Komentar / Ljubljana za koga?

Janko Lorenci

2. 8. 2024  |  Mladina 31  |  Kolumna

Zoran Janković je v marsičem zgled za druge župane. Vplivnejši je tudi od večine »nacionalnih« politikov, opravlja pa že peti županski mandat. Upamo, da tudi zadnjega, saj njegovo »najlepše mesto na svetu« stagnira ali celo nazaduje.

Kaj počnejo pametna, napredna mesta? Ozelenjujejo se in prilagajajo podnebni krizi, izrivajo individualni avtomobilski promet in krepijo javnega, z gradnjo dostopnih stanovanj preprečujejo gentrifikacijo, se otresajo preobilja turistov, spodbujajo kulturni in akademski utrip. Skupni imenovalec tega početja je pozornost za potrebe povprečnega meščana in skrb za vitalnost, živost mesta. Ljubljana zavestno in sistematično ne počne nič od opisanega, zato njeni veliki problemi – pomanjkanje stanovanj za povprečni žep, obupni promet, slab zrak – ostajajo nedotaknjeni ali se slabšajo.

Nekoč so razvoj prestolnice načrtovali urbanisti in snovali socialne stanovanjske soseske z velikimi odprtimi javnimi prostori. To je delalo mesto kakovostno in prijetno za navadne ljudi. Potem je z osamosvojitvijo prišel kapitalizem, dober ducat let za njim Janković na županski položaj in javni prostori v prestolnici se že dolgo krčijo, privatizirajo, pozidavajo z vsakovrstnimi šelenburgi in odvečnimi supermarketi. Nekoč, piše Miloš Kosec, je imela Ljubljana, trikrat manjša kot zdaj, v sezoni več odprtih, »ljudskih« kopališč kot danes, ko pritiskajo vročinski valovi in ko v ustavi še piše, da je Slovenija socialna država. Ta bazenska primerjava pove veliko. Danes socialno navdihnjenega urbanističnega načrtovanja ni, mestna oblast z narcisoidno pedantnostjo in predvsem za turiste lepša zgolj središče, kjer živi kvečjemu desetina Ljubljančanov, »preostanek« mesta pa se razvija, kakor kdo hoče.

Pod črto: pametna mesta rastejo in se z razumnim, skupni rabi namenjenim izrabljanjem praznih prostorov (npr. s parki) izboljšujejo navznoter, zaostala pa se prostorsko širijo v svoje naravno okolje in ga uničujejo. V Sloveniji, ki ji že tako primanjkuje dobre kmetijske zemlje, je to smrtni greh.

Dolgoročno tak razvoj ni dober ne za Ljubljano ne za Slovenijo. Mesto v veliki meri uspeva tudi zaradi priliva vseh mogočih kadrov iz drugih delov države. Nesorazmerno močna koncentracija strokovnjakov, (politične) moči, denarja, znanja, ambicij, deloma povezana tudi s statusom metropole, ji kratkoročno koristi, dolgoročno pa škodi, saj nobena prestolnica ne more trajno uspevati, če »periferija«, razdrobljena na malo morje občin, stagnira, se prazni, zaostaja v razvoju. To ima tudi politično dimenzijo – zapostavljeno podeželje se rado obrača k ekstremistom in populistom.

Seveda pa problem metropole kot nekakšne vodene glave države ni Jankovićeva stvar, ampak stvar nacionalne politike. To v glavnem velja tudi za omenjene velike težave mesta; pomanjkanje stanovanj, prometne zagate itd. lahko skupaj rešita samo država in mesto. Težava je v tem, da sta z delno izjemo Levice nacionalna in mestna politika enake miselnosti in kova – skupno in javno zapostavljata. Tako se problemi samo zaostrujejo. A to ni opravičilo za nikogar, saj posamične države in mesta dokazujejo, da je mogoče tudi znotraj neoliberalnega sistema voditi zelo različen razvoj. To Jankovićevi Ljubljani pod nos molita bližnja Dunaj in Gradec.

Za vitalno, napredno mesto potrebuje vsak župan vsaj troje: kolikor toliko solidno osnovo (mesto), dovolj časa in ustrezno držo. Osnovo in dovolj mandatov je Janković imel, nima pa, enako kot dominantna nacionalna politika, ustrezne drže, miselno-nazorskega profila. V osnovi je naš župan tipičen predstavnik tiste večine levosredinskih politikov, ki ima na ustih veliko demokracije in socialnosti, v praksi pa zlasti slednje bistveno manj. Je učinkovit, dober organizator, a premalo občutljiv in zavzet za javno in skupno. V bistvu je ostal menedžer podjetja, ne pa mesta Ljubljana. Ponovimo: županovanje je zanj predvsem upravljanje in trgovanje z zemljišči, infrastrukturo, koncesijami, sodelovanje javnega in zasebnega sektorja. Iz njegovega kroga, oblikovanega zvesto po njem, se taka mahersko-biznismenska miselnost širi v vse mesto. Tudi zato je Ljubljana tako mrzlična, po svoje hladna in draga.

Boljši med sedanjimi politiki so koristno-škodljivi, slabši samo škodljivi. Janković spada med prve; mestu je po vrsti zaspanih županov dal nov zagon, ga delno moderniziral in delno polepšal, postavil kar učinkovito administracijo. A nekatere stvari je tudi poslabšal (gentrifikacija itd.), ker premalo zaznava, kam se obrača svet. S staranjem postaja nekako okorno trd, manj sijoč in smejoč, bolj samopašen in avtoritaren – tipična primera za slednje sta sporna gradnja kanalizacije C0 in njegovo početje, da bi lahko Magnifico nastopil v Tivoliju (pristojno ministrstvo se je tu na koncu odrezalo prav idiotsko in sramotno). Kakorkoli, njegova bilanca je pisana, nekatere zasluge nesporne. Toda njegov zenit je mimo, spremenil se ne bo, enkrat zaprto glavo je težko prezračiti. Tako postaja za razvoj Ljubljane zavora.

Mesto se z njim po malem še enači, a ga več ne potrebuje. Janković se rad predstavlja kot levičar in zadnji okop pred navali janšizma. Toda Ljubljana je dovolj svobodomiselna, da bo za župana izvolila demokrata, ne pa janšista. In za levičarstvo ni dovolj sklicevanje na antijanšizem in partizanstvo, ampak predvsem neponarejena socialnost. Torej novi parki namesto vedno novih podzemnih garaž in marketov ter socialna stanovanja namesto šelenburgov.

Zato je čas, da Jankovića nasledi človek, ki verjame, da je mesto tu zaradi navadnih ljudi. Recimo kdo, ki bi bil angažiran kot Tea Jarc, intelektualno širok kot Luka Mesec in operativen kot Zoran Janković.