Ice Spice: Y2K!

+ +

Vzpon mlade raperke iz newyorškega Bronxa je bil zares nagel in silovit, spletna senzacija je postala že s prvim singlom Munch (Feelin’ You).

K temu je vsekakor pripomogel takojšnji blagoslov kanadskega superzvezdnika Draka, Ice Spice pa je lovke po vseh kotičkih medmrežja razpredla tudi tako, da je nemudoma postala osrednji motiv poplave spletnih memov, denimo takšnih, ki so v njenih prismuknjenih beatih prepoznavali vzporednice z glasbo iz risane serije Spuži Kvadratnik. Sočasno je postala tarča posmeha velikanskih hord hejterjev, ki jim je njen bliskoviti uspeh iz neznanega razloga močno stopil na žulj, a njihovo nerganje, s katerim so bile popolnoma preplavljene sekcije komentarjev pod pevkinimi videospoti na YouTubu, je samo pripomoglo k hajpu, ki jo je v nekaj mesecih potisnil v ospredje v glasbeni industriji.

Ice Spice se je tako že dolgo pred izidom dolgometražnega prvenca večkrat znašla blizu najvišjih stopničk Billboardove lestvice, zakraljevala je na TikToku, v sodelovanju z Nicki Minaj je podpisala (sicer zares obupen) komad za uradni soundtrack največjega filmskega hita lanskega leta Barbie, s pop velikanko Taylor Swift pa je posnela remiks komada Karma, s katerim se je zacementirala kot ena najbolj zaželenih raperk v mainstreamovskem popu.

Vse to ji je uspelo, čeprav je vztrajno reciklirala ves čas isti flow, iste enovrstičnice, iste »adlibe«, čedalje bolj monotone in repetitivne pa so postajale tudi njene instrumentalne podlage. Žanrsko paleto je sicer resda nekoliko razširila na mali plošči Like..?, na kateri je bilo poleg newyorškega drilla čutiti močne vplive Jersey club estetike, kljub temu pa je sum, da je Ice Spice le tako imenovani one trick pony, z vsakim singlom postajal bolj utemeljen.

Zdaj ga je suvereno potrdila s prvim dolgometražnim albumom, ki to sploh ni: traja le dobrih 23 minut, a gre vseeno za napol kuhan izdelek, zbirko odločno nedodelanih komadov, ki (razen nekaj singlov, ki smo jih slišali že pred izdajo plošče) večidel zvenijo kot odvečno polnilo, to pa je namenjeno le temu, da lahko izdelek tehnično definiramo kot album. Trendovsko nostalgijo po času na prelomu tisočletja obuja le v naslovu plošče in v rožnatih opravah, glasba z njo nima prav veliko skupnega, zato je naslanjanje na estetiko »Y2K« le prazna obljuba.

Čeprav je plošča kot tek na kratke proge, Ice Spice dobršne dele treh (od desetih) komadov odstopi gostujočim vokalistom (Travisu Scottu, Gunni in Central Ceeju), ki protagonistke sicer ne zasenčijo, a bi jo zlahka, če v studio ne bi prišli zgolj po honorar. Tega, da je Ice Spice pri ustvarjanju nalezljivo spevnih bangerjev izumila zares učinkovito formulo, sicer ne gre zanikati, težava pa je, da se je trmasto oklepa kot pijanec plota, zato ji na novi plošči ne uspe pokazati niti enega novega trika.