Janko Lorenci

9. 8. 2024  |  Mladina 32  |  Kolumna

Komentar / V vicah

V katero prihodnost korakamo?

Pogrezaš se v spanje, prileti komar in te začne obletavati – zzzzzzzzzz. Spanec te mine, čakaš, prežiš, ne veš, kdaj in kje bo komar pristal. Dvigneš roko, da bi ga mahnil, a se potuhne. Potem spet zzzzzzzzzzzzz. Je domač ali tigrast? Je okužen? Bom lahko sploh zaspal? Kje prodajajo te nesrečne komarnike? En sam komar pa take negotovosti.

Seveda smešno nedolžne; mnogi ne morejo zaspati zato, ker bi morali jutri plačati vsakomesečne račune, denarja pa ni. Ali se bojijo, da se bodo vrnile bolečine pred obsevanjem. Ali prisluškujejo, ali se spet ne premika namočeni hrib nad hišo. Ali čakajo, da se bodo oglasile sirene pred rojem prihajajočih ruskih dronov. Ali da jih bo pokopala lastna hiša, zadeta od izraelske rakete.

V svetu negotovosti živimo. Ustvarja jo čas, sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Preteklost je za nami, bolj oddaljena se že iz razlogov nostalgije zdi lepša, a nas je, posameznike in ves svet, že lep čas mučila z nenehnimi šoki. Ekonomsko-socialne krize, epidemije, vojne, preobražanje podnebja in novi obeti/grožnje, na primer umetna inteligenca, se sestavljajo v živčno sedanjost, pred nami pa se riše prihodnost – ena sama velika negotovost in uganka, kakšna bo. Tega ne ve nihče, čeprav jo deloma že določata preteklost in sedanjost. A tu so gotovo še novi, neobstoječi ali še nezaznani fenomeni in tihi vladar dogajanja – naključje.

Prihodnost ima prej slab kot dober predznak. Če se riše kot čas, poln neznank in groženj, nepredvidljiv in nestabilen, je to perspektiva, s katero ni lahko živeti. Ljudje, ki se prihodnosti bolj bojijo, kot veselijo, gledajo nanjo bolj s tesnobo in strahom kot z optimizmom, ne morejo biti mirni, zaupljivi, zadovoljni, toliko bolj, ker že v sedanjosti niso. Na družbeni ravni se to vidi v množenju avtoritarcev, pešanju demokracije in socialnosti, v polarizaciji znotraj nacij, v njihovem medsebojnem spopadanju, v nespoštovanju institucij, v reinterpretiranju preteklosti, v naraščanju duševnih bolezni, v tem, da mnogi mladi nočejo imeti otrok ali da podnebni aktivisti ustavljajo promet in mažejo slavne slike po muzejih. Politika, mediji, družabna omrežja igrajo na strahove, frustracije, adrenalin, se odrekajo zmernosti in racionalnosti in dodatno histerizirajo družbe. Čustvena vehemenca postaja nevarna in vodi v kolektivno paranoičnost.

Taka družba ne ve dobro, kaj bi s sabo, zdaj pa ostaja še brez opornih točk v prihodnosti. V nekakšnem interregnumu smo, opotekamo se med enim obdobjem, ki se končuje, in drugim, za katero ni jasno, kakšno bo. To so nekakšne vice z dušami, ki jih muči eksistenčna, civilizacijska tesnoba. Najglasnejša odgovora na take stiske sta ta čas dve skrajnosti, pravi Jerome Ross z London School of Economics. Katastrofarji slikajo najbolj črne scenarije prihodnosti in v bistvu ne vidijo več rešitve, napredkarji trdijo, da nenehno napredujemo in živimo v najboljšem vseh svetov. Taki skrajnosti onemogočata, da bi trezno ugotovili, pri čem smo v resnici in kaj bi lahko storili.

Gotovo nimajo prav ne katastrofarji ne napredkarji, ki so praviloma tudi zagovorniki statusa quo. Toda resnica ni na sredi med njimi. Katastrofarji vsaj priznavajo očitno dejstvo, da je sedanji svetovni red krhek in na gnilih temeljih. Pritrjuje jim tudi podnebna znanost, ki napoveduje splošni zlom – če bo šlo vse po starem. Vendar izrecno pravi: nič ni dokončno izgubljeno, toda napraviti je treba to in to – najnujneje pa vsaj hitro in močno zmanjšati porabo fosilnih goriv. Kar je s politično voljo tudi izvedljivo. Temu kritična manjšina dodaja: takoj ustavimo vojne, da bodo države lahko sodelovale. Najmanj je tistih, ki pravijo: spremeniti je treba sistem, odpraviti velikansko neenakost, obdavčiti bogate in koncerne, sicer navadnih ljudi ne bo mogoče pridobiti za zeleni prehod.

Kakorkoli, trendi so slabi, a prihodnost ostaja odprta. Izhod iz interregnuma ni zakoličen. Lahko zaplujemo v katastrofo, lahko se rešimo v znosno ali boljšo prihodnost – odvisno od tega, kako in kdaj se bomo odzvali na sedanjost.

V vsakem primeru so časi skoraj religioznega prepričanja o večnem napredku mimo. Toda zmedene praznine interregnuma še ni zapolnilo najnujnejše: trezna razprava o sedanjosti, o vzrokih, zaradi katerih je taka in se grozi preliti v črno prihodnost. Kaos in histeričnost interregnuma tako razpravo še onemogočata. Brezupno vendarle ni, saj se kaj tudi premika: na materialni strani gre predvsem za tehnološki napredek (obnovljiva energetika itd.), v sferi zavesti pa večina s srednjim razredom vred že ve ali sluti, da smo scela na zgrešeni poti. To zavedanje se krepi zlasti zaradi udarcev podnebne krize.

V takem obdobju zadnje generacije še niso bile – negotovo je postalo tako rekoč vse, od stanja okolja prek kapitalizma in demokracije do obstoja človeške civilizacije. Politekonomske elite, najbolj odgovorne, da se je svet znašel v sedanji godlji in pred negotovo, tvegano prihodnostjo, interregnum prej podaljšujejo, kot odpravljajo. Zato se negotovost stopnjuje in koti vsakršne, tudi iracionalne in skrajne reakcije na stiske časa. Dušam v vicah ni lahko.

Tudi zato je zelo mogoče razumeti okoljske aktiviste, ki se radikalizirajo, statusquojevska politika in ozkogledni sodniki jih obravnavajo čedalje trše, javnost pa nanje tudi ne gleda ravno naklonjeno. Ti aktivisti in vsi mladi in še nerojeni so ogroženi neprimerno bolj kot politiki, sodniki, bogataši. Tudi če se zdi, da ravnajo kontraproduktivno, dajejo predvsem zgled: najslabše v tem času je vtikati glavo v pesek, se iti fatalizem in oportunizem. Če naj se negotovost prihodnosti spremeni v znosno gotovost, je zapoved časa prav aktivizem mnogih, sodelovanje in pritisk na elite, ki to niso.