»Nekatere občine celo umetno ohranjajo težave v romski skupnosti«

Negativen odnos do romske skupnosti se krepi, celo najvišji predstavniki države uporabljajo težke besede. Zdi se, da se bliža čas obračuna in discipliniranja etnične manjšine, ki je – če poslušamo njene najglasnejše kritike – desetletja brezskrbno uživala privilegije in popolnoma zanemarila svoje dolžnosti. O tem in drugih stereotipih in predsodkih ter tudi o povsem resničnih težavah Romov smo se pogovarjali s predsednikom Romskega akademskega kluba, organizacije, ki združuje dobršen del višješolsko izobraženih slovenskih Romov.

Ste novinar, urednik, voditelj, pisatelj, motivacijski govorec, pa tudi predsednik Romskega akademskega kluba, ki združuje velik del visokošolsko izobraženih Romov. Zakaj se vedno govori o Romih brez Romov? >

Da se dela za Rome brez Romov, je skregano z vsako logiko. Ko sam delam z Romi ali ko to počnemo v Romskem akademskem klubu, si vedno prizadevamo, da so Romi vključeni v te procese. Romi so sicer običajno povabljeni na krizne in druge sestanke o teh temah – če že niso povabljeni Romi iz posameznega naselja, so pa vsaj romski svetniki. Zakaj se ti pogosto ne udeležujejo pogovorov, ne vem. Tudi sam jih pogrešam pri nekaterih dogodkih. Zakaj se torej oni kot predstavniki Romov ne udeležujejo sestankov, je vprašanje predvsem zanje. Zagotovo je pomembno, da se o Romih za Rome govori z Romi. Morda bi bilo lažje, če bi kdo kdaj šel v romsko naselje in se z njimi tam pogovoril. Sploh za jugovzhodno Slovenijo vem, da je zelo težko prepričati Rome, da zapustijo naselje in se gredo pogovarjat na občino, policijo, center za socialno delo ali kaj podobnega. V Prekmurju, od koder prihajam tudi sam, je to povsem drugače. Tam se Romi z veseljem udeležujemo tovrstnih sestankov in smo v tem pogledu precej bolj aktivni. To pogrešam pri Romih iz Dolenjske, Kočevja, Bele krajine.

Ste prekmurski Rom, a zaradi dela – ste novinar javnega medija – in tudi zasebno vas pot pogosto zanese v naselja v jugovzhodnem delu Slovenije. 

Kadar imam predavanja, delavnice v naseljih v tem delu Slovenije, so tamkajšnji Romi do mene zelo odkriti, iskreni. Lažje se zaupajo Romu, ker jih razumem, se z njihovimi težavami lažje poistovetim. Sem pa pogosto zelo kritičen do romske skupnosti, do Romov. In sicer, da so premalo aktivni, premalo glasni in včasih preveč pričakujejo od države ali lokalne skupnosti. Radi bi dobili nekatere stvari na pladnju, pri tem pa sami ne bi naredili nič za to. To, da se Romi zavedajo svojih pravic, ne pa toliko svojih dolžnosti, je javna tajna in do neke mere tudi drži. A to ne opravičuje politične in družbene gonje zoper Rome, ki smo ji priča v zadnjem času. Vse to poudarjanje posameznih incidentov in posploševanje na celotno romsko skupnost pušča posledice med Romi. Vedno bolj se dogaja, da ne vidijo več smisla, da bi bili kakorkoli aktivni, proaktivni. To opažamo tudi pri naših mladih, izobraženih Romih v Romskem akademskem klubu. Pet, deset, 15 let so poskušali biti zelo aktivni, sploh v Prekmurju, a so po tem času ugotovili, da ni bilo nobenega posebnega napredka, počasi je splahnelo upanje, da bi lahko kaj pomembno spremenili, in potem so večinoma obupali.

Vaša zgodba sicer ni prav običajna, dobršen del mladosti niste niti vedeli za svoj romski izvor.

Ko sem odraščal, do svojega 13. leta res nisem vedel, da sem tudi Rom. A še preden sem dobil to informacijo, da sem po očetu torej tudi Rom, sem v sebi že imel vse te stereotipe o Romih oziroma tedaj še Ciganih.

Res? 

Da, tako je tudi danes z otroki. Čeprav tega morda niti ne slišijo v šoli ali doma, vsi vedo, da Romi domnevno kradejo železo, da so umazani, da ne hodijo v šolo, niso zaposleni, ampak dobivajo socialno pomoč. Vse te predsodke sem tudi jaz tedaj že imel v sebi. In ko sem izvedel, da sem del romske skupnosti, sem se začel s tem enačiti. Toda potem sem se spraševal, kako je to možno, saj jaz nisem tak. Sledila je huda kriza identitete. A razumem starše, zakaj mi tega niso povedali. Zato, da v šoli ne bi imel težav. Vedno bolj se dogaja, da romski starši ponekod svojih otrok ne učijo več niti romščine in ponekod izumira. Ker če bodo znali le romsko in ne slovensko, bodo imeli težave pri vstopu v šolo in med šolanjem nasploh, to se zelo vidi predvsem na jugovzhodu Slovenije. Ker otroci ne obiskujejo vrtca, ki ni obvezen, pridejo v šolo in ne znajo niti govoriti slovensko, torej jezika, v katerem poteka izobraževanje. Kako bodo potem ti otroci uspešno sodelovali pri pouku? Zato odločitev svojih staršev razumem. Bi bil pa vesel, če bi me že od začetka učili romščine, saj govorim kar nekaj jezikov in me zanimajo in sem se tudi romščine moral potem naučiti naknadno.

Še preden sem kot 13-letnik izvedel, da sem po očetu tudi Rom, sem v sebi že imel vse te stereotipe o Romih.

Kako je bilo najstniku, ki je živel v Kranjski Gori, ko se je s 13 leti preselil v romsko naselje v Prekmurju? 

Najstniku, ki je vse svoje življenje do tedaj živel v turističnem kraju, mislite? In potem stopil v romsko naselje, ki tedaj še niti ni bilo urejeno, hiše so bile stare, neurejene, na ulici ni bilo asfalta? Fantu, ki je prišel v neki tretji svet, doživel kulturni šok in spoznal, da bo odslej tam živel? Nekoliko me je najprej tolažilo, da sem obdan s sorodniki, z ožjo in širšo, veliko družino. A tedaj še ni bilo interneta, mobilnih telefonov in zame je bil šok, da sem pustil ves znani svet za sabo in s prijatelji nisem imel več kontakta, razen preko pisem. Poleg tega je bil šok tudi v tem, da sem prišel živet nekam, kjer govorijo čisto drugo, prekmursko narečje, in potem v romskem naselju slišiš še romščino, pa sploh več ne veš, kje si, kdo si in kaj si. Selitev za tako mladega človeka, v novo okolje, v novo šolo, med nove vrstnike, je že tako lahko precejšen zalogaj, jaz pa sem tedaj potem še skrival svoje romsko poreklo pred novimi sošolci, da ja ne bo kdo ugotovil, da sem tudi Rom. Prvih nekaj let je bilo kar težkih, ne bi jih rad nikoli več ponovil.

Pa ste bili uspešni pri skrivanju svojega rodu in dejstva, da živite v romskem naselju? 

Da. Skrival sem se za gorenjščino. Najlažje je povedati, da si se pač iz Gorenjske preselil na Goričko. A ko živiš nekaj let v novem okolju, začneš prekmurščino vrivati v gorenjščino. Romi v Prekmurju še bolj melodično govorijo prekmurščino kot večinsko prebivalstvo in že po načinu govora lahko v Prekmurju ločiš, kdo je iz romskega naselja in kdo ne. Dejansko sem dobil potem od ene od sošolk očitek, ti pa gučiš kak Cigani gučijo. Ampak imel sem tudi ta adut, da sem svetlejše polti in da se ni na zunaj videlo, da sem Rom. Karkoli se je torej dalo, sem skril. Skozi celotno gimnazijo me je bilo to sram povedati komurkoli, kaj šele na glas. Le ena sošolka je vedela. Sploh nisem vedel, kdo so Romi, težava je bila tudi nevedenje o lastni skupnosti, kar je pogosto največja težava pri Romih sicer, saj ne vedo veliko o svoji skupnosti, o zgodovini ali kulturi. Kako naj potem človek Neromu pojasni nekatere značilnosti ali posebnosti lastne skupnosti, če sam ne pozna svojih korenin in zgodovinskih dejstev.

Vaš primer se pogosto omenja kot primer, kaj vse lahko Rom doseže z nekaj truda in volje. Ampak vaše izhodišče je bilo vendarle nekoliko boljše, skoraj do konca osnovne šole ste živeli kot povsem navaden otrok. 

Tu je bila bistvena vloga mojih staršev, ki so mi vsak dan neprestano govorili, Sandi, najprej šola, potem vse ostalo, da ne boš garal celo življenje, kot sva midva. To predvsem pri mlajših romskih starših danes pogrešam, izobraževanje pri večini Romov ni vrednota, pač pa neko dodatno breme. Če sam ne bi imel vsakodnevnega prigovarjanja staršev glede šole, verjetno ne bi bil tu, kjer sem, in tudi sam izobrazbe ne bi dojemal kot vrednoto. Hkrati pa razumem, da če starši niso izobraženi, ne vidijo smisla v izobrazbi in težko pretrgajo s tem vzorcem in svojim otrokom govorijo drugače. Danes pravijo, ja, saj si uspešen, si zaposlen, izobražen, a pred 20 leti je bil Sandi točno tam, kjer je večina Romov, brez izobrazbe, brez zaposlitve, na socialni pomoči, brez vozniškega izpita sredi Goričkega v romskem naselju.

Vaša prva služba je bila delo v romskih naseljih, in sicer učna pomoč za romske otroke. 

Da, to je bila moja prva zaposlitev, star sem bil 25 let in tedaj še niti nisem imel končane fakultete. Šlo je za triletni projekt in dejansko smo bili pionirji v učni strokovni pomoči v romskih naseljih. Sam sem bil odgovoren za štiri romska naselja v Prekmurju in sem pri tem delu opazil, da je tudi v Prekmurju v romskih naseljih še vedno veliko težav, čeprav se na splošno govori, kot da je na našem koncu vse v redu, na jugovzhodu pa so težave.

Govorite o projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v romskih naseljih? 

Tako je.

Skozi celotno gimnazijo sem skrival svoje romsko poreklo pred novimi sošolci, da ja ne bi kdo ugotovil, da sem tudi Rom.

To je bil dober projekt, mar ne? Delo z otroki in njihovimi starši v romskih vrtcih v romskih naseljih je nekaj, kar bi lahko sistemsko uredili na ravni države, ne da se je projekt iztekel in s tem večinoma nehal izvajati še v tistih naseljih, kjer se je izvajal.

Prav to je bil največji manko in največja škoda, da se to ne izvaja naprej. Tri leta smo delali, da smo gradili zaupanje, navadili otroke in starše, kaj so učne navade, pa obiskovanja roditeljskih sestankov in podobno. To smo začeli tako, da smo priredili prvi roditeljski sestanek v naselju, potem pa so starši začeli hoditi v šolo. Pred tem starši nikoli niso bili v šoli, sploh niso vedeli, kako šola od znotraj izgleda, razen iz pripovedovanja otrok. In to celo v Prekmurju. Potem po treh letih, namesto da bi država našla premostitvena sredstva za eno leto, ker ni bilo evropskega razpisa oziroma projekta, se je to ustavilo in kontinuitete ni bilo. Potem ko smo tri leta po petkrat, šestkrat na teden hodili v naselje in so se otroci in starši navadili, da imajo neko pomoč in podporo za domače naloge, učenje in drugo, je to naenkrat prenehalo. Težko je potem pričakovati kontinuiran napredek. Način dela, kot smo ga izvajali, so kasneje sicer povzeli v zdajšnjih projektih, kjer center šolskih in obšolskih dejavnosti še vedno izvaja nekatere oblike učne pomoči po naseljih. Kar pogrešam na jugovzhodu Slovenije, je nekaj, kar v Prekmurju imamo, in sicer izobražene mlade Rome, ki bi bili zgled znotraj naselja. Na Dolenjskem je tega zelo malo, nekaj ljudi, pa še ti so se ali izselili iz romskega naselja ali pa že od začetka niso živeli v naselju in se niti ne identificirajo več kot Romi.

To je še kar običajno za Rome, ki pridobijo izobrazbo in zaposlitev – da se hitro preselijo iz romskega naselja drugam?

Da, to je navadno edina rešitev zanje. Drugače zelo težko kaj dosežejo, če ostanejo v naselju. To popolnoma razumem. Tudi zase vem, da ne bi mogel ne osebnostno ne profesionalno rasti v neurejenem romskem naselju. Jasno je, da bi prvo plačo porabil za to, da grem ven iz naselja. Velika večina pa ostaja. Tudi zato želimo v sodelovanju z Ljudsko univerzo Lendava državo prepričati, da je potreben enovit program, ki ne bo le zagotavljal izobrazbe mladim Romom, pač pa jim bo po pridobitvi verjetno večinoma poklicne izobrazbe zagotovil tudi zaposlitev. Treba je poskrbeti za celoto, ne pa zgolj, da ljudi od časa do časa dajo v program za pol leta, da izpolnijo svojo dolžnost do zavoda za zaposlovanje, in potem takega človeka radi poimenujejo, da je opolnomočen, in pričakujejo, da bo šel v svet konkurirat za delovna mesta.

Kar je zanj še posebej težko, ker je Rom in Romov v resnici ne zaposluje nihče?

Res je. Od tu tudi mentaliteta Romov, da samo zato, ker so Romi, menijo, da nimajo niti možnosti dobiti službo, in potem sploh ne poskusijo. Jaz sem nekoč, ko si moral še dokazovati, da pošiljaš prošnje, na zavod za zaposlovanje poslal toliko potrdil o poslanih prošnjah za zaposlitev, da mi je svetovalka rekla, Sandi, saj ti verjamemo, da si aktiven iskalec zaposlitve, ni ti treba več prinašati vseh teh prošenj. Ampak ko Rome vprašam, koliko prošenj so poslali, velikokrat odgovorijo, da nobene, ker nam nihče ne bo dal službe, ker smo Romi.

Pravite, da bi država morala poleg vlaganja truda v izobraževanje poskrbeti, da bodo izobraženi Romi tudi dobili službo. Ampak že dlje poslušamo, da Romi tako ali tako že imajo kup posebnih pravic in dodatnih olajšav, ki jim jih zagotavlja država, a to zgolj izkoriščajo.

Ko poslušaš ljudi, misliš, da je res tako. Žalosti me, da ljudje mislijo, da imamo določene posebne pravice, ker to ni res. Niti nismo priznani kot manjšina, zgolj kot etnična skupnost. Nikjer nimamo določenih kakšnih posebnih pravic, nobene posebne socialne pomoči ali otroških dodatkov ali dodatnih finančnih pomoči. Sam v življenju nisem bil deležen nobene dodatne pomoči, pa smo doma živeli pod pragom revščine. To nevedenje večinskega prebivalstva povzroča dodatno stigmo. Poglejmo samo predlog sprememb zakonov, ki jih predlagajo županje in župani iz jugovzhodne Slovenije.

Govoriva o svežnju zakonskih sprememb, neposredno usmerjenem v omejevanje pravic posebej romski skupnosti, discipliniranju te, kar naj bi jo spodbudilo, da se integrira?

Da, to ščuvanje ljudi zoper romsko skupnost je problem. Problem pa je tudi, da ljudje ne razmišljajo s svojo glavo, ampak kar slepo verjamejo vsemu, kar se jim postreže kot dejstvo. Ni pa povsod enako. Ker sem veliko na terenu, vem, katere občine dejansko delajo za Rome z Romi in katere občine morda celo umetno ohranjajo nekatere težave v romski skupnosti. Zakaj? Ker vsako leto prihaja denar iz Evrope za urejanje bivalnih razmer za Rome recimo. In dokler bodo ti problemi in izzivi ostajali, bo denar prihajal. Ko bodo naselja enkrat urejena, evropskega denarja za infrastrukturo ne bo več prav veliko. Tako da se je treba včasih tudi vprašati, kdo ima koristi od teh sredstev in kakšne so te koristi. Romi zagotovo ne. Zato pa je bila tako velika polemika o teh nenamenskih sredstvih za romsko skupnost, ki jih je urad za narodnosti namenil občinam. Lepo je, da imajo občine urejena krožišča, javne parke in podobno. Urediti vsaj dovozno pot v romsko naselje pa je že večji problem.

Če zadnje leto spremljamo medije, se zdi, kot da so glavna težava v jugovzhodnem delu Slovenije Romi. Nasilništvo, kraje, ropi, pretepi, medvrstniško nasilje … 

Ampak še vedno gre za posamezne primere. In kar mene kot Roma vedno znova zmoti, je, da ko se zgodi posamezen primer, se to zmeraj posploši na celotno skupnost. Enako je bilo pred leti z zgodnjimi porokami. A če pogledamo statistiko, je v Sloveniji zgodnjih in prisilnih porok več med neromskim prebivalstvom kot med romskim. Podobno je z medvrstniškim nasiljem. Zgodil se je en primer in zdaj se medvrstniško nasilje kar posplošuje na romsko skupnost. V občini Brežice sem bil pred dvema mesecema, malo preden se je zgodil pretep v šoli. Tam sem ugotovil, da se ljudje v naseljih trudijo, spoznal sem posameznike, ki so zgled skupnosti. Tudi na občini se trudijo v smeri, da bi legalizirali naselje in vanj pripeljali elektriko. Dobil sem kar dober vtis, zato me je pogrom nad Romi v Brežicah po pretepu v šoli še toliko bolj presenetil. Ker je ena romska družina priseljena v občino in povzroča težave, se zdaj to posplošuje na vse ostale Rome. Tudi meni se je že zgodilo, da smo šli v gostilno in nismo bili postreženi zaradi drugih Romov in zaradi enega pretepa, v katerega so bili vpleteni Romi. Želim povedati, da se posamični primeri nasilja ali kriminalitete seveda dogajajo in so vredni obsodbe, a ljudje jih potem izkoriščajo za širjenje strahu, strah pa je najboljši motivator ljudi, recimo volivcev. Težava je tudi v dvojnih standardih. Za vsak primer neprimernega vedenja moramo Romi pokazati deset pozitivnih primerov, pa še ni dovolj.

Tedaj je brežiški župan na spletu posebej navedel, da je šlo za »romskega« učenca, in zgodba je dobila čisto druge razsežnosti. 

Glede tega vedno poudarjam, da tudi mediji igrajo pomembno vlogo. Zakaj je treba napisati, da je pretep povzročil romski učenec? Je samo učenec, je samo starš in živi pač v nekem naselju. Meni tudi na osebni izkaznici ne piše, da živim v romskem naselju Vadarci, pač pa, da živim v Vadarcih in pika. Ko se zgodi deset negativnih primerov v romski skupnosti, vsi to poudarjajo, ko se jih sočasno tisoč med večinskim prebivalstvom, pa to ni težava. Govorijo o kriminalu na Dolenjskem, preprodaji drog in orožja. Nihče pa ne pove, kje so Romi prišli v stik s temi prepovedanimi aktivnostmi. Med neromskim prebivalstvom seveda, a srž problema ni več pomembna, krivi so Romi.

Pred 20 leti je bil Sandi točno tam, kjer je večina Romov – brez izobrazbe, brez zaposlitve, na socialni pomoči, brez vozniškega izpita sredi Goričkega v romskem naselju.

Zdi se, da predlogi za discipliniranje in kaznovanje Romov dobivajo vedno večjo podporo tudi v mainstreamovski politiki. V SDS, NSi, na desnici sploh, pa tudi v SD že govorijo takšen jezik … 

Na Dolenjskem v uradnih strukturah in med večinskim prebivalstvom že dlje vre, a zadnji dve leti se je to res okrepilo. Mi, na drugi strani, se včasih že resno sprašujemo, zakaj, kdo ima kakšne namene in cilje. Zakaj izrabljajo posamezne primere za širjenje strahu? Kaj hočejo doseči? Rome preseliti? Kam jih bodo selili in na kakšni pravni podlagi? Jim bodo vzeli socialne transferje in na kakšni pravni podlagi? Je takšno ravnanje z ljudmi sploh dopustno? Kaj je zdaj s tem govorjenjem o palici, ki bo potrebna za Rome? Mar se ne bo tisti, ki ga boš tepel, prej ko slej temu uprl?

Ko ravno omenjate palico … Kako ste videli potezo predsednice republike, ki je obiskala romsko naselje in potem rekla, da bo Rome treba še malo bolj s palico, ker nič drugega ne zaleže?

Nad temi izjavami predsednice sem bil presenečen, šokiran. Prav preveril sem, ali je res to rekla, ker najprej nisem verjel. Da predsednica vpričo Romov v romskem naselju reče, če ne bo šlo zlepa, bo šlo pa zgrda, ni primerno. Predstavlja vrh države in bi lahko izbrala druge besede. Sploh ne vem, kaj k temu še dodati.

Ampak nekaj bo treba storiti predvsem v jugovzhodnem delu Slovenije. Kaj bi bilo treba storiti, da bi srednjeročno, čez deset, 20 let, videli premik na bolje v romski skupnosti? 

Prvo, kar bi morala storiti država, je, da bi nehala pripravljati programe in projekte za Rome, ki veljajo za celotno Slovenijo. Razlike med romsko skupnostjo v Prekmurju in na Dolenjskem so res velike. Nekaj, kar bi lahko delovalo na Dolenjskem, je lahko v Prekmurju že povsem nepotrebno, saj smo to že pred leti ali desetletji osvojili. Enako se v Prekmurju ukvarjamo s problemi, ki bodo na Dolenjskem aktualni šele čez deset, 20 let. Programe, ki se izvajajo na ravni države, bo torej treba pripravljati in prilagoditi regijsko. Vsega skupaj gre po uradnih podatkih za le 12 tisoč ljudi ali morda nekaj več. Vsekakor je absurdno, da govorimo o tako majhni skupini ljudi, za katero nikakor ni mogoče storiti nič pozitivnega.

Kaj pa bi se lahko storilo, če bi bila volja? 

Kot rečeno, bo na ravni države potreben program izobraževanja mladih Romov, ki bo po uspešnem izobraževanju vključeval tudi zaposlitev, da Romi osvojijo delovno rutino, in ko bodo Romi enkrat začeli bolj redno delati, bo to postala vrednota, nekaj običajnega.

To bodo potem prenašali na otroke? 

Točno tako. Mladi starši so vzor otrokom. Pokažejo jim, kaj so jim lahko privoščili, ker se jim je zaradi izobrazbe in zaposlitve izboljšal socialni položaj. Tudi Romi, kot vsi drugi, veliko stvari pač gledamo skozi denar, skozi gmotni položaj. Poleg tega se v Sloveniji trenutno izvaja preveč različnih programov sočasno. Romi včasih več ne vemo, kdo in zakaj hodi v naselje. Hodijo predstavniki centra za socialno delo, centra za šolske in obšolske dejavnosti, šole, nevladnih organizacij … Lahko se v enem popoldnevu zvrstijo štiri različne organizacije, ki morajo izvesti svoj program. Potem ni čudno, da Romi več ne vedo, kdo in zakaj vse prihaja v naselje. Morda bi bilo treba zmanjšati frekventnost sočasnih programov. Pa naj teče raje eden naenkrat, in ta kakovostno, lahko tudi vključi različne sedanje izvajalce in jih nekoliko bolje koordinira. Vse te organizacije namreč na terenu še zdaleč ne sodelujejo tako dobro, kot trdijo.

Kako pa bi morda v vmesnem času, dokler se ne spremeni mentaliteta, kot omenjate, vsaj nekoliko izboljšali osnovnošolsko izobraževanje najmlajših Romov? 

Poiskati dodatno motivacijo pri otrocih je z danes na jutri nemogoče. Kakšnih posebnih, dodatnih nagrad za Rome, če bodo zaključili osnovno šolo, ni in bilo bi tudi nepošteno do ostalih, da bi obstajale. Na to vprašanje je najtežje odgovoriti. Tudi ko me to sprašujejo različni predstavniki državnih organov, jim najprej povem, da je njihov problem v tem, da bi radi z danes na jutri, v svojem mandatu naredili čudež. Najprej se je treba vprašati, kaj ste vsi skupaj delali zadnjih 30 let. Tudi predstavniki romske skupnosti so na oblasti že 30 let. Težko zdaj pričakujete od mene, da bom podal enoznačen odgovor na zatečeno stanje treh desetletij. Ni enostavnega odgovora, kaj bi delovalo. A sam bi najprej začel pri mladih starših, ki morajo prvi ozavestiti, da je izobrazba vrednota in da brez izobrazbe ne bo šlo. Zato tudi hodim v romska naselja, da jim pokažem, kaj je meni prinesla izobrazba. Treba jim je to dobesedno pokazati. Sam na predavanja ne nosim brezveznih powerpoint prezentacij, s seboj imam fotografije s potovanj in stvari, ki sem jih v življenju počel, in potem jih vprašam, kaj bi oni želeli početi, poskusiti, če bi imeli možnost. Potem se pogovorimo, kaj vse je v življenju treba narediti, da te želje lahko realiziraš.

Po drugi strani pa je tudi res, zakaj bi moral izobražen Rom, samo zato, ker je Rom, življenje posvetiti urejanju težav v romski skupnosti? Od izobraženega pripadnika večinskega prebivalstva se nikoli ne pričakuje, da bo življenje posvetil odpravljanju nazadnjaštva med Slovenci … 

Točno tako. Ko smo pred desetimi leti v Romskem akademskem klubu začeli rasti kot organizacija, je kar naenkrat to breme padlo na nas. Zdaj ste vi prva linija izobraženih Romov in boste za preostale Rome urejali stvari. Prvo kot prvo, nihče nas ni povabil, naj kaj soustvarjamo skupaj z državo. Že dvakrat se je vmes dopolnjevala strategija za izobraževanje, naša organizacija je močna na tem področju, a nihče od nas ni soavtor strategije. Vedno smo vključeni le do te mere, da dobijo kljukico, da so bili Romi vključeni pri posameznem projektu. Zakaj izobraženega Roma nimamo zaposlenega na ministrstvu za izobraževanje? Zakaj nimamo naše podpredsednice, ki je magistrica socialnega dela, zaposlene na ministrstvu za socialno delo in bi imeli informacije iz prve roke, kako in kaj je treba z Romi delati? Izobraženi Romi znotraj našega društva so hitro uvideli, da nimajo večjih možnosti, sploh pa ne zunaj romskih tematik, zato so odšli v tujino in tam dobili krasne službe. Osem naših članov z magisteriji je v Avstriji in na Nizozemskem. Naš kolega je evropski programski direktor pri organizaciji Korak za korakom na Nizozemskem in dela tudi programe za predšolsko vzgojo romskih otrok za celotno Evropo. Pred tem je bil v Sloveniji s svojo magistrsko izobrazbo lahko zgolj pomočnik vzgojitelja. Za kaj več ni dobil niti priložnosti. Pa saj je razumljivo, da bo človek pograbil to priložnost. Zakaj Slovenija ni prepoznala tega potenciala?

Potreben bo enovit program, ki ne bo le zagotavljal izobrazbe mladim Romom, pač pa jim bo po pridobitvi verjetno večinoma poklicne izobrazbe zagotovil tudi zaposlitev.

Vi ste recimo napisali že nekaj knjig o tem, kakšno je življenje v romskih naseljih. 

Vedno nam go vorijo, dajt e nam kaj dobrega, koristnega in bomo to podprli. Napisal sem vam knjigo, kako je odraščati v romski skupnosti, kako mi je izobrazba odprla svet in še vse kaj drugega je v knjigi. Zakaj te knjige ne uvrstijo med knjige za branje v srednji šoli? Ko sem šel s tem predlogom lani na ministrstvo za izobraževanje, so dejali, da ni denarja. Porabijo 4,6 milijona evrov na leto za izobraževanje in nimajo treh ali štirih tisočakov, da bi knjigo spravili na srednje šole? Prva knjiga o teh tematikah, ki sem jo napisal že leta 2018, je bila prevedena v hrvaščino in medžimurska županija jo je v srednjih šolah uvrstila med obvezno čtivo. Predstavljajte si, da bi v slovenskih šolah dijaki brali kakovostno literaturo o Romih in kaj bi lahko s tem naredili.

Govoriva o knjigi, ki ste jo naslovili Beli Rom, kajne? 

Da. A naslov ni tak, ker sem bele polti. Ampak zato, ker smo v vseh teh letih, ko se izobraženi Romi poskušamo vključiti v družbo, ki je večinoma bela, morali postati tudi dovolj »beli«, da nas večinski narod sprejema, hkrati pa ostati še vedno dovolj romski, da nas sprejema tudi romska skupnost.