Herman Melville: Moby Dick ali Kit

+ + + +

Zvezana v sovraštvu

Ishmael, v romanu ameriškega pisatelja Hermana Melvilla (1819– 1891) pripovedovalec in pričevalec preganjanja belega kita Mobyja Dicka na ladji kapitana Ahaba, je bil svoje čase, kot nekje omeni, šolnik, a se je potem raje kot k pouku odpravil na morje in je zdaj na kitolovki prvič, po predhodnih izkušnjah s trgovsko mornarico, nad katero se pravi preganjalci kitov zviška zmrdujejo. Vendar Ishmaelu učenjaškost udarja ven na vsakem koraku, naj gre za potapljanje v zgodovinsko ali mitološko gradivo, svetopisemsko simboliko, predvsem v povezavi s prerokom Jono, ki ga je pogoltnila morska pošast, ali za sestavljanje seznamov. Kar hoče izpisati, je pravzaprav vsota vsega znanja o kitolovu, od poimenovanja vrst v različnih jezikih do razločevanja med njimi, zraven so podrobni opisi pribora in tehnik, kitovega vedenja in obskurni anatomski podatki. Kapitan Ahab se pojavi po približno 200 straneh, sam kit po približno 700, čeprav ga napovedujejo kitolovke, ki jih srečajo in so večinoma pretresene in vse bolj poškodovane.

Moby Dick je pričevanje o Ishmaelovem prihodu v Nantucket, kitolovsko izhodišče, srečevanje z eksotičnimi harpunarji in versko blaznimi lastniki kitolovk, kvekerji, pa s shakerji, ki znajo zapeljati posadko v upor in podobno. Hkrati je priročnik o obstoječih metodah kitolovne industrije in spomenik tej. Ameriški kitolov, ki ga primerja z armado, ker je njegova klavna razsežnost tako podobna krvoprelitju v bitkah, je z vsemi vloženimi zgodbami – in Ishmael je spreten konservator in veliki vlagatelj – in sprotnimi in za nazaj spisanimi morskimi prigodami glavna tema te knjige.

Nori kapitan, ranjen od glavača, zato pa z nogo iz kitove kosti, nori in potem že kar blazni zasledovalec in maščevalec, je impresivna oblastna figura, ki se ne zmeni za prerokbe in zlovešča znamenja, kit s svojo preteklostjo in gabaritom je enako grozeč, in srečanje mora biti usodno, se zdi. Prej preplujejo vse kitolovne regije, Ishmael popiše vse čudake na palubi, tudi vse čudaške ladje, ki jih srečajo in si ob tem izmenjajo pisma – ekspedicija naj bi potrebovala nekaj let, da bi napolnila vse sodčke s spermacetom, oljem, ki je bilo glavno gorivo za leščerbe. Nesreče in žrtve so na takšnem potovanju pričakovane, z norim kapitanom za krmilom se seveda pomnožijo.

Melville se dela o vzponu in večvrednosti Amerike, spisanega sredi 19. stoletja, loti v mešani tehniki. Seznami, nabor anekdot in observacij se mešajo z živahnimi dialogi in premišljevanji mornarjev, izpostavljenih morju, vraževernih in sklicujočih se na Previdnost, vse je spisano – in nadvse uspešno prevedeno (Jernej Županič je lani za prevod prejel Sovretovo nagrado) – v arhaičnem jeziku, ki je še poznal orodje in poklice, hkrati je pisava priklicevanje govora nemočnih v izrednih, nevarnih razmerah.