Marie-Janine Calic: Tito – večni partizan

+ + + +

Profesorica zgodovine na Univerzi v Münchnu je v nemški knjižni zbirki »diktatorji« predstavila lik jugoslovanskega predsednika Tita.

Za slovenske bralce knjiga ne pade z neba, tema jim je blizu iz osebnih izkušenj, družinskih spominov, predvsem pa prek treh voluminoznih biografij: Vladimirja Dedijerja, Slavka in Iva Goldsteina ter Jožeta Pirjevca. Kaj torej prinaša avtoričin pogled z distance?

Caliceva drugače od navedenih biografov obravnava nemške teme, posebej Titova srečevanja z nemškim kanclerjem Brandtom v sedemdesetih letih. Takratno časopisje je poročalo o ugodnem milijardnem nemškem posojilu, arhivi pa razkrivajo, da je šlo za nemško plačilo vojne odškodnine, ki jo je Brandt v skrbi za svoj domači imidž preimenoval v posojilo, Titu pa tako ni bilo treba izplačati odškodnin jugoslovanskim žrtvam nacizma, ampak je posojilo preusmeril v gospodarstvo. Voditelja sta kupčije sklepala na Brionih, podprta z izdatnimi količinami viskija in s pojedinami sladokuscev, kar knjiga podrobno navede.

Druga zakrita tema je bila usoda folksdojčerjev v Vojvodini, za katere se je vedelo, da so bili po vojni v stotisočih izgnani v Nemčijo, avtorica pa prinaša podatek, da so jih v zadnji vojni zimi enote NKVD skoraj 11 tisoč odpeljale v Donbas na prisilno delo. Sovjetske oborožene sile so v Titovi Jugoslaviji svobodno lovile in deportirale jugoslovanske državljane!?

Sam lik Tita Caliceva določi vnaprej – to bo podoba večnega partizana. Ta je resda pobijal vojne ujetnike, pošiljal politične nasprotnike v taborišča, vpeljal diktaturo etc., toda obenem je državo napravil za najbolj liberalno v komunističnem bloku. Vnaprejšnja simpatija povzroči »titoistično« naracijo. Titovo eliminacijo liberalne hrvaške in srbske vlade 1971/72 pojasni z njegovim argumentom obračuna z nacionalizmom, zadevo Đilas pa kot eksces partijskega boema, ki se je vozil v Mercedesovem kabrioletu. Njegovega prelomnega pisanja v Borbi leta 1953 ne predstavi kot lansiranja idej demokracije in pravice do izražanja različnih mnenj ter kritike partijske birokracije, ampak zaključi, da je želel s tem izzivati!? V dolgih letih zapora mu je uspelo v ZDA izdati knjigo Novi razred, za katero avtorica zapiše, da mu je na Zahodu prinesla slavo, v Jugoslaviji pa je ostala brez odziva. Seveda, ko pa je bila prepovedana, celo v strokovnih knjižnicah, morebitne njene bralce pa je policija preganjala še desetletje po Titovi smrti. Podobno se godi koncentracijskemu taborišču Golemu otoku, ki ga obdela na dobrih treh straneh, Titovim potovanjem z ladjo Galeb pa odmeri celotno poglavje.

Poslastica, vendar bolj za titoiste kot za zgodovinopisje.