Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

Deadpool in Wolverine / Mutantski komedijant in mutantski traged

Film za fene, ki tudi izgleda tako, kot da bi ga posnel fen, z vso patetiko vred

zadržan +

s

Wolverine in Deadpool
© Walt Disney Studios Motion Pictures

Nazaj v prihodnost. Deadpool & Wolverine, 2024, Shawn Levy. 

Multivesolje, ki ga brez filma itak ne bi bilo mogoče misliti, kaj šele začutiti, je tik pred zlomom – koga pošljejo na reševalno misijo? Kakega junaka ali junakinjo multivesolja? Koga, ki ima izkušnje z multivesoljem? Morda Evelyn Quan Wang iz filma Vse povsod naenkrat? Martyja McFlyja iz sage Nazaj v prihodnost? Phila Connorsa iz Neskončnega dneva? Jamesa Colea iz filma 12 opic? Lolo iz filma Teci, Lola, teci? Nea iz Matrice? Ali nemara Spider-Mana iz Novega sveta? Ne, nikogar izmed njih, temveč Wadea Wilsona (Ryan Reynolds), alias Deadpoola, ki pa se je superjunaški dejavnosti in partizanskemu imenu Deadpool odpovedal, tako da bolj ko ne vegetira v melanholiji, depresiji in poetičnem spleenu (tudi ljubljena Vanessa, ki jo igra Morena Baccarin, ga je zapustila), toda ko mu uprava, ki jo vodi orwellovski gospod Paradox (Matthew Macfadyen) in ki se spozna na čas (in njegova protislovja, no, njegove paradokse), razkrije, da se bo njegovo vesolje – s »sveto časovnico« vred – sesulo, ker ga je nekdo grdo, kaotično, fatalno vzburkal in zgrbančil. Potrebna je superjunaška intervencija, mesijanski polnočni skok v vzporedno »marvelizirano« vesolje – v objem James Logana Howletta, alias Wolverinea (Hugh Jackman), »umirajočega sveta«, časovnega kaosa, alternativnih časovnic, puščobnih, opustošenih realnosti, spremenjenih stanj, kulture slave (»I want to matter!«), utrudljivih koreografij, lucidnih sarkazmov, predvidljivih megalomanskih zarot, vedno presenetljivih kastracijskih figur, dolgočasne akcije in generične antagonistke, obritoglave telekinetične zavojevalke Cassandre (Emma Corrin), anti-Furiose, pa tudi obveznih »velikonočnih jajc«, insajderskih štosov, gegov, hitov (vsi niso nujni za zgodbo), popkulturnih referenc (da bo kaka Deadpoolova multivesoljska verzija dahnila, »Identificiram se kot feministka,« je neizbežno), samoparodij in kakopak cameos, ki bi skoraj morali vključevati »konzervirani« smeh.

Film Deadpool in Wolverine je banket fenov. To je film za fene, a tudi izgleda tako, kot da bi ga posnel fen, z vso patetiko vred – fenovski film, fan fiction. Film Deadpool in Wolverine je totalni meta, tudi v povsem banalnem smislu: Marvelovo kinematično (multi)vesolje se je po seriji polomij znašlo tik pred zlomom, Deadpool in Wolverine – mutantski komedijant in mutantski traged, maščevalec in mož x, kandidata za naziv anchor being – pa naj bi zdaj naredila vrste in ga mesijansko odrešila. In res garata – drug drugega tako vneto ubijata, kot da ne bi vedela, da ne moreta umreti. Okej, Wolverine je umrl v Loganu – in feni so neutolažljivo, ganljivo jokali. Paradoks? Nehajte – ljudje jočejo ob sladkobnih, kičastih, povsem fiktivnih popevčicah, kot je recimo A Thousand Years ali Always Remember Us This Way. Pa vendar: to, da je Wolverine umrl, s čimer je sprožil žalovanje (nič ni lepšega od trenutka, ko fikcija sproži prave solze), in da se je zdaj – ne brez pomežika – vrnil, namiguje, da filme morda gledamo z najetimi čustvi in da bi nam bilo vsem precej, precej lažje, če bi lahko čustva tudi sicer, v vsakdanjem življenju, preprosto najeli. (kino)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.