Himna ljubezni

Zgražanje nad otvoritveno slovesnostjo poletnih olimpijskih iger v Parizu, ki ga podpihuje skrajna desnica, se seveda ni začelo prejšnji petek, na dan odprtja. Začelo se je že mesece prej. Ko so se v javnosti pojavili prvi seznami morebitnih nastopajočih na odprtju, je bila, na primer, posebno velikega števila žaljivih, ponižujočih, gnusnih spletnih komentarjev deležna Aya Nakamura, 29-letna glasbenica, mama dveh otrok, potomka v pariških predmestjih živečih priseljencev iz afriške države Mali, kjer je bila rojena tudi sama, in že nekaj časa največja francoska glasbena zvezda, kraljica francoskega popa. Na pretočnih platformah je najbolj poslušana francoska glasbenica vseh časov in pomenljivo se zdi, da sta ji priljubljenost prinesla prepletanje tradicionalnega in sodobnega ter uporaba različnih jezikov, saj ob francoščini oziroma izrazitem slengu poje tudi v angleščini, arabščini in zahodnoafriških jezikih, kakršen je bambari, jezik njenih staršev. A prav zato je deležna nenehnih sovražnih komentarjev. Karkoli stori, spletni troli planejo po njej. Ker nima ene same identitete in enega samega jezika. Ker jezik izumlja na novo. Ker je temnopolta. Ker je ženska. Ker podpira boj za pravice žensk. Ker je posledično, predvsem v očeh mladih temnopoltih žensk, simbol opolnomočenja.

Tako je bil že droben namig o njenem morebitnem nastopu na odprtju olimpijade dovolj, da se je njeno ime znašlo na protestnih transparentih skrajnega gibanja Let Natifs. Ti so sporočali: »Ni šans, Aya. To je Pariz, ne tržnica v Bamaku.« So s tem mar namignili, da bi bila glasbenica v nekih drugih časih zgolj zaradi svoje barve kože in kraja, kjer je bila rojena, sužnja? Oglasila se je celo Marine Le Pen, prvo ime francoske skrajne desnice, in morebitni nastop Aye Nakamura na olimpijadi označila za »provokacijo« in »ponižanje«, ki jo želi Franciji in svetu podtakniti njen takratni največji politični tekmec na tedaj šele prihajajočih volitvah, ki jih je skrajna desnica nato sicer za las izgubila – francoski predsednik Emmanuel Macron; ta je morebitni nastop namreč javno podprl. A tudi Aya Nakamura ob gnojnici, ki se je zlila nanjo, ni ostala tiho. »Biti rasist je lahko, biti gluh ni,« je izjavila. Ja, sovražni komentarji so jo prizadeli. Vendar? »Vendar, kaj sem vam pravzaprav dolžna? Nič.«

Dobre štiri mesece kasneje je Aya Nakamura oblekla kratko zlato obleko in obula gladiatorske sandale brez pet. Stopila je na most Pont des Arts, ki velja za most zaljubljencev ter povezuje Francoski inštitut in muzej Louvre, ter začela peti in plesati – in to na olimpijadi, prvi v zgodovini olimpijskih iger, ki se je kot ptica osvobodila kletke stadiona in v podobi največjega televizijskega spektakla doslej poletela po vsej francoski prestolnici, med njene največje turistične znamenitosti, na njene ulice, strehe palač, v parke, na mostove ter na reko Seno.

V hipu je bilo jasno, da je s tem nastopom zmagala – nad nestrpnostjo, rasizmom in mizoginijo. Zmaga je bila še toliko večja, ker je nastopila skupaj s 60 inštrumentalisti orkestra republikanske garde in so skupaj ustvarili simbolni most med tradicijo in sodobnostjo. Roger Cohen, vodja pariškega dopisništva ameriškega časnika New York Times, ni mogel skriti navdušenja. Zapisal je, da je Aya Nakamura »več kot odprla olimpijske igre. Redefinirala je, kaj pomeni biti Francoz.«

Enako bi lahko dejali za druge nastopajoče, na stotine jih je bilo. In še zlasti bi to lahko dejali za tistega, ki si je celotno otvoritveno slovesnost, polno simbolike, citatov in referenc iz zgodovine družbe, umetnosti in športa, zamislil. To je 42-letni režiser Thomas Jolly, ustanovitelj gledališča La Piccola Famiglia v normandijskem Rouenu, ki se je marsikomu, še celo organizatorjem, zdel »drzna izbira«. A dobro so vedeli, zakaj so ga izbrali.

Je bil odziv, ki je sledil še pred koncem prireditve, predvsem zgražanje nad svobodomiselnostjo in razuzdanostjo, pričakovan? Absolutno.

Sam je po slovesnosti povedal, da je štiriurni program skupaj z ekipo, v kateri so bili med drugim zgodovinar Patrick Boucheron, scenaristka Fanny Herrera, pisateljica Leïla Slimani in dramaturg Damien Gabriac, zasnoval s preprosto mislijo, da bi o Franciji povedal čim več. »V Franciji imamo svobodo ustvarjanja, umetniško svobodo. V Franciji imamo srečo, da živimo v svobodni državi,« je dejal. In nadaljeval: »V Franciji imamo pravico ljubiti, kot želimo in kogar želimo, svobodni smo, da verujemo ali ne verujemo. V Franciji imamo veliko pravic. In to je tisto, kar sem želel sporočiti.«

Svoboda, enakost, bratstvo, sestrstvo

Tako je nastala prireditev, ki ni bila zgolj uvod v največjo športno prireditev in slavljenje športnikov, temveč je bila hkrati tudi družbeni, pravzaprav politični komentar, povedan pred najširšim mogočim občinstvom. Ob televizijskih gledalcih širom po svetu ga je spremljalo še 300.000 gledalcev na nabrežjih Sene in Trocaderu, pred katerimi so jasno in glasno završala gesla francoske revolucije – svoboda, enakost, bratstvo. In, kot so hitro dodali, sestrstvo, zaradi česar so se posebej poklonili vidnim ženskam iz francoske zgodovine, od filozofinje Simone de Beauvoir do borke za pravico do splava Simone Veil.

Otvoritvena slovesnost je po drugi strani odločno rekla ne absolutističnim politikam, kar so ponazorili s številnimi obglavljenimi Marijami Antoanetami in gorečo, kri brizgajočo »Bastiljo«. Ali pa je bil to hkrati, že zaradi nastopa heavy metal skupine Gojira (skupaj z operno pevko Marino Viotti), tudi upor proti z zlorabo vere okuženim politikam, ki so leta 2015 na metal koncertu v pariškem klubu Bataclan zakrivile teroristični napad, v katerem je umrlo 80 ljudi, več kot 200 jih je bilo ranjenih? Morda je šlo tudi za spomin na okupacijo v času druge svetovne vojne in na francosko odporniško gibanje. Seveda pa te prizore lahko razumemo tudi kot upor proti sedanjim politikam, ki širijo sovraštvo in strah. V Franciji so jih na državni ravni nedavno komajda porazili, a resno grožnjo demokraciji pomenijo povsod, v Evropi, ZDA ...

Prireditev nas je tudi spomnila, da je Francija domovina kreativnosti (izumili so na primer toplozračni balon, ki je omogočil prvi let človeka) ter izjemnih umetnikov, da je domovina baleta, kankana, kabareta (oživljen s pomočjo rožnato puhaste Lady Gaga), filma (brata Lumière sta prva javno predvajala film), Malega princa, Vernove klasike 20.000 milj pod morjem, Minionov, notredamskega zvonarja Quasimoda, vrste najpomembnejših likovnih del, tudi da Vincijeve Mone Lize, najbolj znane slike na svetu, in literarnih klasik, tudi Hugojevih Nesrečnikov, ki so jih že kmalu prenesli na oder in danes veljajo za enega najprepoznavnejših muzikalov. Navdih za to delo je bila slika Eugèna Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo, in že smo spet pri francoski revoluciji – nad kopico mrtvecev stoji odločna ženska z bajonetom v levici in z dvignjeno trobojnico v desnici; to je Marianne, francoski simbol za svobodo. Sliko so na otvoritvi najprej poustvarili igralci, nato pa simbolno, le z dotikom zastave, še operna pevka guadalupških korenin Axelle Saint-Cirel, ki je francosko himno odpela na strehi palače Grand Palais.

Ni bilo naključje, da so baklo z olimpijskim ognjem na samem začetku (nogometaš Zinedine Zidane) in koncu njene poti po Parizu (šprinterka Marie-José Pérec in judoist Teddy Riner) nosili vrhunski športniki, ki so potomci priseljencev.

Ni bilo naključje, da so se večkrat posebej poklonili športnikom beguncem. Ko so begunsko reprezentanco, ki je prvič nastopila na prejšnji olimpijadi, posadili na ladjico in poslali po reki Seni, se nismo mogli ogniti niti asociacijam na smrtonosno pot, ki jo begunci ubirajo, ko se poskušajo prek Sredozemskega morja prebiti v boljše življenje. So pravzaprav tudi zato še vse druge reprezentance posadili na ladje, da bi poudarili, da so vsi športniki, ne glede na njihove okoliščine, enakovredni, da lahko vsak postane begunec, ali pa zato, da begunci v svoji izkušnji ne bi bili tako nerazumljeni in sami?

TV Slovenija je tu nedvomno zamudila priložnost, da bi med športna komentatorja posedla sogovornika, ki bi razumel družbo in umetnost.

Prav tako ni bilo naključje, da so nam v vsakem trenutku želeli povedati, da je Pariz prestolnica ljubezni. A ni le to, je tudi prestolnica zabave, mesenosti in užitka. S kankanom in kabaretom so nas spomnili na Pariz 19. stoletja, kjer se je po sončnem zahodu začela ura absinta in s tem delovnik za dame noči, ki so, tako ali drugače, navdihovale dela najvidnejših umetnikov tistega časa, Toulouse-Lautreca, Maneta, Balzaca, Baudelaira, Flauberta ... Prisluhnili smo Bizetovi Carmen (1875), eni najpogosteje uprizarjanih oper, ki je pospremila filmček, v katerem se protagonisti sprva spogledujejo, a se že kmalu zatem, ko prisopihajo v zgornje nadstropje tipične pariške večstanovanjske hiše, prepustijo strastem in pred nami zaloputnejo vrata. Ja, poliamorijo so nam pokazali, morda celo sodobnejšo različico novovalovske filmske klasike Jules in Jim (1962); pozorni gledalci so na glavah protagonistov namreč opazili podobna pokrivala. Sredi Sene pa so se poklonili bogati pariški klubski kulturi zadnjega pol stoletja. Disco in dance glasbi in vsem preplesanim nočem.

In še več ljubezni so nam pokazali: na mostu, spremenjenem v modno pisto, smo pod taktirko znane didžejke in lezbične aktivistke Barbare Butch spremljali modno revijo kreacij mladih francoskih oblikovalcev (Pariz je vendarle prestolnica mode) in hkrati manifestacijo, da imajo vsi ljudje ne glede na to, kako so videti, kako se oblačijo in kakšne spolne usmerjenosti so, pravico biti to, kar so. Enkrat se je kamera zazrla v kraljice in kralje preobleke (angl. drag queens) – ti so svoj prvi množični nastop sicer doživeli že na odprtju olimpijskih iger v Sydneyju leta 2000, kar je bil poklon z oskarjem nagrajenemu avstralskemu filmu Priscilla, kraljica puščave –, transvestite, queer osebe in druge predstavnike mavrične LGBT+ skupnosti, drugič v možaka, ki zaradi invalidnosti nog ne more uporabljati, a lahko kljub temu odpleše break dance, tretjič v par, ki si je, ne meneč se za dež, ki je prireditev in še zlasti ta prizor pravzaprav podkrepil, skočil v objem in se predal sočnemu francoskemu poljubu. Veseljačenje za dolgo pisto, lahko tudi mizo, je zaokrožil grški bog vina, norosti in ekstaze Dioniz (olimpijske igre vendarle izvirajo iz stare Grčije), celotno otvoritev pa Himna ljubezni (Hymne à l’amour), ki jo je namesto ikonične Edith Piaf odpela sodobna ikona Celine Dion in s tem postala tudi glas vseh, ki trpijo zaradi bolezni in jim kljubujejo. Celine Dion zaradi bolezni že leta ne more peti. A Himno ljubezni je odpela in njeno sporočilo ponesla po vsem svetu.

Prekletstvo nevednosti

Je bil odziv, ki je sledil še pred koncem prireditve, predvsem zgražanje nad svobodomiselnostjo in razuzdanostjo, pričakovan? Absolutno. Povsem jasno je bilo, da bo odziv množičen in da se bodo oglasili tudi praktično vsi mnenjski voditelji skrajne desnice in prireditev raztrgali. Republikanski kandidat za predsednika ZDA Donald Trump jo je razglasil za »sramoto«. Predsednik največje slovenske opozicijske stranke SDS Janez Janša je poobjavil misel milijarderja Elona Muska: »Če ne bo več poguma, da se postavimo za to, kar je pošteno in prav, bo krščanstvo propadlo.« Le Marine Le Pen je ostala modro tiho, medtem ko so njeni somišljeniki, z njeno ultrakonservativno nečakinjo Marion Maréchal vred, prireditev razglasili za »surovo woke propagando«. Še več, »med obglavljenimi Marijami Antoanetami, poljubljanjem v troje, drag queeni, ponižanjem republikanske garde, ki je bila prisiljena plesati ob Ayi Nakamura, splošno grdoto kostumov in koreografije, lahko samo obupano iščemo praznovanje vrednot športa in lepot Francije«.

Organizatorji so na vse to ponovno mirno odgovorili, da so pokazali vse in vsakogar, kar Francija je. Opravičili so se le tistim, ki so prizor na modni pisti razumeli kot žaljenje njihovih verskih čustev, ker so ga pomotoma interpretirali kot da Vincijevo fresko Zadnja večerja, na kateri Kristus z apostoli zaužije zadnji obrok pred križanjem. A navdih za prizor je bila povsem druga slika, Praznik bogov nizozemskega slikarja Jana von Bijlerta. Zato vendar je na njej nastopil Dioniz.

A tudi če bi šlo za prizor z Zadnje večerje, ki je doživela že nič koliko reinterpretacij, posrečenih in neposrečenih, bolj in manj prodornih, ali bi bilo to tako zelo narobe? In ali smo res prepričani, da bi se avtor freske Leonardo da Vinci, ki je bil tudi sam istospolno usmerjen in je na svojih delih upodabljal tudi svoje ljubimce, nad reinterpretacijo svojega dela na odprtju olimpijskih iger zgražal?

O kakšni razuzdanosti in žaljenju verskih čustev tukaj pravzaprav govorimo? Ali ni prav Biblija tista temeljna knjiga, ki govori o mesenosti, o Adamu in Evi? Seveda v kontekstu Adama in Eve govori tudi o grehu, a v svojem bistvu njuna zgodba govori o prvem spolnem odnosu prvih ljudi. In gola sta. Ali ni prav v katoliških cerkvah dandanes največ golote? Na Michelangelovi freski Stvarjenje Adama si Adamovo golo, napeto, izklesano mišičasto telo na stropu Sikstinske kapele vsakodnevno ogledujejo množice mladih in starih, vernikov in nevernikov. Občudovanja je tudi deležna sleherna napeta mišica Davida, slovitega Michelangelovega kipa v firenški Gallerii dell’Accademia. Ali bi tudi takšna dela danes prepovedali? Ali bi umetnike, ki so jih ustvarili, zmerjali tako, kot so v Sloveniji zmerjali sodobni umetnici Simono Semenič in Majo Smrekar, ki sta v svojih delih goloto uporabili le kot začimbo? Ali bi bila da Vinci in Michelangelo danes glavni tarči skrajne desnice?

Eurosong kot še ena prireditev s svetovnim dometom svoje moči nikoli ni znal izkoristiti, nikoli ni v svet odposlal tako močnega sporočila. Organizatorji pariške olimpijade so ga, in to z odliko.

Britanski satiriki, zbrani pod imenom Monty Python, so leta 1979 ustvarili kultno parodijo bibličnih časov, ki so ji nadeli ime Bryanovo življenje. Absurdnim, nezaslišanim zapletom v njej so se takrat krohotali vsi. Ali bi bilo takšno delo danes sploh mogoče? Najverjetneje ne. Marianne, ki ima na Delacroixovi sliki golo oprsje, na otvoritveni prireditvi olimpijskih iger v svobodomiselnem Parizu ni bila razgaljena. Še pred nekaj desetletji je bilo razgaljeno žensko oprsje, na primer na plaži, nekaj povsem običajnega. Danes zbuja poglede, sproža očitke, čuti se, da je družba v marsičem postala celo bolj konservativna kot nekoč.

Hkrati je ta konservativizem podložen z globoko nevednostjo – nevednostjo o cerkvi, Bibliji, Kristusu, zgodovini, umetnosti ... Tudi Urban Lavrenčič, eden od komentatorjev otvoritvene slovesnosti na Televiziji Slovenija, je med prenosom večkrat povedal, da vsega videnega ne razume. In da je konservativen. Gledalcem se je večkrat tudi opravičil za prikazano, predvsem za »razvlečenost« posameznih prizorov odprtja, tudi tistega z grškim bogom Dionizom. A zakaj že? Čemu takšni komentarji? So v dobro obveščenosti gledalcev? Ali prispevajo k stigmatiziranju nastopajočih? TV Slovenija je tu nedvomno zamudila priložnost, da bi med športna komentatorja posedla sogovornika, ki bi razumel družbo in umetnost. Zakaj niso, na primer, poklicali Vesne Milek, ki je nedavno izdala knjigo o Parizu in bi bila neusahljiv vrelec zgodb o tem mestu, poznala bi lokacije, predstavljene umetnike in umetnine? Kakorkoli že, skrajna desnica se še kako zaveda, da je nevednost njeno ključno orožje. In da sta na koncu dneva za njene podpornike ključna mnenje mnenjskega voditelja in njegov doseg na družbenih omrežjih.

Če je glasbenica Aya Nakamura – naj ponovno citiramo Rogerja Cohena – s svojim nastopom na otvoritvi olimpijskih iger redefinirala, »kaj pomeni biti Francoz«, je celotna otvoritev redefinirala, kaj pomeni biti prebivalec Evropske unije. In še širše, kaj pomeni biti prebivalec sveta, človek. Francije seveda ne gre idealizirati, kljub vsemu ima dolgo zgodovino kolonializma in vrsto drugih težav, prav tako ne gre idealizirati olimpijskih iger, ki se srečujejo s številnimi nekonsistentnostmi (zgolj en primer: Rusiji ni dovoljeno nastopiti, Izraelu pač). Povsem mogoče je tudi, da so nastopajoče pripadnike subkultur izkoristili za boljši šov. A ne glede na to je bilo odprtje olimpijskih iger v Parizu v trenutku, ko je svet prepreden s skrajnimi politikami in vojnami ter se prihodnost ne zdi najbolj optimistična, največji in najglasnejši mogoči poziv proti nestrpnosti – in k sožitju vseh ljudi. Ali pa vsaj vizija, kakšen bi svet lahko bil. Eurosong kot še ena prireditev s svetovnim dometom svoje moči nikoli ni znal izkoristiti, nikoli ni v svet odposlal tako močnega sporočila. Organizatorji pariške olimpijade so ga, in to z odliko.