Sara Gordan: Noč

+ + + +

Temni dnevi in še bolj črna noč

Vse se začne divje in napeto: najstnica s sladkorno boleznijo izgine in se tudi pozno v noč ne vrne, kot se je zgodilo že kdaj prej, in prestrašena mati, pripovedovalka z doktoratom iz ponavljanja, iz serij v literaturi in filmu, jo nerazumno išče, po podzemni, pokopališču, povsod, s črnimi mislimi in krutimi slikami v glavi. Vse skupaj namreč ni prvič, niti ni bilo najprej s hčerko. Odkrivanje ponovitev, ugledanje cikličnega vzorca, s katerim se z otroki vrača v bolnišnice, vedno znova, z istimi strahovi za preživetje potomcev, z istimi svarili medicinskega osebja, kaj vse bi se lahko zgodilo, pa se tokrat ni, je dalo tudi temu delu repetitivno, zazankano formo in ga medbesedilno naslonilo na slog francoske pisateljice Marguerite Duras.

Novela ali krajši roman švedske pripovednice Sare Gordan (1972) je namreč na preskok in v nizih, ki se vedno znova vračajo k trenutni zagati, spisana proza o predzgodbah, ki se skoraj obsesivno in proti volji gostiteljice te zmede in vsote strahov razpredajo in nabrekajo. Popiše vse tegobe od prej, smrt prvorojenca, tumor, ki je krasil hčer že ob rojstvu, sinovo prirojeno srčno napako, partnerjev obup, vse pa jo vrača na skrivnostni oddelek specializirane bolnišnice za hude primere. Potem je zaradi utrujenosti, prebedenih noči in od hčere zavrnjenih inzulinskih injekcij, torej zaradi splošne bede stvari, narobe tudi vse drugo: ko piše prvenec o smrti ploda, jo pri založbi zavrnejo z vsemi popravki vred in gre k drugi založbi brez popravkov. Zapusti jo partner, ker ima vsega dovolj, tega histeričnega tekanja z otroki in vožnje z rešilci na urgenco, ve rjetno tudi nje -nega nadzora, nadaljnjim poslabšanjem se namreč hoče izogniti ravno z nadzorom, rutino in redom. Temu se najstnice, pa četudi s sladkorno, z vsem bitjem in ne vedno fer prijemi nerazumevajoče upirajo; s špricanjem šole, popivanjem, kajenjem, pasivnostjo, divjostjo in psovanjem, bežanjem iz takšnim namenjenih institucij.

Sara Gordan popisuje tudi bivanje protagonistke v drugih državah, s Francozom, s katerim ima otroke, v Parizu ali Barceloni, v Franciji in ob Baltiku, vsake počitnice pa ostajajo v senci skrbi za otroke. Nič privlačnega ni ostalo v njenih spominih, več je v njih skrbi ali so te vsaj v tokratnem pisateljskem fokusu. Tudi težave z zbranostjo in verbalno artikulacijo zaradi prekurjenosti: kar pa se temu intenzivnemu in ponekod mračnemu, obupanemu čtivu prav nič ne pozna, uvijanje okoli bolezenske zgodovine družinskih članov je izpisano spretno, uvrtano v globino in osvetljujoče za vse skrite meandre naporne vzgoje, ki je naporna za obe strani.