Ribarjenje v kalnem

V veliko pastelno rožnato hišo na Primožičevi ulici 35 sredi ljubljanskih Črnuč se je leta 2017 vselila štiričlanska družina, ki naj bi prihajala iz Buenos Airesa. Glavi družine, osemintridesetletni Ludwig Gisch, strokovnjak za računalništvo, in njegova partnerica Maria Roso Mayer Munos, ljubiteljica umetnosti in galeristka, sta v poslovni stavbi na Parmovi ulici, v kateri med drugim deluje tudi podjetje Lesnina, odprla pisarni svojih novoustanovljenih podjetij: Gisch je vodil majhno zagonsko podjetje DSM&IT, usmerjeno v informacijsko-tehnološke storitve, Mayerjeva pa je iz provizorične pisarne kurirala komercialno galerijo, imenovano Art Gallery 5’14.

Pod okriljem te »galerije«, ki bi jo tehnično lahko opredelili bolj kot spletno prodajalno umetnin, je tržila predvsem umetniška dela manj znanih avtorjev, ki še čakajo na veliki preboj. Pri tem je nenavadno, da za galerijo več let, vse do leta 2022, ni slišal skoraj nihče iz lokalne umetniške srenje. Tevž Logar, priznani kustos, nekdanji umetniški vodja galerije Škuc in kurator 10. umetniškega trienala U3, pravi, da galerija »ni bila prisotna v strokovnih oziroma umetnostnih krogih, kar je vsekakor čudno, saj je ’scena’ v Sloveniji precej majhna«. In doda: »Če se v Sloveniji zgodi kaj relevantnega, se vse precej hitro razve, bodisi na ravni institucij, nevladnih organizacij ali pa na ravni zasebnega sektorja.«

Domača umetniška scena in širša javnost sta za (zdaj razvpito) galerijo prvič slišali šele pet let po njenem »odprtju«, in sicer ob nenavadni novici, da je slovenska policija v Ljubljani aretirala dva domnevna ruska vohuna. Ludwig Gisch in Maria Roso Mayer Munos sta bila pravzaprav lažna psevdonima Ane Valerevne Dulceve in Artema Viktoroviča Dulceva, elitnih tajnih vohunov ruske obveščevalne službe SVR.

Šahovski figuri v diplomatski igri

Navidezno nedolžna črnuška hiša je bila pravzaprav štab zakonskega para tako imenovanih sleeper-cell vohunov, žargonsko imenovanih »ilegalcev«, ki se v ciljno državo infiltrirajo počasi, premišljeno in metodično, tam pa pod globoko krinko čakajo na »aktivacijo« – podobno kot denimo protagonista slovite TV-serije The Americans (2013–2018). Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) je vohuna zasačila ravno v trenutku, ko sta komunicirala z nadrejenimi v Moskvi, za kar sta uporabljala posebno mehansko opremo, s katero sta zaobšla običajne, izsledljive komunikacijske kanale. Med hišno preiskavo njunega začasnega doma v Črnučah je policija v skrivnem predalu v hladilniku našla več sto tisoč evrov gotovine. Časnik Wall Street Journal je domnevna vohuna označil kot »dva ključna koleščka v hitro rastoči vojni, ki jo Vladimir Putin v senci bije z Zahodom«.

Ana Valerevna Dulceva in Artem Viktorovič Dulcev sta pred nedavnim v tajnem sojenju pred okrožnim sodiščem v Ljubljani krivdo priznala, nekaj dni kasneje pa sta bila – v sklopu večje izmenjave zapornikov med Rusijo in Zahodom, zaradi katere je britanski časnik The Guardian vohuna poimenoval »šahovski figuri v diplomatski igri« – skupaj z otrokoma izpuščena v Rusijo. Dvanajstletna hčerka Sofija in devetletni sin Daniel za skrivno vohunsko življenje svojih staršev nista vedela. Kot je poročal The Guardian, naj bi za to izvedela šele na letalu. Na moskovskem letališču Vnukovo sta družino osebno sprejela ruski predsednik Vladimir Putin in Sergej Nariškin, vodja obveščevalne službe SVR. Sprejem je prenašala tudi ruska nacionalna televizija, v prispevku pa je novinar med drugim omenil, da sta vohuna »vse življenje posvetila domovini in žrtvovala, česar navadni ljudje ne bi mogli nikoli razumeti«. In dodal: »Svoje otroke sta vzgajala kot špansko govoreče katoličane. Zdaj jih bosta morala naučiti, kaj je boršč.«

Vodenje umetnostne galerije je pri nas po svoje logična izbira na pol fiktivnega posla, ki je le krinka za nezakonite dejavnosti. Kot je za New York Times povedal Tevž Logar, »je umetnostni trg v Sloveniji ’varen prostor’, kjer ni nadzora«.

Univerzalni kič 

Seveda sta bila tudi njuna posla, zagonsko podjetje DSM&IT in galerija Art Gallery 5’14, le krinki za vohunske dejavnosti, na pol fiktivni podjetji, ki namerno nista dvigovali prahu in sta bili funkcionalni skorajda le na papirju. Kot je v nedeljo poročal časnik New York Times, galerija Ane Dulceve ni bila prav dobičkonosen posel, pravzaprav nasprotno, večino časa je poslovala z izgubo ali z zanemarljivim dohodkom, zato je bilo tudi precej sumljivo, da sta njena otroka v Ljubljani obiskovala zasebno šolo British International School of Ljubljana, kjer letna šolnina stane kar 10.000 evrov.

Modus operandi spletne galerije 5’14 je sicer že na daleč zaudarjal po sumljivem poslu. Ana Dulceva je večinoma tržila umetnine precej vprašljive kakovosti, umetniška dela mednarodnega nabora skorajda popolnoma neznanih, večidel amaterskih umetnikov, katerih imen po večini ne prepozna niti Googlov iskalnik. Tevž Logar sicer opozori na dejstvo, da »obstaja povpraševanje tudi za umetnine nizke kakovosti, galerija 5’14 bi lahko nagovarjala ta segment lokalnega trga«, a sočasno poudari, da to »seveda ne pomeni, da je relevantna. Takšen profil galerije vsekakor nima kaj početi v kontekstu relevantnega mednarodnega trga.« Nadalje poudarja, da v tem primeru pravzaprav sploh ni šlo za pravo galerijo, temveč za spletno prodajalno umetnin, ob tem pa doda, da je »s stališča stroke takoj jasno, da gre za nekaj povsem neresnega«. V nekoliko ostrejši izjavi za časnik The New York Times je povedal, da je galerija tržila predvsem »takšno vrsto umetnin, ki jih lahko naročimo iz Kitajske«.

Jure Kirbiš, ki kot kurator deluje v Umetnostni galeriji Maribor (UGM), opaža, da »Galerija 5’14 zlasti v svoji spletni prezenci – razni profili, zanimivo, še obstajajo – deluje zelo prepričljivo, kot ena izmed tisočerih slabih galerij, kakršne s podobno strukturo najdemo že skoraj kjerkoli na svetu«. Rdečo nit spletnega arhiva umetnin, ki jih je zastopala ruska vohunka Ana Dulceva, vidi kot »obliko univerzalnega kiča«, kot »tehnično izrazito šibko in sporočilno patetično umetnost«, pravi. In doda: »Z galerijo se ne bi povezovala niti ena resna slovenska institucija za vizualno umetnost, je pa dobra krinka in morda je omogočala dostop do kakšnega vplivneža brez okusa. Za nas iz sveta umetnosti je zgodba dokaj duhovita, pa tudi sicer gre za precej filmsko premiso.«

Divji zahod

Vodenje umetnostne galerije je pri nas po svoje logična izbira na pol fiktivnega posla, ki je le krinka za nezakonite dejavnosti, pa naj gre za vohunjenje ali na primer za pranje denarja. Kot je Logar povedal za New York Times, bi moralo delovanje galerije 5’14 »vzbujati sume, a jih ni, saj je umetnostni trg v Sloveniji ’varen prostor’, kjer ni nadzora«. S tem se strinja tudi Damjan Kosec, ustanovitelj galerije in dražbene hiše SLOART, ki pravi, da je »ta trg v Sloveniji nereguliran, neurejen in kaotičen«. Tudi on je za galerijo prvič izvedel, ko je »prebral članek o aretaciji teh dveh oseb«, pravi. In doda: »Če bi bilo to področje regulirano in nadzorovano, do tega vsekakor ne bi prišlo.«

Kosec opozarja, da je »slovenski umetniški trg v zelo slabem stanju zaradi številnih anomalij in specifičnosti trga«. Navaja, da trg med drugim bremenijo velik delež sivega in črnega trga, goljufije s prodajo ponaredkov, pranje denarja in kriminalna dejanja, prodaja kulturne dediščine v tujino, nelojalna konkurenca, slabi davčni zakoni, »ki spodbujajo sivi trg«, in pomanjkljiva zakonodaja, »v kateri recimo ni jasno opredeljeno, kdo opravlja dejavnost trgovanja z umetninami, saj lahko pod krinko zbiratelja vsakdo popoldne preprodaja umetnine«.

Tevž Logar ob tem dodaja, da težava ni zgolj v slabi regulaciji trga: »Sam bi rekel, da gre še za večji problem – neobstoj umetnostnega trga.« Nadalje pojasni, da »Slovenija nima razvitega primarnega trga, zato vse bolj ali manj bazira na sekundarnem«. Razloži, da to pomeni, da je umetniško delo vredno toliko, kolikor je kdo zanj pripravljen plačati, zato se pri nas umetnine prodajajo po previsokih cenah, ki vrednosti ne ohranijo, če jih želiš prodati zunaj naših meja, prav tako pa mednarodne galerije, dražbene hiše in preprodajalci niso zelo prisotni v naši regiji. »To so lokalno vzpostavljeni miti, ki jih je praktično nemogoče nadzirati, kar omogoča idealne razmere za ribarjenje v kalnem – in to legalno,« pravi. Razloži, da če kdo na primer neko umetnino vzame v komisijsko prodajo in jo pretirano ovrednoti, pri nas sploh ni mehanizma, prek katerega bi kupec lahko preveril pravo vrednost umetniškega dela. Ob tem poudarja, da ne želi romantizirati mednarodnega trga, »na katerem je prav tako veliko špekulacij in je odraz razmerij moči«, vseeno pa opozarja, da pri nas ni »nadzora stroke, ki bi lahko bila korektiv divjemu postavljanju cen, na drugi strani pa država kontinuirano odriva vprašanje trga na stranski tir«, zaradi česar »se na tem področju nič ne spremeni«, pravi Logar.

Do državnih organov, ki ne izkažejo interesa za sistemsko ureditev tega divjega zahoda, ki mu pravimo umetniški trg, je ostro kritičen tudi Damjan Kosec. Pravi, da je ključna težava trga v tem, da to področje zakonodajno urejajo kar tri ministrstva – ministrstvo za kulturo, ministrstvo za finance in ministrstvo za gospodarstvo –, zato je potrebna sistemska ureditev prek vseh treh ustanov, nobena od njih pa naj ne bi izkazovala pretiranega zanimanja za urejanje nečesa, kar komajda obstaja.

Kosec pravi, da si za nujne zakonodajne spremembe aktivno prizadeva že vsaj sedem let: »Neprestano pišem in se sestajam na ministrstvih predvsem zaradi velikega deleža sive ekonomije, slabih predpisov, ki jo spodbujajo, zaradi prodaje ponaredkov, klientelizma, neregistriranih prodajalcev, korupcije pri javnih razpisih in številnih drugih anomalij slovenskega umetniškega trga,« pravi. In doda: »Naši predlogi jih preprosto ne zanimajo. Navadno dobimo odgovore, da je na njihovem ministrstvu vse v redu, da je zakonodaja usklajena z Evropsko unijo in da se ne da narediti nič. Na strani nadzornih organov dobimo odgovore, da nimajo dovolj kadra in časa, da bi se ukvarjali s tem področjem.«