je javno očital nadlegovanje mladoletnic, tudi z besedami »imam video dokaze, koga si hodu fukat« ali »Sale je uletu s kito na Snapchatu / štemu je z ekipo mladoletnice u fletu«.

Potem ko mu je Zlatko javno očital nadlegovanje mladoletnic, se je oglasilo več mladih žensk, ki so te obtožbe potrdile. Challe Salle obtožbe zanika, primer pa preiskuje policija.

Po objavi pesmi se je oglasilo nekaj deklet oziroma mladih žensk, ki so obtožbe potrdile, denimo Ana Vida Resnik, nekdanja spremljevalna pevka v njegovem bendu. Primer zdaj preiskuje policija. Challe Salle obtožbe odločno zanika. Zanikal jih je tudi v »diss« komadu Tata, s katerim je odgovoril na Zlatkotovo prvo pesem. Sledila je namreč še ena, precej podobna prvi.

Jizah DaFunk meni, da je Zlatko situacijo kljub vsemu izkoristil tudi za samopromocijo in obuditev svoje nazadujoče kariere. Kot pravi, je »samo čakal na priložnost, da ponovno postane relevanten. Podobno je storil že na primer na kolesarskih protestih oziroma v času pandemije, ko se je zavzel za proticepilce, skratka, ves čas opozarja nase, povsod je zraven, ima zares močno samozavest, ki pa preraste tudi v prevelik ego.« Jizah dodaja, da je Zlatko »nujno moral tudi povečati svoj arzenal: pred časom je priredil koncert ob obletnici albuma Svet je lep, kjer je prodal odločno premalo vstopnic, zato je nujno rabil nekaj novega, s čimer bi dobil pozornost«. Pri tem pa se je lahko sam pozicioniral kot slovenski Kendrick Lamar. »Z Zlatkove strani gre za imitacijo: tako kot Kendrick je posnel dolg komad, ki nima refrena, tako kot Kendrick je rapal čez trap beat, podobnosti je veliko,« meni Jizah.

Challe Salle se je po drugi strani dokaj nehote znašel v tem javnem, presenetljivo odmevnem konfliktu, ki je postal pravi medijski spektakel. Njemu v celotni zgodbi težko očitamo samopromocijske vzgibe, saj bo celoten fiasko za njegovo kariero verjetno precej usoden. Ne glede na to, kako se bo policijska preiskava razpletla, bodo obtožbe hud udarec ne le za raperjev ugled, temveč tudi žep, saj njegova kariera od nekdaj temelji na raznih sponzorskih kupčijah, vlogah v oglaševalskih kampanjah in trženju različne promocijske robe, na primer šolskih zvezkov, ki jih krasi njegova podoba. Podjetja, s katerimi sodeluje – je promotor blagovnih znamk, kot so Pringles (čips), Fossil (ročne ure in nakit), Opel (avtomobili), Polleo Sport (prehranska dopolnila za fitneserje) in Ecover (ekološka čistila) –, bodo verjetno premislila, ali si res želijo biti povezana z zdaj kontroverznim zvezdnikom.

A pravzaprav bi se – ne glede na to, ali bodo obtožbe dobile epilog po pravni poti – morala vsa ta podjetja, predvsem tista, ki svoje izdelke, na primer šolske zvezke, prodajajo najmlajšim, vendarle vprašati, zakaj so za svojo maskoto sploh izbrala Challeta Salleta, ki naj bi mladim pomenil vzornika, sočasno pa podpisuje hite, kot je denimo Ona je kurva, v katerem med drugim pravi »uzem rajš une čigumije iz torbice, k si rignla in zavohu sm spermo, nimaš kej, če si kurva, to je zdej moderno«.

Podobno bi se lahko vprašali tudi vsi organizatorji dogodkov, ki so Challeta Salleta vztrajno vabili in mu plačevali mastne honorarje, da je nastopal za mlade, celo osnovnošolce – prav na tovrstnih dogodkih je namreč Challe Salle nabral maratonsko koncertno kilometrino.

Ali kot pravi Jizah DaFunk: »Pringles, a vi sploh čekirate, komu dajete keš za promocijo čipsa, ali vam gre zares samo za klike?«