»Ni treba nekih hudih znanstvenih dokazov za to, da se populacija žuželk zmanjšuje«

Dušan Klenovšek (1962) je po izobrazbi učitelj biologije in kemije, zadnje desetletje zaposlen v Kozjanskem parku, prej leta na novomeški enoti zavoda za varstvo narave. Spremlja naravo zlasti v okolici Spodnje Save, s fotografskim objektivom beleži živali, rastline, pa tudi redne stranpoti človeka. Je avtor več knjig in prispevkov o naravi, s številnimi nagovarja tudi mlajše, o naravi in vrstah pogosto predava ter redno ozavešča tudi na družbenem omrežju.

Intervju je nastal v ponedeljek ob reki Savi, na umetnem makadamskem nasipu v Vrbini pri Krškem, kamor vodi cesta mimo jedrske elektrarne, ogromnih koruznih polj, prepredenih s stebri daljnovodov, Evrosadovih nasadov jabolk, mimo stavbe Gen energije in odlagališča jedrskih odpadkov ter na koncu Kostakovega zbirnega centra odpadkov in betonarne. Ob nekaj večinoma oddaljenih ptičih in (pre) mirni hidroakumulaciji na reki Savi so pogovor nepričakovano spremljali ogromni neregistrirani tovornjaki, ki so z brežine nadomestnega habitata po makadamski cesti na nasipu odvažali gramoz, brez prekinitve, vsakič pospremljeni z velikanskim prašnim oblakom. »Gramoz je dober biznis,« pravi sogovornik in naenkrat spremeni izraz, ko prileti in se zelo približa manjši ptič. »Spremenljivi prodnik! Kot da bi želel, da ga opazimo! Imava izredno srečo, da ga vidiva tako od blizu.«

Tukaj na Savi je prejšnji teden potekalo svetovno prvenstvo v klubskem ribolovu. Izplen je bil boren. 

Tukaj sem bil v torek zjutraj in so mi to povedali ribiči sami. Okoli 180 ribičev – gre za praktično najboljše v športnem ribolovu – je na treningu prvi dan ujelo 20 kilogramov rib. Hčerka enega od njih je pred leti nekaj deset kilometrov višje, ob Radečah, postala svetovna prvakinja z ulovom 25 kilogramov rib. Ta primerjava pove veliko. V torek so kovali načrte za večji ulov, kako spremeniti taktiko, nekateri so bili celo prepričani, da se ribe skrivajo, sam pa sem se spraševal, ali jim povedati, da so v precejšnji ribji puščavi. V četrtek sem znova prišel in govoril z udeležencem iz Bolgarije, ki je ponovil, da rib ni in ni. Bilo mi je skoraj hudo zanje, ker so k nam na svetovno prvenstvo prišli iz Švedske, Norveške, pa iz Portugalske s kombiji, s celimi kupi opreme.

Prvenstvo so oglaševali kot »vznemirljiv, spektakularen dogodek, poln napetih trenutkov«. 

Vznemiriti bi nas moralo predvsem spoznanje, kakšen ulov je bil, zakaj ni rib. Vznemiriti bi nas moralo, da nimamo več Save, reke z ribami, ampak akumulacijo. Tukaj (pokaže v vodo, op. p.) se jasno vidi protitok, ki je značilen za zaprte sisteme, ne za pretočne sisteme, kot to imenujejo v energetiki. Prejšnji teden ob treningih ribičev je bila voda tukaj smrdeča in algasto-penasta. Danes, po deževju, je veliko lepša. Temperatur sicer tokrat nisem meril. A pred dvema letoma, ko je poleti žgalo kot danes in kar postaja stalnica zaradi podnebnih sprememb, sem spremljal temperaturo vode. Imamo merilno mesto v Hrastniku, torej nad verigo petih hidroelektrarn na Spodnji Savi, kjer je Sava še prosta reka, in pa v Čatežu, to je po celotni verigi hidroelektrarn: Vrhovo, Boštanj, Blanca, Krško, Brežice. Poletje 2022 je bilo zelo sušno in pretok vode je bil zelo majhen. Zjutraj ob šestih je bila temperatura vode v Hrastniku in na Čatežu približno ista, okoli 21 stopinj Celzija. Ob šestih popoldne, potem ko ves dan žge, pa je bila temperatura spodaj pri Čatežu višja za osem ali devet stopinj. V teh 50 kilometrih energetskih akumulacij se je torej segrela; če bi meril temperaturo deset centimetrov pod gladino, bi izmeril verjetno celo precej čez 30 stopinj.

V tistih dneh so imeli že ob sedmih zjutraj vsi galebi ogromne trebuhe, da jih je kar metalo naprej. Ves dan so lenarili, ker so se najedli že zjutraj. Mrtve ribe so bile povsod.

Visoka temperatura je za ribe in živali v reki slaba. 

Seveda. Visoka temperatura vode pomeni manj kisika; višja ko je temperatura vode, manj kisika lahko sprejme. Najboljše so brzice, kjer se zrak in voda nenehno mešata, česar pa tukaj seveda ni. Hkrati toplejša zgornja plast vode je nekakšna izolativna plast, vnos kisika v vodo je otežen, kar je dodatna težava.

Živalskim vrstam v tej vodi je začelo primanjkovati kisika. Zelo topla voda sočasno pospeši različne kemične procese, zlasti razkroj, kar še poveča potrebo po kisiku. Pred dvema letoma so tu na nekaterih predelih akumulacije alge zavzemale tudi tri četrtine celotnega premera reke, šlo je za ogromne površine, vse je bilo zeleno zaradi alg. Potem se je zgodilo, kar se dogaja v naravi: kar naenkrat je bila tukaj množica polžev, ki se hranijo z algami, in kmalu je priletelo okrog 150 labodov, ki so tudi zaznali alge. Med algami so se nato razmnožile cianobakterije, ki pa izločajo tudi toksine, in spet kar naenkrat, v enem dnevu, je vse začelo umirati: polžki, alge, labodi so izginili, na gladini so se pojavile ribe, obrnjene na hrbet. V nekaj dnevih je bilo tukaj že okrog 500 čapelj, ki so mrhovinarke, in pa 800 galebov, pa približno 500 kormoranov. Zdaj tukaj v tej celi akumulaciji vidiva štiri kormorane (pokaže oddaljene štiri ptiče).

Ta pogin ni zanimal nikogar od odgovornih, čeprav kaže na sistemsko težavo in zlasti napoveduje scenarij, ki bo zaradi podnebne krize vse pogostejši. 

Če si v tistih dneh prišel sem ob sedmih zjutraj, dan se je začel okoli petih, so imeli že vsi galebi ogromne trebuhe, da jih je kar metalo naprej. Ves dan so lenarili, ker so se najedli že zjutraj. Mrtve ribe so bile povsod, manjše in večje, a ni bilo nobenega odziva, niti ribičev. To je bilo presenetljivo, saj so v Sloveniji ribiči zelo glasni: ko pride do pomora petih rib, naredijo halo in to je prav! A takrat je bil molk. Ribe so umirale vsak dan dva meseca, pa nič.

Kako to? 

To se da enosta vno pojasniti s taktiko energetike, ki je zelo uspešna z vidika interesov: to je, da v lokalnih okoljih finančno podpira vsa društva, tudi ribiška. Bogati državni energetiki se te donacije in sponzorstva finančno ne poznajo popolnoma nič, društvom pa je ta denar, čeprav gre za male zneske, pomemben. Ker ga nočejo izgubiti, so tiho. Predlani, ko se je zgodil opisani pomor, je posavska energetika konec avgusta plačala tekmo v ribolovu. Tako gre to tukaj.

Katere vrste pa izginjajo? 

Tiste, ki so odvisne od tekoče vode in od prodišč, kjer se razmnožujejo, kot so ploščič, mrena, zvezdogled, nežice in podust. Pred gradnjo verige elektrarn je aprila, ko so se ribe drstile, tu voda brbotala – imel si občutek, da vre, ribe so na ta drstišča migrirale tudi iz Hrvaške. Zdaj je reka presekana, prehodnosti ni več, pri Boštanju na primer ribje steze niso nikoli zgradili. Ribe so ujete v petih akumulacijah. Če najdejo stezo, preplavajo po njej do izhoda, kjer zaznajo stoječi tip vode, akumulacijo, same pa iščejo tekočo vodo in posledično ne zaplavajo noter. Če bo kdaj pod Brežicami, na sotočju Save in Krke, zgrajena še hidroelektrarna Mokrice – upam, da ne bo, bo s tem Krka odsekana od Save, kar bo nova katastrofa.

Z elektrarnami je prodna tla prekril mulj, na upad rib pa močno vpliva tudi plimovanje, ki ga povzročajo energetiki. Ti proizvodnjo električne energije močno povečajo zjutraj, ko je zaradi zagona industrije večja potreba po električni energiji in je posledično elektrika draga. Ponoči, ko je cena elektrike nižja, pa nivo vode v akumulacijah dvignejo na maksimum. S tem povzročajo energetsko plimovanje, ki znaša do dva metra, to se pozna na dvigu in upadu gladine še daleč dolvodno na Hrvaški. Prizadeta so tudi prodišča, kjer ribe odlagajo ikre, ki ob padcu gladine vode ostanejo na suhem in potem odmrejo.

Savo dodatno segreva tudi nuklearka, ki se z rečno vodo hladi. Reko lahko v povprečju segreje za do tri stopinje na dan, a ne čez 28 stopinj Celzija. Omejitve uporabe reke, če je njen pretok nizek, pod 100 kubičnih metrov na sekundo, pa v lani izdanem okoljevarstvenem soglasju ni več.

Ravno leta 2022, ko je bil tu opisan pomor rib, so v Franciji omejevali ali celo ustavljali nuklearke, ker so bile reke brez vode ali je je bilo premalo. Pri Savi ima nuklearka prepoved uporabe vode, če je Sava že sama pretopla. Takrat mora nuklearka za hlajenje uporabljati tako imenovan hladilni stolp, notranji sistem, ki pa pomeni manj proizvedene elektrike. Nuklearke povsod potrebujejo vodo, hladilne sisteme vežejo na reke in so zelo pozorne, kaj se v reki dogaja – tudi z organizmi, ki energetike drugače ne zanimajo pretirano. Izredno jih na primer zanimajo školjke, ker jim lahko povzročijo velike težave.

Vsak, ki je voznik vsaj deset let, opazi razliko na avtomobilski šipi; včasih je bila ta poleti že po nekaj kilometrih tako rekoč črna od žuželk, moral si jo očistiti. Torej ni treba nekih hudih znanstvenih dokazov za to, da se populacija žuželk zmanjšuje.

Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IEAE) v tehničnih priročnikih opisuje zebraste školjke kot vedno večje biološko tveganje za jedrske elektrarne. 

Imamo dve invazivni vrsti školjk: potujočo trikotničarko ali zebrasto školjko in še eno invazivno kitajsko vrsto, Corbicula fluminea, ki se zadržuje v mulju akumulacij.

Potujočo trikotničarko so pri nas najprej našli v Dravi. Tako je bil vzpostavljen režim, da je treba vse čolne in opremo zelo dobro očistiti, če gre iz Drave v druge vode. A školjka je kljub temu že pred več kot desetletjem prišla v Blejsko jezero. Ravno takrat je kolega Marjan Govedič iz Centra za kartografijo flore in favne naredil priročnik o sladkovodnih školjkah pri nas in je za trikotničarko napovedal, da jo čez leta lahko pričakujemo tudi vzdolž po Savi. Priročnik je komaj dobro izšel, ko mi je prijatelj s tukajšnjih koncev pokazal fotografijo njenih lupin! Takrat je ravno začela obratovati hidroelektrarna Brežice, to je bilo v letu 2017. Ko je šla čez pol leta jedrska elektrarna v remont, so morali vodo v akumulaciji spustiti za dva metra in razgalile so se skale: vse so bile preraščene s temi školjkami. Bilo jih je na milijone, značilno rjavih, z lisami – zato se tudi imenujejo zebraste. Zrastejo do pet centimetrov, samica proizvede tudi milijon jajčec vsako leto.

Ko so obvestili našo nuklearko, da so v Savi našli trikotničarko, so tam že vedeli zanjo, saj izvajajo monitoring. Znan je primer nuklearke iz Amerike, kjer so se zebraste školjke tako hitro razrasle v ceveh in zožile pretok, da so povzročile resno grožnjo.

Te školjke preraščajo trdno podlago, pri hranjenju izrivajo druge vrste, ki izginjajo, in so zelo odporne proti spremembam. Že srednjeročno spremenijo sestavo prehranskih verig in celotnih ekosistemov v rekah in ob njih. Biotska raznovrstnost se manjša, kar je že opazno in še bolj bo.

Imamo vse več rečnih školjk, danes pa sem se v Krško pripeljala s skoraj čisto šipo na avtu,  kar vi omenjate kot indikator nekega drugega velikega problema. 

Vsak, ki je voznik vsaj dvajset ali vsaj deset let, opazi razliko na avtomobilskih šipah; včasih so bile te že po nekaj kilometrih tako rekoč črne od žuželk, moral si jih očistiti, tudi luči. Torej ni treba nekih hudih znanstvenih dokazov za to, da se zmanjšuje populacija žuželk.

Zelo odmevna je bila nemška raziskava, objavljena leta 2017. V njej so 27 let spremljali količino oziroma biomaso žuželk v parkih in ugotovili, da se je celo v teh zavarovanih območjih v 27 letih biomasa žuželk zmanjšala za 75 odstotkov, avgusta, ko je populacijski vrhunec, pa za celo več kot 80 odstotkov. To pomeni, če malo poenostavimo, da štirih od petih žuželk ni več! Tak upad ima kaskadni učinek, saj se zmanjšuje število vrst, ki potrebujejo žuželke za hrano, to pa vpliva na delovanje celotnih ekosistemov. Tudi DOPPS, Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, v svojih popisih ugotavlja, da izginjajo travniške ptice, ker so večinoma žužkojede. Vrabček je semenojed, ampak za svoje mladiče potrebuje žuželke.

Medonosna čebela začne delo, ko je zunaj vsaj 12 stopinj Celzija. na jablani, ki cveti že aprila, ko je hladneje, ne bo opravila dela. Čmrlj je precej manj občutljiv, leti tudi v rosenju in v vetru.

V lanskem poročilu DOPPS pri več vrstah zaznava »strm upad« populacij, prešteli so le »91 pojočih koscev, kar je daleč najslabši rezultat doslej«. 

To je posledica bolj ali manj neposrednih posegov človeka, od kemizacije vsega do intenzivacije in industrializacija kmetijstva ter prilaščanja prostora, kjer ves čas jemljemo življenjski prostor drugim bitjem. V Londonu so pred desetletji ugotovili, da ni vrabcev. Ko so iskali razloge, so ugotovili, da so v parkih sadili zlasti tujerodne vrste, njihovih listov pa avtohtone žuželke ne jedo; jedo le liste nekaterih rastlin. Kljub ozelenitvi je tako nastala težava, ni bilo žuželk in ne hrane za vrabce. Tudi kemična sredstva, s katerimi se danes pospešujeta rast in zatiranje vsega, kar nam ne ustreza, so zagotovo testirana, a ni testov za ugotavljanje součinkovanja vse te kemije.

Namignili ste, da se včasih zaradi neznanja in z dobrim namenom dela škoda. Dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo je za portal N1 nedavno opozoril, da skrbimo le za medonosne čebele, ne pa tudi za divje opraševalce, brez katerih bi sicer težje preživeli. 

Skoraj bogokletno je, če na kakšnem predavanju rečeš, da imamo pri nas verjetno preveč čebelarjev in njihovih medonosnih čebel. Glede na stroge poglede je bolje reči, da imamo zagotovo preveč sestradanih divjih opraševalcev, ki za nas delajo izjemno pomembne stvari.

Odvisni smo od cele palete opraševalcev, ne le od enega. Pred nekaj meseci sem bral angleško raziskavo, v kateri so ugotavljali najpomembnejše opraševalce za različne habitate. Za neki obcestni habitat so ugotovili, da so to nočni metulji, torej vešče. Verjetno bi 99 odstotkov ljudi stavilo na domačo čebelo, zaslužni pa so čmrlji in čebele samotarke, metulji, muhe trepetavke, ose, hrošči, vešče. Vsi pridelovalci paradižnika v pokritih rastlinjakih vedo, da so za opraševanje paradižnikov potrebni čmrlji, enako je pri jajčevcih, hruškah.

Pri predavanjih včasih obiskovalce malo za šalo, malo zares vprašam, ali bi se jim zdela pohvala »Priden kot čmrlj« ustrezna za pridnost pri delu. Večina pove, da bi bili bolj zadovoljni s »Priden kot čebela«. Potem pa povem, da čmrlj, ki prav tako spada v veliko družino čebel, opravi delo tudi 50 do 60 čebel, kar se opraševanja tiče. Medonosna čebela začne delo, ko je zunaj vsaj 12 stopinj Celzija, in na primer na jablani, ki cveti že aprila, ko je hladneje, ne bo opravila dela. Čmrlj je precej manj občutljiv, leti tudi v rosenju in v vetru.

Zavedati se moramo, da so vsi opraševalci izredno pridni in da potrebujemo vse. Pri nas imamo zabeleženih 575 vrst divjih čebel, med njimi je okrog 35 vrst čmrljev.

Toliko vrst je v naravi?

To so zabeležene vrste, monitoringi v naravi, ki se izvajajo periodično, pa pokažejo precej nižje številke. Nekaterih vrst ni več, nekatere so redke in jih je težko najti. Zabeležena je na primer vrsta, ki jo je pred skoraj sto leti v reviji Prirodoslovne razprave opisal Evgen Jaeger, zdravnik iz Podčetrtka, ki se je ljubiteljsko ukvarjal z žuželkami. Vrsto, ki jo je našel prav pri Podčetrtku, je imenoval po svoji ženi Hediki: Hedkina peščinska čebela. Zanimivo je, da je pri evidentiranju v svojo zbirko shranil štiri tipske primerke te čebele, ki pa so tudi edini do danes sploh najdeni primerki v Sloveniji. Nikoli kasneje jih pri nas nismo več našli, ponekod drugod, od Portugalske do Azerbajdžana, pa so zaznali primerke. Zagotovo gre za zanimiv primer, Jaegrovo zbirko hrani Prirodoslovni muzej.

Del narave, ki ga vse bolj monotoniziramo in tudi monetiziramo, so travniki. Iz cvetočih divjih rožnikov, kjer se pasejo žuželke, so nastali ogromni zeleni nasadi »sejanih travinj«, »kakovostne krme z boljšo hranljivo vrednostjo in prebavljivostjo«, je v zadnji knjigi strnila kolegica Nataša Kramberger.

To je eden izvornih problemov izginjanja vrst. Če imaš travnik, na katerem je sto, dvesto, tristo vrst rastlin, je velika verjetnost, da bo preživelo tudi veliko vrst žuželk, na primer metuljev, ker bodo gosenice metuljev tam našle zase primerno hrano. Če pa ta travnik pognojiš in ga nato petkrat pokosiš, imaš na njem samo še regrat in nekaj vrst trave. Možnost, da se neka gosenica hrani ravno z eno od teh trav, je zelo majhna, a tudi če se, so košnje prepogoste, da bi lahko odrasla in sklenila generacijski cikel. Včasih smo kosili od junija do sredine avgusta. Zdaj imajo glavno vlogo traktorji, strojno košenje in baliranje, kar omogoča stalno košnjo. Že okoli 1. maja, če je lepo vreme, travniki v Sloveniji padejo in žužki posledično nimajo kaj jesti. Na njivah, kjer ni trava, je koruza. Koruza-krava-mleko in balirka je nekakšna zgrešena slovenska kmetijska formula.

Ko sem šel pred 12 leti z vlakom v Bolgarijo, sem zaznal neko razliko in šele na poti nazaj ugotovil, kaj me je »zmotilo«: od naše meje do Plovdiva v Bolgariji nisem videl bal! Pri nas se danes samo še balira, bale so povsod. Tudi ta krajina zelenih bal je podoba evropske kmetijske politike, kjer se subvencionira količina. Več za še več.

Pa vidite realno možnost, da bi se spremenila kmetijska politika EU, ki zdaj spodbuja novo in novo rast hektarskega donosa, stalno večanje produktivnosti krav molznic ter širjenje arzenala in UI-zacijo kmetijske mehanizacije?

S spremembami v politiki kmetijskih subvencij EU bi bilo zagotovo mogoče spremeniti pridelavo. Kmetje bi zagotovo sledili shemi, ki ne bi več prvenstveno nagrajevala kvantitete in trendov, ki ste jih omenili, saj zna vsak sešteti ena plus ena. Ampak tukaj spremembam obstoječe politike nasprotujejo velike industrije, od proizvajalcev težke kmetijske mehanizacije do fitofarmacevtskih podjetij, in ti zares določajo smer.

Hkrati se na drugih segmentih dogajajo spremembe na slabše, in čeprav se zdijo to neke majhne zgodbe, niso nepomembne. Zadnje čase se večkrat spomnim predavanja na magisteriju pred več kot 20 leti. Profesor nam je govoril o tem, da je v Ameriki urejanje trat pred hišami milijardni posel. S prodajo gnojil, travnih mešanic, namakalnih sistemov, kosilnic, z vzdrževanjem so se obračale milijarde. Smejali smo se, se spomnim. Zdaj pri nas ni naselja, ponekod celo ne več hiše, ki ne bi imela robotske kosilnice. Najprej se trata gnoji in namaka, spodbuja k rasti, ko končno začne rasti in doseže v višino natanko ubogi en centimeter, pa se nadnjo pošlje robot. In ko spet preraste centimeter, spet robot! Ti zeleni tepihi okoli hiš so zdaj pri nas trend, smeji se lahko le prodajalcem vseh vrst pripomočkov za vzdrževanje teh zelenih puščav za žuželke, opraševalce. Za trave, ki jih stalno stimuliramo k rasti in sočasno stalno režemo, pa je to verjetno mučilnica.

Iz narave se dajo delati tudi drugačni biznisi. Pred leti ste pisali o Angležu, ki je pri nas iz rastišč v naravi odkopaval varovane vrste rastlin in jih prodajal v Angliji in drugod. Zadnje objave kažejo, da trguje z zvončki. 

Šlo je za nekdanjega bankirja iz Anglije, ki se je sam na blogu, na katerega je naletela znanka planinka, hvalil, kako je uresničil svoje študentske sanje in postal lovec na rastline. Za zbiranje semen in sadik so mu bili posebej ljubi kraji v Sloveniji in na Hrvaškem. Opisoval je, kako si po kratkem in poceni letu na Brnik že v uri nekje med telohi, zvončki, perunikami, brstičnimi lilijami, encijani, ciklamami ali lesnimi vrstami, kot je ruj. Direktor Botaničnega vrta je takrat opozoril, da se da na spletu enostavno dobiti semena teloha iz Triglavskega narodnega parka in da sem prihajajo celi avtobusi podobnih »ljubiteljev« rastlin. Po tem razkritju je Marjeta Keršič Svetel, avtorica legendarnih TV-oddaj Gore in ljudje, pri policiji in drugih organih preverila, koliko teh nedovoljenih dejanj zaznajo – izkazalo se je, da že leta nobenega. Na spletni strani podjetja omenjenega Angleža sta bila takrat fotografija temnoškrlatnega teloha iz bližine Podsrede in cenik, mislim, da 20 funtov za sadiko. Takrat so se zelo vključila planinska društva, vložili smo prijavo, in tudi zdaj tu in tam slišim od kolegov, da morajo paziti na rastišča, saj občasno kdo pride z lopatko.

Sam sem že večkrat povedal, da je treba najti ravnotežje med tem, ali vrsto zavarovati ali ne. Če jo zavaruješ, razkriješ, kje raste. In ko to poveš, ne veš, ali ji boš bolj škodil ali koristil.

Zvončkov pri nas lahko v naravi nabereš en šopek, preprodaja pa je prepovedana. Samo ljubljanski Botanični vrt ima dovoljenje za razmnoževanje in prodajo, za zvonček so doslej iztržili kar 513 evrov, in sicer za različico »Nova Gorica«, sem izbrskala. 

Da se zdaj angleški »znanec« ukvarja ravno z zvončki, me zares ne preseneča, saj so med Angleži zvončki izjemno priljubljeni in med njihovimi ljubitelji cvetja zelo cenjeni. Tam v naravi sploh ne rastejo.

Pri nas naravno uspevata dve vrsti zvončkov, to sta navadni mali zvonček in kronica. Ko je dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta, že pred leti napisal knjigo o številnih varietetah prvega, ga je Kraljevsko botanično društvo povabilo na prireditev, posvečeno zvončkom, in je imel status zvezde, če se malo pošalim.

Govoriva o teh rastlinah, ki jih imamo v naravi, drugod pa jih ne poznajo in jih prihajajo sem opazovat … Pogosto govorim z mladimi bodočimi kmeti in jih vprašam, zakaj ne bi namesto 50 krav, močnega traktorja, stalnih košenj in silaže imeli deset krav, jih hranili s senom in iz senenega mleka nato delali izdelke, ki dosegajo višje cene kot tisti iz industrijskega mleka. Hkrati jih pobaram, ali se ne bi lahko na kmetiji v manjšem obsegu ukvarjali še s turizmom, saj za to potrebujejo le cvetoče travnike, vedenje o rastlinah in voljo to predavati obiskovalcem. Taka vprašanja se nekaterim zdijo čudna, a morda koga spodbudijo k razmisleku, da lahko z manj živi celo boljše.

Tudi ta krajina zelenih bal je podoba evropske kmetijske politike, kjer se subvencionira količina. Več za še več.

Mlade o naravi poučujete tudi ob obiskih in na poletnih taborih v Kozjanskem parku. Kaj opažate? Se narave, živali bojijo? 

Strah nas je tistega, česar ne poznamo. Današnje generacije staršev verjetno na splošno manj poznajo naravo, imajo manj stika z njo, kot so ga imeli naši starši ali generacije prej. To je žalostno, saj se da prav danes razmeroma preprosto praktično vse izvedeti o naravi. Še pred nekaj desetletji je bilo težko pri nas dobiti kakšen slikovni priročnik o rastlinah, pticah, metuljih, kaj šele v slovenščini, danes pa je vse dostopno z nekaj kliki. Ta tehnologija se da izkoristiti ravno za seznanjanje z naravo, morda lahko tukaj odigra pozitivno vlogo.

Konec junija pridejo v Kozjanski park srednješolci na naravoslovni dan in ni ravno lahko nekaj dni pred koncem šole pritegniti 17-letnike, da sodelujejo. Odločil sem se, da jim pustimo mobitele, celo naročimo jim, da si naložijo program za prepoznavo rastlinskih vrst. Potem jim dam navodilo: Sprehodite se po travniku, fotografirajte tri rožice in poiščite, kaj so, ime zapišite. Če vam uspe fotografirati in prepoznati kakšno živalco, toliko bolje! Nekateri so čisto navdušeni, neki udeleženki je letos uspelo slikati metulja in je bila čisto iz sebe. Super izkušnja!

Opažam tudi, da izkušnja neposrednega stika z živalmi, da jo držijo na roki ali v roki, številne vidno spremeni. Kot da se zavedajo, da lahko s stiskom pesti to živo bitje poškodujejo ali celo ubijejo in se zato umirijo. Potem jih zanima, kaj je to, kako živi, kako se imenuje. Spremeni se odnos. Pri nekaterih otrocih sem skoraj prepričan, da se jim je v tem stiku nekaj premaknilo za vse življenje. S tabora se spomnim fanta iz Kranja. Po večernem opazovanju nočnih metuljev smo na cesti naleteli na bukovega kozlička, ki ne leti, ker ima zraščena krila. Fant si ga je dal na roko, kjer je ta hrošček ostal ure in ure, do spanja. Ta hrošček je fanta »cepil« za zmeraj, si upam reči.

Ključen je torej neposreden stik z naravo. 

Izredno me je presenetil še en odziv. V Sevnici sem imel lani januarja predavanje na univerzi za tretje življenjsko obdobje in govoril sem o tem, da je sevniška občina zelo znana po biotski raznovrstnosti; že v grbu ima travnik z lipo, na kateri sedita ptiča škrjanca. Spomnil sem jih tudi, da imajo in varujejo azalejo pontico ali izjemno redko in zavarovano cvetlico rumeni sleč, ki je botanična redkost in v Sloveniji raste le na nekaj krajih. Zato sem jim dal izziv, da do 22. maja, ko je dan biodiverzitete, fotodokumentirajo vsaj tisoč vrst iz lokalne narave. Nekatere je podatek, da toliko vrst sploh živi na območju občine, šokiral. In rezultat? Lanska pomlad je bila za projekt zahtevna, saj je bil mraz in zato malo žuželk, ki jih je sicer mogoče največ zbrati. A do 22. maja so imeli »odkritih« 700 vrst, vztrajali so, da končamo, avgusta smo jih imeli 1000. Trideset ljudi je sodelovalo, noben ni biolog, naredili smo Googlovo preglednico in vanjo vnašali slike živali, rastlin in gliv, imena, datum in kraj najdbe v naravi. Jeseni smo projekt predstavili javnosti z razstavo; za vseh 1000 vrst smo napisali, kdo, kdaj in kje jo je našel, 580 vrst pa je bilo predstavljenih s fotografijo. Ta projekt, gre za primer »citizen science«, je požel veliko odobravanja med strokovnimi društvi. Prepričan sem, da tak stik z naravo ostane, nekaj ti pusti, nekaj ti odpre. Zagotovo več dobiš, kot vložiš.